IMG-3874 Odkrito.si

Kdo je njen skriti ljubimec?!

Dragan Kojić Keba in Severina Svet24.si

Severinin tast razkril družinske skrivnosti

smrt1montazaJaka Koren Petisvet.si

Trije pogledi na smrt

melania trump Svet24.si

Prva dama Melania želi iz Bele hiše napoditi ...

tomica banfic Svet24.si

Očarljivi Hrvat, ki je omrežil vse Slovenke

Miley Cyrus in Liam Hemsworth Najstnica.si

To je ostalo od hiše Miley Cyrus

Isaac Palma in žena Patricija Njena.si

Isaac Palma spakiral kovčke in zapustil Slovenijo

Zgodbe

Lahni drnec pred grizliji

Vsega je kriv Jack London! Sloviti ameriški pisec je s svojimi deli s pustolovsko vsebino tako očaral mojega očeta, pisatelja Ivana Sivca, da je ta že v svojih mladih letih sanjal, da bi nekoč obiskal »Londonovo« Aljasko. In jo potem tudi je: prvič je v to oddaljeno ameriško državo odpotoval pred trinajstimi leti, s še dvema svojima kolegoma, drugič pa jo je obiskal letos poleti.

Avtor:

Vesna Sivec Poljanšek

Značke:

Navdihnjen z globino sporočila zgodovinarja Pierra Bretona, ki je v svoji knjigi Zlata mrzlica zapisal, da knjigo posveča svojemu sinu z željo, da bi nekoč tudi sam prehodil (svoj) Chilkoot, je v mojem očetu dolga leta tlela želja, da z najožjimi družinskimi člani nekoč prehodi staro indijansko pot čez prelaz Chilkoot, po kateri so zlatokopi pred 120 leti krenili svojim sanjam naproti. Letos poleti je nazadnje dozorela in skupaj smo se podali na pot, ki si jo bomo zapomnili za vse življenje.

Očetova zamisel, da se skupaj podamo na pot zlatokopov, po kateri je v letih od 1896 do 1898 iz aljaškega mesteca Skagway ob Tihem oceanu od 70.000 do 100.000 ljudi krenilo svojim zlatim sanjam naproti, je v nas zorela vrsto let. Čakali smo, da bodo najmlajši družinski člani, moja otroka in nečakinja, toliko zrasli, da se bomo lahko prav vsi odpravili na takšno potovanje. Zavedali smo se tudi, da takšna pot pomeni precejšen denarni in tudi logistični zalogaj, za kar je treba kar nekaj varčevanja in organizacije. Za povrh pa so se v nekaterih od nas občasno oglašali še pomisleki, kako bomo kos pohodniškemu podvigu, ki med drugim vključuje tudi nekajdnevno samooskrbno preživetje v divjini.

A potem se je nenadoma vse »poklopilo« in soglasno smo se strinjali, da je letošnje poletje pravi čas za uresničitev očetove dolgoletne želje.

Moj vedno zelo realistični in odlično organizirani brat Iztok je izdelal načrt poti, ki je bil pisan na kožo tako odraslim kot otrokom: sklenili smo, da se bo na pohod po sloviti poti zlatokopov (ta se vije od Tihega oceana čez hribovito območje in skalnati prelaz Chilkoot, od koder se nato spustiš v dolino stoterih jezer in potokov na kanadsko stran vse do Whitehorsa, mesteca ob reki Yukon, po kateri so zlatokopi pluli na sever vse do slovitega Dawsona, mesteca ob »zlati žili«) odpravilo pet odraslih članov družin Sivec in Poljanšek – poleg glavnega pobudnika, mojega očeta, še brat Iztok z ženo Tino in midva z možem Urošem – mami Sonja pa bo s svojimi tremi vnuki Markom, Lano in Mašo počakala v Whitehorsu, kjer si bo v spremstvu tamkaj živeče izjemne Slovenke Dragice Oblak (na daljni sever jo je pred več kot pol stoletja zvabila prav moževa želja po iskanju zlata) ogledala številne tamkajšnje znamenitosti.

Pozneje smo med pohodom nekajkrat ugotovili, da je bila takšna organizacijska poteza zelo na mestu, saj bi bila prvotno načrtovana skupna pot po divjini za otroke čisto prehud zalogaj.

