miro cerar, kongres smc Svet24.si

Cerar razkril, kaj se mu je upiralo

Domen Kumer Svet24.si

Domen Kumer še ni prebolel izgube, izdal pa je ...

enakonočje Svet24.si

Pozor! Enakonočje prinaša lekcije za vse nebesne...

Frančiška Ćetković Svet24.si

Predsednica sindikata upokojencev: »To se pravi, ...

wyatt russell Odkrito.si

Wyatt Russell: Sin hollywoodskih zvezdnikov se je ...

nusa lesar Njena.si

Poslovila se je zaradi alergije

ksenija jan Njena.si

Šok za kmete: Na posestvu velik preobrat

Zgodbe

Naše hiše so gozdovi

Gozdni budistični samostan Goljek

Avtor:

Katja Božič

Značke:

Pred tremi leti so prebivalce Trebnjega presenetili budistični menihi, ki so se nenadoma pojavili v njihovi sredini. Na Goljeku, hribu, kakšnih petnajst minut oddaljenem od Trebnjega, je namreč v eni od starih hiš nastal prvi gozdni budistični samostan v Sloveniji – Samaṇadīpa. Ustanovil ga je častiti adžan Hiriko, Dolenjec, za katerega je bila vzpostavitev budističnega centra eden največjih izzivov. Trenutno v njem prebivajo trije menihi, ki so s svojimi nasveti na voljo tudi obiskovalcem.

Tekst: Katja Božič, foto: Andrej Križ

Iz Trebnjega se prek vasi Račje selo, Blato, Velike in Male Ševnice, Kriške Rebri, mimo številnih zidanic, pripeljemo do Goljeka. Zbegana, kako bova vendarle našla samostan, ki naj bi bil v gozdu, so naju nanj opomnili skromni, a lično napisani leseni smerokazi, blizu hiše pa je v zraku plapola oranžna zastava, zato nama je bilo s fotografom jasno, da sva na cilju. Ko sva se približala stari rumeni hišici, ki so jo nedavno obnovili, se je eden od menihov ravno poslavljal od kolesarke. Michelle Clarke iz Irske je že od novembra s kolesom na poti po Evropi. Med drugim je obiskala Anglijo, Španijo, Francijo, Italijo, nazadnje pa jo je pot pripeljala do Slovenije, in tu je, skritega na Goljeku, našla gozdni samostan. V vseh državah se ustavlja v budističnih samostanih, a slovenski je bil njena  najboljša izkušnja doslej. »Narava je prekrasna, menihi pa so zelo izkušeni, od njih se lahko veliko naučiš,« mi je zaupala. Ko se je odpeljala proti Ljubljani, me je menih, ki se je medtem že predstavil kot adžan Hiriko, Slovenec, povabil v hišo. V meditacijski sobi sta nas pričakala še dva meniha, Poljak adžan Kondañño in Nemec bhante Thavaro, ki sta v gozdnem samostanu že skoraj eno leto. Še sreča, da sem pred obiskom na njihovi spletni strani prebrala o spoštljivem vedenju do menihov, saj bi jim vsem trem, bili so namreč izredno simpatični in sproščeni, ponudila v pozdrav roko. Menihi tega samostana se namreč strogo držijo pravilnika, ki ga je spisal sam Buda in med drugim pravi, da se menihi ne dotikajo ljudi nasprotnega spola. »Če želite, jih lahko pozdravite z rokami dlan z dlanjo, kot v molitvi,« imajo zapisano na svoji strani. »Ampak razumemo, da mnoge gospe, ki jih v mestu srečujemo, tega ne vedo, zato ne kompliciramo,« se je prijazno nasmehnil adžan Hiriko.

Želja po samostanu je dolgo tlela. Ker so želeli, da se samostan čim bolj zlije z okolico, so neopazni. Zato pa je večji kip Bude v meditacijski sobi, kjer smo se zapletli v zanimiv, sproščen pogovor – malo v slovenskem, malo v angleškem jeziku, da sta tudi preostala dva meniha razumela, o čem se pogovarjamo. »Prihajamo iz gozdne tradicije theravadskega budizma, zato živimo v kočah v gozdu, kjer smo bliže naravi. Gozd ponazarja skromnost, življenje v gozdu ni samo romantična ideja, saj tukaj ni samo lepo, gozd je lahko tudi krut in nevaren. Menih mora marsikaj narediti, da lahko preživi,« je zgodbo slovenskega samostana začel adžan Hiriko. V Ljubljani že skoraj dvajset let obstaja theravarsko društvo, katerega člani so si že dolgo želeli imeti svoj gozdni samostan. Da ga je začel vzpostavljati prav Hiriko, ki je večino časa preživel v budističnem samostanu v Angliji, je bilo pravzaprav naključje. Začelo se je, ko mu je ena njegovih podpornic želela darovati meniško uto, ki jo imenujejo kuti. »Najprej sem razmišljal, da bi jo postavil na posesti svojih staršev, da bi se lahko umaknil v samoto, ko bi prišel v Slovenijo.« Vmes pa je šla njegova babica, ki je živela prav v hiši na Goljeku, v dom starejših občanov, zato so začeli posest, obdano z gozdom, prodajati. »Ker je na zelo mirnem, oddaljenem kraju, kljub vsemu pa ima dostop do ceste, vode, elektrike, se je zdela idealna za samostan.« Zato so se odločili. Kupili in obnovili so jo z mednarodnimi denarnimi sredstvi ljudi, ki spoštujejo in podpirajo budistično tradicijo. Hirika je čakala kar zahtevna naloga. »Iz udobja angleškega samostana, kjer si varen, imaš podporo, hrano, sem se vrgel v precej neznano situacijo, sam, v kulturo, ki ji je budizem tuj. Nismo vedeli, kako bodo Slovenci reagirali na to. Zato nismo uvajali neke budistične tradicije, na zunaj sploh ni videti, da je to samostan. Nimamo azijske arhitekture, kipcev, vse tradicionalne stvari smo dali na stran, imamo pa pravilnik in učenje, ki se ju dosledno držimo.« Zaradi pravilnika so ohranili tudi tipično tridelno meniško opravo v oranžno-rjavi barvi. Spodaj nosijo nekakšno dolgo krilo, zgoraj meniški kimono, čez pa imajo ogrnjeno še večje ogrinjalo v isti barvi. Kaj pa storijo pozimi, sploh ker živijo v gozdu, kjer je lahko mraz kar hud? Nasmehnili so se moji radovednosti in mi zaupali, da tudi oni spodaj oblečejo več slojev oblačil, tudi termo perilo, če je treba.

Revija Zarja, 12.3.2019