IMG_20180401_134602 Odkrito.si

Tanja Žagar tega ne bo nikoli pozabila! S sinkom ...

sandra selihovic Svet24.si

Sandra ima jasno začrtan cilj

Žalostna ženska Petisvet.si

Žalostna resnica o njej, ki o drugih grdo govori!

cerkev svetega pavla_muenchen Svet24.si

VIDEO: Panika v cerkvi, košare z velikonočnimi ...

samantha cohen 1 Svet24.si

Meghan znova šokirala: zdaj je sporočila, ...

10_Miha_Perat Njena.si

Zvezde plešejo: Takšno soprogo ima Miha Perat

ema in milan Njena.si

Milan razkrinkal priljubljeno Emo?

Zgodbe

Moj brexit ob prvem podaljšku

Napovedani rok za izstop Britanije iz Evropske unije 29. marca ob 23. uri po angleškem času, opolnoči po evropskem, je minil brez brexita. Britanija se še vedno bori s seboj, že poltretje leto po referendumu, brez načrta, samo s podlago praznih obljub. Izid je presenetil celo tiste, ki so ga zahtevali. Praznino zapolnjujejo zasuki, stopnjuje se razdvojenost, laži izpred treh let se sprevračajo v mit o izdaji, izbruh potlačenih konfliktov trga britansko državo. Z vsakim dnem negotovosti bo dlje trajalo, da se vrne družbeni mir. Če sploh.

Avtor:

Jana Valenčič, London

Značke:

Ozrem se nazaj, na dan po referendumu 23. junija 2016 in moj članek Kaos – in kakšen je zdaj načrt? (Zarja, št. 26, 28. junij 2016 in na spletni strani). Še vedno ni dogovora za ta britanski eksperiment. Britanija je v stanju paralize. Večina tistih, ki so volili za brexit, še naprej zanika posledice izstopa in žebra o »ponovnem prevzemu nadzora«, iluziji koristoljubnežev.

Situacija je fluidna. Se bo po pretresu brexita nacija, oziroma štiri nacije, ki si delijo britansko otočje, spet zedinila? Možen je razpad zveze, možno ponovno sektaško nasilje v Severni Irski. Ena in druga stran, tista, ki vidi prihodnost v Evropski uniji, in tista, ki zahteva izstop, se počutita opeharjeni. Obe bosta razočarani nad izidom, ko brexit izstavi račun za tri zapravljena leta, stroške paničnih priprav, razkol družbe, usahlo gospodarstvo. Deset tisoč policistov je pripravljenih na morebitne izgrede. Na pomoč bo priskočila vojska. Bo to še država prihodnosti?

Nisem britanska državljanka. Zame zamik brexita pomeni dvoje. Kot vsi rezidenti, državljani Evropske unije, še naprej ne vem, kaj bo z nami. In še vedno si ne bom mogla oddahniti od brexita, najbolj fascinantnega, intenzivnega in kompleksnega dogodka moje generacije. Od začetka leta 2016 mu sledim, shranjujem časopise, ob ključnih trenutkih po tri, štiri na dan, včasih še tabloide, za uvid v razmišljanje »druge polovice«. Pred referendumom je debata tako narasla, da mu je Times dnevno posvečal več kot polovico strani. Drugi viri, tisti za in tisti proti, niso zaostajali.

Projekt brexit je na površje naplavil leta nesoglasij in družbenih razlik, razkol elit z različnimi vizijami, vtikanja znanih in še neznanih zunanjih interesov, sporno zbiranje in obdelavo podatkov ter ne nazadnje manipuliranje s plastmi prebivalstva, za katere se dotlej ni nihče zmenil. Referendum jim je omogočil protestni glas »proti elitam«, »proti bruseljskim birokratom«, »proti priseljencem« kot krivcem za lastno podrejenost. »Prezrti«, pogosto tisti, ki so živeli od evropskih strukturnih fondov, naivno računajo na mleko in med po izstopu iz EU. Premierka kupuje podporo z obljubami o nadomestku, ampak denarja ne bo. Pomanjkanje bo sprožilo rast skrajnežev na desni in levi, predvsem pa revolt proti »avtoritetam«. Začetki se kažejo v žigosanju članov britanskega parlamenta za »izdajalce«. Že pred referendumom je brexit terjal smrtno žrtev pod nožem desničarskega ekstremista, poslanko Jo Cox.

