Klemen Janežič - OBREZ!!! Odkrito.si

Znan Slovenec na urgenci s hudimi poškodbami

novi sad umor Svet24.si

Masaker v Srbiji: Mirjano in njena starša ubil ...

veliki pok Petisvet.si

Srhljiva napoved: čas se bo ustavil in zavrtel ...

zzzs Svet24.si

Dodatne plenice in posteljne predloge ljudem z ...

anastasija ražnatović Svet24.si

Cecina hči nikoli bolj razgaljena: Kaj bo na to ...

Lady Marmalade 3 Njena.si

Tako lepo družinico ima slovenski voditelj

HELENA BLAGNE napoved singla Kar bopa bo (final edit) Njena.si

Tu so nastali krvavi posnetki Helene Blagne

Zgodbe

45 minutk za čuječnost ali besede so odveč

Telo ve. Telo pomni. Ples ga spomni, če je pozabilo. Ples pomaga, da izrazimo, kar smo nekoč skrili, da ne bi preveč bolelo. Otroci s posebnimi potrebami v razvojnem oddelku Vrtca Kolezija lahko vsak ponedeljek s svojimi vzgojiteljicami in plesno-gibalno terapevtko raziskujejo svoje lastno vesolje. In se čudijo. Veselijo. Radostijo. Poveže jih izkušnja lastnih teles, ne prazne besede. Ne navodila. Ne pravila. Spontana čuječnost.

Avtor:

Urška Krišelj-Grubar

Značke:

Ponedeljkovo jutro Pod bukvami 11. Sprejme me ravnateljica vrtca Nina Klemen. V svetli sobi v razvojnem oddelku vrtca Kolezija naju že čakajo otroci iz skupine Račke, vzgojiteljice in plesno-gibalna terapevtka. Ravnateljica se sezuje in pridruži skupinici, sama pa sedem v manj viden kot sobe in jih sprva opazujem.

»Bomo plesali okoli Taja. Bomo pozdravili naš sonček.« In že plešejo okoli Taja, ki počiva sredi sobe na mehki blazini (ker njegove nogice ne morejo hoditi) ter svoje vrtčevske sošolke in sošolce spremlja z očmi. Sem in tja se kdo izmuzne iz kroga in položi glavico k Tajevi. Čim več dotikov, bolje je.

Hruška debeluška je pesem, ki odzvanja in nagovarja s plesno terapevtko Nevo, ravnateljico Nino, vzgojiteljicami Boženo, Živano in Petro. Vsaka plesoča vzgojiteljica ima v svojem varstvu svojega soplesalca, ki se mu zna čustveno približati, da se male hruškice začnejo odpirati v varnem okolju.

»Kakšen mesec ali dva smo potrebovali, da smo ustvarili ta občutek zaupanja, varnosti, bližino. Najboljše je, če smo res lahko ena na ena. En odrasel in en otrok,« pove Neva nežno nežno in vstopi v svet, ki je za mnoge še vedno tako oddaljen in strašen, da raje pogledajo stran.

Ob meni je Nikolaj, zanima ga fotoaparat, pokuka skozenj. Poda mi roko, boža me. Zaupa. Prostor, kjer smo, je tako rahel, odprt, kot bi vstopil v milni mehurček. Treba je biti tako zelo nežen, da ne poči. Znotraj tega mavričnega milnega mehurčka se otroci počutijo varne, da začnejo odkrivati sebe.

»Kam te bo še žogica pobožala?« In žogica jih boža, otročiče, ki so se na svet rodili drugačni. Nekateri malo bolj počasni, nekateri malo preobčutljivi, nekateri so gibalno ovirani, in prav vsi bodo vse svoje življenje potrebovali ob sebi nekoga, ki bo skrbel zanje. V vrtcu Kolezija so razvojni oddelek za otroke odprli že 10. 10. 1978. leta. Dobrih 40 let je že od tega. Imajo izkušnje. Take in drugačne.

Poznavanje premaga strah. Vzgojiteljica, specialna pedagoginja Božena (Bončina Vadnu), pove, da nekateri starši otrok, ki so v drugih skupinah pod isto streho vrtca Kolezija, še vedno zadržano sprejemajo otroke, ki se razvijajo v drugačnem ritmu od njihovih. Eni se še vedno tako bojijo različnosti. Kot da bi bile prirojene težavice nalezljive, kot da bi to kakorkoli škodilo razvoju otrok, ki imajo to srečo, da lahko hodijo, tečejo in se normalno razvijajo. Otroci med sabo nimajo nikakršnih težav. Vedno se najdejo punčke in fantje, ki radi poskrbijo za koga, ki je morda počasnejši, ki mu žoga pada iz rok, ki si ne more obuti čevlja, ki ne razume takoj, kaj drugi pričakujejo od njega. Otroci vse razlike med seboj sprejmejo zelo spontano. Zato v vrtcu Kolezija spodbujajo, da otroci iz drugih skupin prihajajo na igralne urice tudi v razvojni oddelek. Zato je tako pomembno, da ne nehamo ozaveščati, obveščati, pisati, glasno govoriti in tudi pokazati, kaj zmorejo otroci s posebnimi potrebami. Otroci iz razvojnega oddelka v vrtcu Kolezija se bodo tudi letos predstavili s plesno točko na prireditvi Igraj se z mano, ki bo od 29. maja do 1. junija na Kongresnem trgu. »Otroci v prilagojenem programu imajo različne motnje in primanjkljaje, zato skozi igro in posebne specialno-pedagoške pristope spodbujamo njihov razvoj. Pomembno je, da se otroci v skupini počutijo varne in sproščene, da lahko razvijajo svoje sposobnosti in so čim samostojnejši,« pove Božena, ki z Živano (vzgojiteljico, pomočnico vzgojiteljice) že dolga leta dela v razvojnem oddelku. Pretirano sočustvovanje, objokovanje usode nikamor ne pelje. Treba je otroke dobro spoznati in jih čim bolje pripraviti na življenje. Plesno-gibalna terapija, ki jo tedensko vodi plesna terapevtka Neva Kralj, je le eno od orodij, ki otrokom, staršem in vzgojiteljem omogoči, da nekaj časa zaživijo v pristni povezanosti sami s sabo in s skupinico.  

Z malo besedami do notranje moči. Govorili smo bolj malo. Kot antropologinja lahko napišem, da je bila metoda opazovanje z udeležbo. Otročki so me povabili medse, sprejeli z vsem zaupanjem, da sem lahko pod svilnato tkanino tudi sama občutila varnost materinega trebuha in za hip pozabila na vse skrbi. Bila čuječa. Plesna terapija je seveda primerna za majhne in velike otroke, še posebej za tiste, ki imajo motnje avtističnega spektra, vedenjske in čustvene težave, motnje v duševnem razvoju, downov sindrom; za gibalno ovirane, gluhe in naglušne ter slepe in slabovidne, za otroke z motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo (ADHD), koristi pa prav tako preobremenjenim odraslim. Pomaga k boljši samopodobi, pri izgorelosti, pa takim malo bolj asocialnim, ki težko navežejo stike z ljudmi. Vse to je pripovedovala Neva, ki samo je in ne sili nikamor v ospredje, ki s svojim znanjem in izkušnjami, pridobljenimi doma in na tujem, želi prenašati znanje naprej, ker je videla in doživela toliko pozitivnih sprememb. Kaj je lepšega kot nasmejan obraz fantka, ki ne more hoditi, a zmore zaplesati v krogu.

Več v reviji Zarja št. 19, 7. 5. 2019.