Po Prestopčevih stopinjah

Pohod je bil za vse nas, še posebej pa očeta poseben tudi zato, ker je s svojo nekdanjo radijsko novinarsko kolegico Valči Nadrah Ravbar že pred svojim prvim obiskom Aljaske odkril, da je na slovito pot zlatokopov pred 120 leti krenil tudi eden redkih Slovencev, Anton Prestopec z Javorja nad Šmartnim pri Litiji. V zgodovino zlatokopov se je zapisal kot eden redkih na svetu, ki so na Aljaski v času zlate mrzlice nakopali ogromno zlata.

Mojemu očetu njegova zgodba ni dala miru, zato jo je začel temeljito raziskovati že med svojim prvim obiskom Aljaske, piko na i pa ji je pritisnil letos z našim aljaškim podvigom, ki ga je prav te dni okronal tudi z izidom knjige z naslovom Sanje, daljše od življenja.

Pot čez Chilkoot spada med najlepše tovrstne poti na svetu, leži v zaščitenem nacionalnem parku in za vstop vanjo potrebuješ posebno dovolilnico, ki ti jo izdajo v prvih dneh koledarskega leta. Zanjo je treba odšteti okrog petinsedemdeset kanadskih dolarjev na osebo, na voljo pa jih je omejeno število, saj na pot v prehodnem delu leta – devet mesecev je zaradi ekstremnih vremenskih razmer zaprta – spustijo zgolj petdeset pohodnikov na dan.

Ob začetku pohoda se moraš javiti v posebnem informacijskem centru v obmorskem Skagwayu, kjer te oborožijo z vsemi informacijami. Te med drugim vključujejo tudi pojasnila o samooskrbnem preživetju v divjini – na vsej poti ni niti ene koče s hrano in pitno vodo, kar pomeni, da s seboj v nahrbtniku tovoriš vse, od šotora do gorilnika, hrane in vode ter tablet za prečiščevanje vode (pot sicer bolj ali manj ves čas poteka ob vodi, a ta ni pitna zaradi iztrebkov bobrov) – pa tudi o ustrezni zaščiti pred slovitimi grizliji, ki veljajo za do dvakrat večje od naših kočevskih medvedov. V času našega pohoda, na vrhuncu avgusta, je na poti veljal rdeči alarm, saj si kosmatinci takrat najintenzivneje pripravljajo zaloge za prihajajočo jesen.

Če smo se po izobraževalni uri v informacijskem centru v Skagwayu še tolažili, da Američani pač radi pretiravajo v vseh stvareh in zato verjetno tudi svarila o nevarnosti medvedov napihnejo bolj, kot je v resnici nujno, pa smo naslednje jutro, ko smo zgodaj krenili na pot, že na začetku spoznali, da moramo opozorila vzeti (bolj) zares. K naši skupini je pristopila simpatična mladenka Christine iz Virginije in nas prosila, da se nam pridruži na pohodu. Po tempu hoje, je poudarjala, se nam bo povsem prilagodila, če jo le vzamemo v svojo sredo, saj se izredno boji grizlijev. Dva naj bi namreč tiste dni lomastila že samo na delu poti, ki smo jo nameravali prehoditi prvi dan, podobno stanje naj bi menda vladalo tudi na poznejšem delu poti.

Tristo kosmatih medvedov, zdaj gre zares!

Prvih nekaj ur pohoda smo še upoštevali navodila iz informacijskega centra, kjer ti svetujejo, da izmenično ves čas žvižgaš na obvezne piščalke, za povrh smo tresli še zvonček, obešen na moj nahrbtnik, saj naj bi takšni zvoki grizlija pregnali od človeka. Čez čas smo, občudujoč osupljivo lepoto narave in grizoč kolena v hrib, preprosto pozabili na »medvedjo nevarnost«. Dokler nas ni nenadoma v nekem predelu gozda, polnem jagodičevja in nizkega smrečja, svakinja Tina opozorila na nenavaden »vonj po živali«, ki smo ga v hipu zaznali vsi. Precej bolj oprezno smo se odpravili naprej in že po nekaj korakih sredi steze naleteli na velik kup svežih živalskih iztrebkov. »Medvedje blato,« je v hipu prebledela mlada Američanka, sicer profesorica biologije, in začela iz stranskega žepa nahrbtnika vleči razpršilo proti medvedom, ki po obliki in načinu uporabe malce spominja na naše gasilne aparate, le da je precej manjše.

