rosvita02 Odkrito.si

Priznanje: Rosvita Pesek spregovorila o prepirih z...

Ana_Bar_091 Svet24.si

Jasna Kuljaj povedala, kakšna bo njena prihodnost

marjan ogorevc Petisvet.si

Marjan Ogorevc: Človek lažje najde smisel ...

Vrtec_3 Svet24.si

Drama v vrtcu: Zalezovala je celo babice in dedke ...

camila s krono Svet24.si

Camilla bo kraljica, ker je tak zakon!

bql barcelona Najstnica.si

BQL izdala novo pesem

lado 7 Njena.si

Andrej Škufca razkril spol in ime otroka

Zgodbe

Slovenija – otok normalnosti?

Človekoljubna organizacija Oxfam, ki deluje v več kot 90 državah, v svojem poročilu opozarja na bliskovito povečevanje razlik med bogatimi in revnimi. Samo 26 milijarderjev si lasti toliko kot revnejša polovica svetovnega prebivalstva! Kako je pri nas in česa se moramo bati v prihodnosti, sta nam povedala sociolog Srečo Dragoš in humanitarka Maja Ahac.

Doc. dr. Srečo Dragoš, Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani

Prva žrtev je socialna država

»Nadaljuje se nespremenjen trend, ki se je na svetovni ravni začel z neoliberalizmom od 70. let prejšnjega stoletja naprej. Takrat se je pospešil model globalizacije, ko so dali še bolj proste roke zlasti multikorporacijam. Globalizacija ne deluje za vse enako: padanje nacionalnih meja najbolj koristi pretoku kapitala, informacij, izdelkom (prodaja), najmanj pa delovni sili. Nacionalne države pri tem izgubljajo moč, ker so se same vpregle v to tekmo. Da bi povečala konkurenčnost, tudi najrazvitejša gospodarstva znižujejo kriterije. Vse bolj kaže, da to škodi tudi ekonomiji. Prva žrtev v najrazvitejših gospodarstvih, kamor sodi tudi Slovenija, je socialna država, ki se krči. Vedno manj sredstev je namenjenih za javne dobrine, kot so zdravstvo, socialno varstvo, šolstvo, kultura ... Socialna država je največji izum 20. stoletja in lahko edina preusmerja delež bogastva od zgornjih k spodnjim slojem. Zdaj sledimo dogmi o vitki državi, češ da bomo potem, ko bo več ostalo za podjetniške dejavnike, mednarodno bolj konkurenčni in posledično z večjimi prilivi v državni blagajni, iz katere bodo lahko nižji sloji več črpali. Jasno, da ta model vodi v slepo ulico.

Globalno gledano vsi skupaj denarno pridobivamo, vendar glede na rast BDP ne tako veliko, v primerjavi z dobički korporacij pa sploh ne. Osem najpremožnejših posameznikov na planetu ima toliko premoženja kot 3,6 milijarde Zemljanov! 62 najpremožnejšim posameznikom na svetu se je od leta 2010 do 2016 bogastvo povečalo za 44 odstotkov, 3,5 milijardi najrevnejšim pa se je v enakem obdobju zmanjšalo za 41 odstotkov. Polovica Zemljanov izgublja bogastvo, tistih nekaj ga pa pridobiva. To je izbruh neenakosti v svetovnem merilu!«

Slovenija se drži zelo dobro. »Družbena neenakost v Sloveniji je ena najmanjših v Evropi, sploh pa v svetu. Vendar so obeti slabi. Prihodnji trendi kažejo, da se tudi pri nas neenakost povečuje, še huje pa je, da se prehajanje iz nižjega v višji razred zmanjšuje. Ta prehod je eden najbolj zacementiranih ravno v Sloveniji! Zadnje poročilo OECD pravi, da tisti, ki se pri nas rodijo v družini z nizkimi prihodki, ostanejo čez nekaj let v istem dohodkovnem razredu – ne morejo se odlepiti od tal. Hkrati se dogaja enako pri zgornjih slojih. Tisti, ki so bogati, bodo čez nekaj let enako bogati in se njihov položaj v družbi ne bo spreminjal. Nismo enotni, ali je to, da je delež revežev v Sloveniji pod evropskim povprečjem, dobro ali slabo. Nekateri menijo, da moramo neenakost v slovenski družbi povečati in bolj nagrajevati tiste zgoraj, da bodo lahko bolje in več delali. Ampak tako se bo povečala tudi revščina. Problem pri nas je, da se revščina poglablja. Revni so čedalje revnejši, ostajajo revni dlje, iz revščine se ne morejo izkopati niti njihovi otroci. O tem se ne govori, ker se politične elite tolažijo, da revščina v Sloveniji ni tak problem – ampak znotraj tega se dogajajo drame. Problem naše socialne politike je v tem, da je podrejena ekonomski.

Ni res, da države v globalni tekmi nimajo početi drugega kot se prilagajati in krčiti socialne stroške. Države lahko krepijo socialno politiko, kar je tudi ekonomsko učinkovito. Tako blažijo neenakost, ki je rušilna, s saniranjem revščine pa se okrepi kupna moč prebivalstva. Govorimo o sto evrih, ki pomagajo nekomu, da se dvigne čez prag – in ta denar gre takoj na trg. Medtem ko presežke najbogatejši sloji odvedejo v davčne oaze ali jih porabijo za luksuzne predmete v tujini, njihov denar zelo počasi kaplja v državno blagajno.«

Zakaj bo to leto odločilno za staro celino? »Ključni problem je politični. Grozi nam udar na desno, stranke, ki delujejo na ksenofobni pogon, rastejo po vseh državah, in to bo bistveno spremenilo strukturo političnih elit v Evropi ter zaostrilo notranjepolitične probleme po posameznih državah.« Nas je lahko strah? »Dolgoročno zadeve niso obetavne. Optimistično pa je, da v Sloveniji neenakost še ni eskalirala, čeprav nimamo recepta, kako jo zaustaviti. Nujen je konsenz političnih strani, da se revščina pri nas ne sme povečevati. Zavejmo se že enkrat, da imamo samostojno državo in vsa politična orodja v lastnih rokah. Slovensko izhodišče je odlično. Smo ena najbogatejših držav OECD, še vedno v gospodarski konjukturi in tako rekoč edini normalni otok glede na sosednje države, kjer se oblast nagiba k totalitarnosti. To moramo ohranjati.«

Več v Zarji, št. 5, 29. 1. 2019