Minister odstopa s solznimi očmi. Poslanci in poslanke se izpostavljajo z vsakim glasovanjem, ki ne sledi pritiskom vodstva lastne stranke ali se križa z interesi v njihovi volilni enoti. Vsak poskus za racionalno rešitev krize, v katero je zabredla mati demokracije, pritegne grožnje, verbalne napade, nesramno pošto, nezaupnice, poskuse deselekcije. Nekaj poslancev je zapustilo svoje stranke in ustanavlja novo. Eden od prejšnjih ministrov je odstopil s solznimi očmi, razočaran nad svojo konservativno stranko, nezmožno kompromisa.

Commons, spodnji dom britanskega parlamenta, je razcepljen. Poslanci so večkrat prepričljivo zavrnili podpisani dogovor med premierko Thereso May in EU, ki kot »najboljša od vseh slabih možnosti« krmari med konfliktnimi interesi. Potem so glasovali o več variantah. Skušajo preprečiti odstop od dogovora, od drugih možnosti nobena ni dobila večine. Za najbolj sporne ocenjujem izstop brez dogovora, ponovni referendum, ker bi vodil v dokončen razkol, nove volitve, ki lahko spodnji dom nabijejo s skrajneži, in podaljšanje roka z britanskimi volitvami v evropski parlament ter možnostjo 73 evroskeptičnih poslancev.

Kot povodenj. Kamorkoli pogledam, čemurkoli prisluhnem, karkoli slišim, berem, »brexit, brexit, brexit«. Kot povodenj. Čustva vrejo na vseh straneh. Peticija za preklic člena 50 o izstopu Britanije iz Evropske unije z več kot šestimi milijoni podpisov. Milijon demonstrantov v podporo članstvu v EU. Razsajanje izstopnikov pred parlamentom. Stopnjevanje negotovosti. Dneve sem preždela pred ekranom, naravnanim na kanal britanskega parlamenta. Posnetki so dokument politike, razpete od prepričanja in predanosti do pogoltnosti, hinavščine, zahrbtnosti, preračunljivosti, ambicij brez sramu. Razdvojenost grozi ustavni nepristranskosti monarhije. Kriza je popolna.

Premierka May bo že četrta premierska žrtev nesoglasij v konservativni stranki med zagovorniki Evrope in otoškimi nacionalisti. Zrušila so gospo Thatcher, Majorja in Camerona, neposrednega predhodnika Therese May. Cameron in njegov finančni minister Osborne, oba privilegirani produkt elitnih šol brez stika z realnostjo, sta zasejala referendum, ki ogroža celovitost britanske države. Tandem Cameron-Osborne si je zadal nalogo znižati državni dolg z zategovanjem pasu. Pospešila sta privatizacijo, šolnine so se podražile, denar za šolstvo, zdravstvo, policijo, vojsko je usahnil. Občine so morale oklestiti knjižnice, socialo in druge dobrine civilizirane družbe. Največje breme je padlo na ranljivi del družbe.

Kamenček, ki je sprožil kaos. Med nižjim slojem, kjer se rekrutirajo beli ekstremisti, ki valijo krivdo na priseljence, je zavrelo. Njihovo zavetišče, stranka UKIP (United Kingdom Independence Party), je začela glodati v desno krilo konservativne stranke. Da prepreči odcepitev, je Cameron stranki obljubil referendum o članstvu v EU, prepričan, da do tega ne bo prišlo. Zgodilo se je nasprotno, duh je ušel iz steklenice, alt-right, ameriška skrajna desnica, je zavohala priložnost, s pomočjo firme Cambridge Analytica segla do nezadovoljnežev in karieristov. Odhodniki so zmagali z majčkeno večino. Sledil je kaos.

Na nevarnosti brexita za najranljivejše opozarja anglikanski duhovni vodja, canterburyjski nadškof Justin Welby, ob referendumu zagovornik zveze z EU. Odtlej poziva k slogi in zdaj k petdnevni molitvi pred izstopom: »Pripraviti se moramo na težave in ne dopustiti, da uničujoče sile še bolj razdvajajo našo družbo.« Njegov poziv je ohrabril Thereso May, žensko z najtežjo službo na planetu. Očitajo ji togost in trmo, drugi spoštujejo njeno vztrajnost ob nemogoči nalogi ustreči vsem stranem, predvsem pa preprečiti razcep konservativne stranke. Njen občutek dolžnosti pripisujem okolju, v katerem je zrasla kot hči anglikanskega vikarja, izkušnja, ki jo deli s hčerjo luteranskega pastorja, kanclerko Merkel.

Več v reviji Zarja št. 15, 9. 4. 2019.