rosvita02 Odkrito.si

Priznanje: Rosvita Pesek spregovorila o prepirih z...

Ana_Bar_091 Svet24.si

Jasna Kuljaj povedala, kakšna bo njena prihodnost

marjan ogorevc Petisvet.si

Marjan Ogorevc: Človek lažje najde smisel ...

Vrtec_3 Svet24.si

Drama v vrtcu: Zalezovala je celo babice in dedke ...

camila s krono Svet24.si

Camilla bo kraljica, ker je tak zakon!

lado 7 Njena.si

Andrej Škufca razkril spol in ime otroka

Ana Dolinar Njena.si

Ana Dolinar bo spet mamica

Zgodbe

Zgolj zaradi osebja tragedija ni bila še hujša

Z bolniki v naročju so tekali po stopnicah.

Avtor:

Žana Kapetanović

Značke:

Dva dneva po tragičnem požaru sta nam sogovornika dr. Peter Najdenov, predstojnik pediatrije, in dr. Janez Poklukar, direktor Splošne bolnišnice Jesenice, ki sta bila v reševalni akciji v prvih vrstah, povedala, kako strašen in travmatičen je bil ta nesrečni dogodek in kako je vse to vplivalo na osebje bolnišnice. Direktor Poklukar je brez dlake na jeziku poudaril, da so slovenske bolnišnice nezadostno in nesodobno opremljene za krizne razmere.

Minuto ali dve pred 15. uro se je predstojnik pediatričnega oddelka Peter Najdenov, dr. med., po stopnicah spuščal iz četrtega v tretje nadstropje, ko je zaslišal krike: »Ogenj, ogenj, gori!« Oglasil se je alarm, iz zadnje sobe na koncu hodnika pa se je širil dim. Takoj je priskočilo na pomoč nekaj posameznikov in že vleklo postelje iz sosednjih sob. »Vsi, ki smo bili tukaj, smo se trudili evakuirati ljudi, čeprav je bilo v tistih prvih trenutkih čutiti strah, zmedenost ... Slišati je bilo vpitje in jok,« pripoveduje pediater Peter Najdenov, ki ni potreboval veliko časa, da se zbere, saj je kot zdravnik reševalec že dolgo član helikopterske gorske reševalne ekipe in je dodobra izurjen v tem, da se zna zbrati v takšnih izrednih okoliščinah in nesrečah.

Ker so se bali, da bi se lahko ogenj razširil na preostale prostore, so se odločili vse ležeče bolnike odpeljati najprej na hodnik, nato pa so jih začeli premeščati na porodniški oddelek na drugem koncu hodnika, ker je bilo treba narediti prostor za gasilce, ki so jih vsi nestrpno pričakovali.

Neskončno dolga drama. Peter Najdenov je priznal, da je, tako kot se to običajno dogaja ob nesrečah oziroma stresnih dogodkih, čas v njegovi glavi potekal drugače kot običajno. Sekunde so bile kot minute, imel je občutek, da bi gasilci že morali biti na prizorišču, tako da je kar sam še enkrat klical 112. Danes ve, da se mu je oglasil nekdo, ki ga dobro pozna, a takrat tega ni dojel. Rečeno mu je bilo, da bodo gasilci prispeli vsak trenutek.

»Vse se je dogajalo izjemno hitro. Vsi smo bili že dokaj zbrani, bolniki z oddelka so bili dejansko že prestavljeni na porodniški oddelek, ko so v tretje nadstropje prihiteli varnostniki, hišni delavci in drugo osebje. Sreča v nesreči je bila, da je pravkar potekala zamenjava izmen, tako da je bilo v bolnišnici več osebja, kot bi ga bilo ob kakšni drugi uri dneva ali noči. Ko se je o dogajanju razvedelo po hiši, se je začel drugi del evakuacije.

Prišli so gasilci, samo nekaj minut po klicu, toda v glavah vseh nas, ki smo pri reševanju aktivno sodelovali, se je odvijala neskončno dolga drama. Ko so gasilci že gasili požar, se je začel strupen dim še bolj širiti po hodnikih in drugih prostorih, tako da smo morali začeti evakuacijo porodniškega oddelka. Takrat so nam že prišli na pomoč tudi reševalci iz gorenjskih zdravstvenih domov, ki imajo nosila za takšne primere prenašanja bolnikov, a se je še vedno zdelo, da lahko hitreje ukrepaš, če bolnika preprosto vzameš v naročje in z njim stečeš po stopnicah.«

peter nadejev jesenice04.jpg
Peter Najdenov je priznal, da je, tako kot se to običajno dogaja ob nesrečah oziroma stresnih dogodkih, čas v njegovi glavi potekal drugače kot običajno.
Revija Zarja

Vsi so nosili otroke. »Na poziv gasilcev smo se odločili, da bomo evakuirali tudi četrto nadstropje, kjer je pediatrični oddelek, čeprav tam bolniki niso bili neposredno ogroženi. K sreči so bile v službi še druge zdravnice, na oddelku pa so bile tudi medicinske sestre. Vsi so nosili otroke – eni po glavnih stopnicah, drugi po požarnih. Odnesli smo jih v fizioterapijo na drugi strani dvorišča, nekaj pa smo jih odnesli celo v menzo. Vse skupaj je potekalo že povsem mirno in zbrano. Ker je bil v tem času različnih infekcij pediatrični oddelek praktično infektiven, so se naši delavci še potrudili, da so virusno okužene otroke ločili od drugih,« je dr. Peter Najdenov pohvalil sodelavce.