Tudi moj brat, ki je hodil na čelu naše četice in sicer velja za neustrašnega, se je takoj oborožil z razpršilom, enako sta storila še moj oče in mož, in pot smo nadaljevali med silnimi zvoki piščalk, pozvanjanjem zvončka in petjem pesmi.

In čeprav se je pot prav na tistem predelu, kjer smo med pohodom prvič naleteli na medvedje blato, začela močno vzpenjati in je bilo vreme za aljaške razmere še zelo toplo, smo močno pospešili že sicer hiter tempo hoje. Že ob odhodu na pot smo se namreč odločili, da 53 kilometrov dolgo pot čez gorski prelaz Chilkoot prehodimo v pičlih dveh dneh in pol, saj smo želeli na drugi strani prelaza v dolini ujeti vlak, ki divjino le nekajkrat na teden vozi skozi neposeljeno. Če ga ne bi ujeli, bi bili prisiljeni še nadaljnje tri dni bivakirati sredi ničesar.

Po 22 kilometrih poti, ki vodi po pisanem terenu, vseskozi pa pod kuliso mogočnih gora in ob šumu hudourniških rek, smo se pozno popoldne nazadnje ustavili pod vznožjem prelaza Chilkoot, na predelu, kjer so Indijanci nekdaj pasli ovce in se zato imenuje Sheep Camp. Beseda »kamp« v resnici predstavlja le manjši predel v gozdu, kjer pohodnike na več mestih na tleh pričakajo zbite deske, na katerih si potem postavijo šotor, pod bližnjo streho nekakšnega toplarja pa je na voljo nekaj miz in klopi, kjer si utrujeni pohodniki na gorilnikih, če jih seveda sploh imajo s seboj, pripravijo kaj za pod zob.

V tej improvizirani kuhinji in jedilnici smo se tudi sami na hitro okrepčali s tistim, kar smo prinesli s seboj, vmes pa prisluhnili navodilom čuvaja predela poti, ki velja za najzahtevnejšega in smo se ga lotili naslednje jutro. Med vsesplošnimi napotki znova ni šlo brez opozoril, naj bomo nadvse previdni zaradi grizlijev, zato je bila potem hladna noč pod vznožjem prelaza, prespana na trdih tleh šotora, še toliko bolj nemirna. Christine iz Virginije, ki je ves dan vzorno grizla pot skupaj z nami, je na koncu dneva dejala, da se bo naslednji dan priključila kakšni drugi skupini. Kljub odlični pripravljenosti smo bili zanjo prehud »pohodniški« zalogaj, sploh ko je izvedela, da nameravamo tudi dan pozneje prehoditi približno isto število kilometrov. »Ah, vi Evropejci vi ste res pohodniški ekstremisti!« se je zasmejala in ob tem pokazala še na skupino štirih mladih Špancev, ki je tako kot mi v enakem tempu požrla kilometre prvega dne in nameravala končati pohod na isti dan kot mi. Vsi drugi običajno prehodijo pot v štirih ali petih dneh.

Boj s skalami in samim seboj

Naslednje jutro smo navsezgodaj vzeli pot pod noge in zato hitro dosegli predel, kjer se konča gozdna meja in se začne skalnato območje. Preden se začne najtežji del poti, s tem pa tudi intenziven pogovor s samim seboj, smo se nekajkrat za hip ustavili, da smo se naužili veličastnosti narave pod seboj in da smo s tiho spoštljivostjo prebrali informacije na spremljajočih tablah, ki govorijo o neverjetnem podvigu zlatokopov pred sto dvajsetimi leti. Že v dolini so nas namreč opozorili, da bomo na poti naleteli na številne predmete iskalcev zlata, ki so jih skrbniki parka pustili tam v spomin, a tudi opomin na neverjetne človeške podvige, ki so vzklili iz želje po lepšem življenju.

