Sašo Hribar za obrez Dobra karma

'Ne bi več tlačil tega sveta, če Andreja ne bi ...

papiga Svet24.si

Papiga slišala zadnje besede, ki jih je Elizabeth...

janez jansa dz Reporter.si

Novinarji brez meja: Čas je, da se Janša neha ...

nova gorica, streljanje Svet24.si

VIDEO: Sredi belega dne strelski obračun v Novi ...

Necenzurirano prenos Necenzurirano

Razkrivamo: kaj je KPK ugotovila v aferi maketa

petra-roi Odkrito.si

Se žena slovenskega pevca res videva z Donaldom ...

sasa pavlin stosic Njena.si

Igralka odvrgla vsa oblačila

Zgodbe

Neki drug zven

»Ko sem prišel v Ljubljano, sem stopil z vlaka in na železniški postaji zagledal plakat: FS Tine Rožanc vabi v svoje vrste. Pa sem poklical,« pravi Klemen Bojanovič, vodja glasbe pri folklorni skupini Tine Rožanc. Ampak ne, tisti plakat ni bil usoden: »Ah, brez skrbi, tudi sicer bi jih našel,« pravi v smehu Mariborčan. »Ko sem prišel v Ljubljano, sem vedel, da hočem biti pri folklori.«

Avtor:

Jelka Sežun

Značke:

Če ste eden tistih, ki ob omembi folklore zaviha nos, je razlog lahko samo en: še nikoli niste govorili s pravim folkloristom, takim, kot je Klemen, ali tako, kot je Anja Cizel, umetniška vodja skupine, ki imata folkloro v krvi in o njej govorita z žarom in bleščečimi očki. »Sem študentka etnologije in umetnostne zgodovine, torej je to področje, s katerim se ukvarjam tudi pri študiju,« pravi Anja. »Vodenje skupine v takem obsegu mi vzame ogromno časa. Hvala bogu zdaj še nimam službe, kajti ne predstavljam si, kako bo potem … To je moja strast in največja ljubezen, in če bi to postalo moj poklic, bi bila neizmerno srečna, ampak nihče v Sloveniji se s folkloro ne ukvarja profesionalno. Sistem tega preprosto ne dovoljuje. Ogromno žrtev je, ves moj prosti čas, pravzaprav ves moj čas, ko bi lahko počela druge stvari, vse se vrti okrog folklore.«

Deklice za vse. Če si zraven, moraš biti zraven s srcem, saj je, posebej kadar se bliža koncert, tempo vrtoglav in je treba poleg običajnih dveh dveurnih vaj na teden priti na vajo vsak dan.  »Tempo učenja je hiter. Za koga sta tisti dve uri v kosu mogoče dovolj, nekateri pa vadijo tudi doma. Zdaj, pred predstavo, plesalci na vaji snemajo korake, zaporedja, zato da doma vadijo, ker je vsega preprosto preveč.«

Poleg plesa vsak rožanc zraven počne še kaj, pravi Anja, nekateri so garderoberji, drugi tajnice ali predsedniki. »Uradno smo društvo, to je prostočasna dejavnost. Dobivamo se dvakrat na teden, pred koncerti pa vsak dan, plus vse to dodatno delo … Ljudje to delajo prostovoljno, financiramo pa se preko projektov, Javni sklad za kulturne dejavnosti RS dobi od države del denarja, ki ga potem razporeja. Prijaviš projekt, a to še zdaleč ni dovolj za vse, kar delamo, zato so tu še sponzorske prošnje. Mi smo železničarsko kulturno-umetniško društvo, kar pomeni, da nam Železnice dajo velik del denarja.«

Zakladnica brez dna. Vsak koncert je drugačen, vsak je poseben, ampak število ljudskih plesov je menda omejeno? Jih ne bo lepega dne zmanjkalo? Še malo ne, se ne strinja Anja: »Mi ples vzamemo samo kot osnovo za koreografijo. Plesov je zelo veliko, tudi zapisanih ni tako malo, tako da se da obračati in spreminjati. Še vedno imamo tudi etnologe in etnokoreologe, ki hodijo na teren in plese zapisujejo. Ta ples vzamemo kot osnovo, zamisel koreografije pa je vsako leto drugačna. Ne gre le za zaporedje plesov, temveč za zamisel, kako bomo koreografijo uporabili – kakšne občutke hočemo vzbuditi, ali hočemo kakšen par posebej izpostaviti. Vsako leto pripravimo drugačen program. Eno leto so bile rdeča nit aleksandrinke, drugič smo se ukvarjali s svetlobnimi učinki in s plesi, povezanimi s svetlobo, pa z letnimi cikli, z izročilom zelenega Jurija … Idej ne zmanjka in okrog njih pleteš plese.« Prilagoditi je treba seveda tudi glasbo, za to poskrbi Klemen: »Jemljemo iz ljudske zakladnice, vzamemo torej polke, valčke, karkoli že, seveda pa jih je treba prilagoditi odrskemu nastopu. Izmišljujemo si pa ne.«

Vseh je okrog sto, koliko je od tega glasbenikov? »Uhhh …« se zamisli Klemen, »rednih glasbenikov nas je kakšnih šest. Violine in klarineti, kontrabas, klavirska harmonika in diatonična harmonika, to so redni inštrumenti. Za take koncerte, kot je ta, ki prihaja, pokličemo še kakšen dodatni inštrument. Prvič zaradi boljše zvočnosti, drugi razlog je pa ta, da smo večinoma amaterski glasbeniki ali študenti glasbe in takemu glasbeniku dati uro, uro in pol glasbe, je zanj izredno naporno. Zato je dobro, če jih je več, da si delo malo porazdelimo.«

Več v Zarji št. 17, 23.4.2019