Sam se nič kaj rad ne hvali. Na vprašanje, ali je on imel roko nad potekom reševalne akcije, je odgovoril, da bi to težko trdil. »Mogoče le nekaj časa, na začetku. Drugače pa težko rečem, da sem bil bolj izpostavljen kot drugi. V takšnih trenutkih so vsi pripravljeni pomagati. Ko vidiš, da se je zgodila nesreča, da gre zares, je zelo malo takšnih, ki bi zgolj pasli radovednost. Načeloma so vsi pripravljeni priskočiti na pomoč. Res pa je, da eni učinkovito pomagajo, drugi so nekaj časa precej izgubljeni, tretji svetujejo in skušajo biti pametni ... A so vsi dobronamerni. Veliko ljudi se je spontano zelo dobro organiziralo na različnih ravneh. Direktor je iz stavbe na drugi strani dvorišča že v prvih minutah prihitel v tretje nadstropje in se takoj prelevil v zdravnika in reševalca. Veliko je naredil: najprej kot zdravnik, potem kot človek in šele nato kot direktor. Vsi smo bili črni v obraz in vsi smo zaradi dima močno kašljali.«

Od nekod so se pojavile mokre brisače. »Ko so požar pogasili, sva bila z direktorjem prva, ki sva obravnavala tri ponesrečence iz goreče sobe. Bolnika, ki je bil močno opečen, smo začeli oživljati. Težko se spomnim vseh podrobnosti, vem pa, da je bilo ogromno spontanih ukrepov posameznikov, ki so se znašli na kraju nesreče. Pomagali so vsi: medicinske sestre, fizioterapevti, kirurgi, tehnični delavci ... Pozneje sem se spomnil, da so se, ko smo na hodniku reševali hudo opečenega gospoda, od nekod pojavile mokre brisače, ti pa ne veš, kdo je bil tisti, ki se je tega domislil. Vemo, da jih je šel nekam iskat, da jih je zmočil z vodo, prinesel ... Če se v tistem kaosu spomniš česa takšnega, si zasluži vso pohvalo. Ko razmišljam za nazaj, lahko rečem, da smo se vsi zelo dobro znašli in tudi dobro ukrepali,« je bil prepričan dr. Peter Najdenov, ki mu vsekakor lahko verjamemo, saj ima nešteto izkušenj z reševalnimi akcijami v gorah. Med drugim s tisto, ko so v Severni triglavski steni reševali alpinista s hudo poškodovano hrbtenico, akcija pa je trajala kar štiri ure.

Kako se je počutil, ko je minil dan od nesrečnega dogodka, ko je prišla noč, in kako se počuti zdaj, ko sta od tragedije minila dva dneva? Bi kaj drugače naredil? »Seveda premlevaš dogodke, pogovoriš se z domačimi ... Prepričan sem, da ne bi bilo treba prav nič drugače ukrepati. Sem pediater, a se že vse življenje gibljem v urgentnih situacijah, zato morda malce lažje kot drugi predelam takšne stresne in tragične dogodke. Nekateri so potrebovali strokovno psihološko pomoč. Občutek, da ne moreš ničesar več storiti, je izredno obremenjujoč. Na pomoč nam je takoj prišel zdravnik psihiater iz Psihiatrične bolnišnice Begunje, najprej je šel k obema sestrama, pozneje pa so organizirali celotno ekipo psihologov, psihiatrov in psihoterapevtov,« nam je razložil Peter Najdenov.

Zgolj zaradi osebja tragedija ni bila še večja. Tudi Janez Poklukar, direktor Splošne bolnišnice Jesenice, si je zgodaj zjutraj prijazno vzel čas za pogovor za našo revijo. Čeprav se je vihar tragedije šele počasi umirjal, so si prizadevali, da bi delo v bolnišnici čim prej vrnili v redne tirnice. V tretjem nadstropju, ki je bilo zaprto, je potekala policijska in forenzična preiskava. Vse je spremljala še skrb za življenje tretjega ponesrečenca. Na preprosto vprašanje, kako je, nam je sogovornik odgovoril, da je težko opisati občutke in stanje, ki ga spremljajo v teh dveh dnevih po tragediji. »Ali sem pod stresom? Stres je moj poklic, moje življenje. A si moram priznati, da zaradi tragičnega dogodka čutim dodaten pritisk. Zdaj se intenzivno trudimo dokončno vzpostaviti vse dejavnosti v bolnišnici. Stremimo k temu, da napravimo vse, da takih tragedij ne bi bilo več.«

Raje, kot da bi sprejemal pohvale zaradi treznega razmišljanja in hitre akcije pri evakuaciji bolnikov, je izpostavil, da so slovenske bolnišnice nezadostno ali nesodobno opremljene za krizne razmere in da na to na Jesenicah opozarjajo že več let. Poudaril je, da se je treba za to, da so se izognili še hujši tragediji, zahvaliti zgolj osebju bolnišnice, ki je uporabilo ne le svoje izkušnje in uigranost, ki so si jo pridobili v vsakdanjih situacijah ob zdravstvenem delu, temveč tudi znanje o varnosti, ki ga je pridobilo na rednih vajah in izobraževanjih.

»Ob sodelovanju z gasilci in policijo jim je uspelo požar omejiti na eno sobo. Že tako imamo hudo tragedijo zaradi izgube dveh bolnikov, pa tudi zaradi tretjega, ki je še vedno v kritičnem stanju, a bi lahko bile posledice vsega tega še veliko bolj tragične.«

Več v reviji Zarja št. 6,  5. 2. 2019.