Pot se iz ozke steze nato hitro spremeni v popolno brezpotje, saj se na lepem znajdeš pred silnimi skalnatimi gmotami, ki spominjajo na velikanske granitne kocke, držeč se druga druge. Začrtane poti po teh skalnatih gmotah ni, preprosto se je najpametneje držati oznak z zastavicami, ki so tam postavljene, da se pohodnik ne izgubi v megli, dežju ali snegu.

Počasi, ped za pedjo, smo se vzpenjali po skalovju, najprej brat s svojo ženo, nato za njima neverjetno gibčen oče, ki bo prihodnje leto dopolnil 70 let, potem še midva z možem. V tistem hipu je imel vsak od nas v mislih le to, kako premagati vse zunanje in notranje ovire, med njimi tudi strah, če bi se z vrha kotaleča megla in pršenje toliko razširila, da bi bila pot še nevarnejša in napornejša, kot je že. Ko smo po dveh »lažnih« vrhovih prelaza, na katera so nas opozorili že v dolini, češ, ne veselite se prekmalu in raje zbrano nadaljujte pot, nazadnje dosegli vrh Chilkoota, zavitega v meglo in mraz, smo bili vsi iz sebe. Uspel nam je vzpon na Chilkoot, prelaz, pod katerim je toliko zlatokopov pred več kot sto leti zaradi nevzdržnih vremenskih in drugih razmer (o)pustilo svoje sanje!

V majhnem bivaku na vrhu prelaza, kjer smo se preoblekli, tisti hip nismo čutili ne mraza – temperatura se je gibala okrog ledišča, pot pa smo v dolini, ob Tihem oceanu, začeli pri petnajstih stopinjah Celzija – ne tresočih nog. Kako bi jih, ko pa nismo premagali le prelaza Chilkoot, ampak predvsem – sebe!

Po osupljivi naravi cilju naproti

Zdaj nas je čakala še dolga pot v dolino, na kanadsko stran. Pot zlatokopov se namreč vije na meji med Aljasko in Kanado in kraji, kjer se še danes koplje zlato, v resnici ležijo v Kanadi, le nekaj kilometrov od meje z Aljasko. A začrtali so jo po letih zlate mrzlice, zato kot nekdaj vsi še dandanes govorijo, da »gredo kopat zlato na Aljasko«.

Hodili smo med hudourniškimi potoki – kar nekajkrat je bilo treba preprosto zagaziti v vodo, ker druge poti ni bilo – in brzicami, nad osupljivo sotesko, kjer v globini buči deroča reka, po robovih skalnatih grebenov, med stoterimi jezeri, ki spominjajo na Triglavska jezera, po ozkih gozdnih poteh …

Polni adrenalina po osvojitvi prelaza Chilkoot smo se tisto popoldne po desetih urah hoje celo spogledovali z mislijo, da bi »potegnili« in jo mahnili kar do doline, a na srečo nas je spametoval skrbnik parka, ki je šel tisto popoldne del poti z nami – tudi zaradi nevarnosti medvedov. Opozoril nas je, da se zadnji kos poti ves čas strmo vzpenja in spušča in da moraš biti zanj vsaj približno spočit. Še dobro, da smo ga poslušali! Ko smo namreč proti večeru prišli do začrtanega cilja tistega dne, k jezeru Lindeman, smo odvrgli težke nahrbtnike in za pol ure kot pokošeni obležali med jagodičevjem. Šele mrzel veter nas je toliko spravil k sebi, da smo na hitro postavili šotora, nekaj malega pojedli in odšli še pred nočjo spat. A tudi tisto noč skorajda nismo zatisnili očesa. Pred dvema dnevoma je le nekaj sto metrov naprej medved povsem opustošil del kampa, zato so povsod visela opozorila, naj hrano, kozmetiko in druge stvari, ki dišijo kosmatincem, skrbno pospravimo v posebne železne omarice, tako imenovane medvedje škatle, »bear boxe«. Naslednje jutro smo potem pred odhodom na zadnji kos poti čisto ob omaricah, kamor smo prejšnji večer pospravili svoje imetje, naleteli na povsem sveže medvedje blato …

Več v Zarji št. 45, 6. 11.2018.