IMG-3874 Odkrito.si

Kdo je njen skriti ljubimec?!

Dragan Kojić Keba in Severina Svet24.si

Severinin tast razkril družinske skrivnosti

smrt1montazaJaka Koren Petisvet.si

Trije pogledi na smrt

melania trump Svet24.si

Prva dama Melania želi iz Bele hiše napoditi ...

tomica banfic Svet24.si

Očarljivi Hrvat, ki je omrežil vse Slovenke

Miley Cyrus in Liam Hemsworth Najstnica.si

To je ostalo od hiše Miley Cyrus

Isaac Palma in žena Patricija Njena.si

Isaac Palma spakiral kovčke in zapustil Slovenijo

Zgodbe

Šokantna dejstva o antidepresivih

Neznosna lahkost predpisovanja zdravil, katerih poraba strahovito narašča, študij o posledicah dolgotrajnega jemanja pa sploh nimamo.

Avtor:

Jure Aleksič

Značke:

»Zdaj sem pač huda diabetičarka. Visoki krvni sladkor mi počasi uničuje vid, zato se ves čas bojim, da bom oslepela.« Tako lahko začnemo pričevanje ameriške psihiatrinje in priznane pisateljice Lauren Slater. In nadaljuje: »Obenem mi zaradi sladkorja čedalje slabše delujejo ledvice, tako da so moja usta ves čas suha od žeje. Pri 54 letih imam telo ne preveč dobro ohranjenega osemdesetletnika. To so v veliki meri zakrivila psihiatrična zdravila. A kaj, ko ne morem živeti brez njih!«

Slaterjeva, ki je tablete zaradi hude depresije začela jemati pri devetindvajsetih, sicer vedno poudari, da jim je zelo hvaležna. »Z njihovo pomočjo sem lahko ostala zunaj psihiatričnih bolnišnic, napisala devet knjig, rodila dva otročička in ju pomagala vzgojiti do adolescence, nekako zmogla zakon in potem še ločitev … in kar je enako pomembno, ohranila in negovala svoj krog prijateljev.«

A kaj, ko je uvodnih 10 mg fluoksetina zadostovalo samo za nekaj časa! Precej kmalu je potrebovala 20 mg, potem 30, pa 60, 80 in na koncu 100 mg, da je lahko užila enak občutek olajšanja. »Naraščajoče doze in vračanje bolezni pred vsakim povišanjem so dali vedeti, da se moji možgani prilagajajo na kemično snov. In da moja bolezen sploh ni ozdravljena, temveč še vedno besni tam spodaj pod blazino, ki mi jo je omogočal fluoksetin.«

Da se razumemo: sto miligramov fluoksetina je drvarjeva doza antidepresivov. Ko je bolnico kljub temu znova zagrnila temna odeja depresije, je presedlala na venlafaksin. Ker sprememba še vedno ni prinesla olajšanja, je njen zdravnik režim okrepil z uvedbo antipsihotika olanzapin.

Slaterjeva se spominja, da je ta kombinacija naravnost prerodila njeno vsakodnevno formo. Spet je lahko zaživela. Je pa res, da ji je venlafaksin tako povišal krvni tlak, da je morala začeti jemati zdravila za njegovo uravnavanje. Onlazapin pa ji je tako povečal apetit, da je postala dobesedno nenasitna.

»Sama misel na hrano mi je pognala slino v usta,« se spominja. »Saj ne, da me niso opozorili na povezavo olanzapina in naraščanja telesne teže. A kljub temu si nisem mogla niti v sanjah predstavljati, kako se bo moje telo napihnilo. In kako strahovito mi bo nabiranje notranje maščobe poškodovalo organe ter povečalo tveganje za kap ali srčni napad.«

Popolnoma neraziskani učinki. Ker se je v njej porodil strah, da bo zaradi počasnega propadanja telesa umrla, preden bo spoznala vnuke, je Slaterjeva večkrat poskusila opustiti tablete. A telesni odzivi na odtegnitev so bili preveč zverinski. »Moja depresija je postajala vse globlja, dokler si nisem nekoč kupila pištole. Ob drugi priložnosti sem začela pisati samomorilska pisma svojim otrokom. Na koncu sem se vedno raje vdala in se vrnila na tablete.«

Zaradi vse večje zaskrbljenosti ob pešajočem zdravju se je sklenila izobraziti na lastno pest. »Ko sem začela raziskovati znanost, ki stoji za temi zdravili, sem pričakovala, da bom naletela na podrobne raziskave dolgoročnih stranskih učinkov. Navsezadnje so antidepresivi v splošni uporabi že več kot trideset let! A namesto tega sem naletela na srhljivo tišino in našla nisem skoraj nobene znanosti kot take. Za razumevanje stranskih učinkov imamo v glavnem na voljo le kratkoročne študije. V več primerih celo samo originalne študije, ki jih je izvedel proizvajalec, da so bile posamezne substance sploh odobrene.«

Samo predstavljamo si lahko njeno zaprepadenost, ko je ugotovila, da je Uprava ZDA za hrano in zdravila njeno prvo zdravilo, fluoksetin, odobrila po pičlih osmih tednih kliničnega testiranja. Jasno je namreč, da antidepresivov skoraj nihče ne jemlje samo slaba dva meseca. Kot dobro vedo uporabniki, se po tem obdobju načeloma šele pričakuje poln učinek.

Tisto, kar so vam pozabili povedati … Ob takih in podobnih razkritjih si je začelo čedalje več neodvisnih raziskovalcev postavljati vse bolj nelagodna vprašanja. Za najbolj prodornega velja Robert Whitaker, nekdanji direktor za objave na harvardski medicinski šoli in raziskovalni novinar, ki je bil prav za svoje raziskave v zvezi z industrijo zdravil pozneje nominiran za Pulitzerjevo nagrado.

Na pot raziskovanja ga je pognalo, ko je prebral, da so rezultati shizofreničnih bolnikov v daljšem obdobju mnogo boljši v revnih državah sveta (recimo v Indiji in v Nigeriji) kot v Združenih državah. Tako je večkrat ugotovila Svetovna zdravstvena organizacija. Ob tem se je Whitaker vprašal, kako je to vendar mogoče. Najboljše rezultate so dejansko dosegale države, kjer so bolnikom antipsihotike predpisali le za kratek čas, saj si jih dolgoročno preprosto niso mogli privoščiti.

Povodenj medikamentov, ki jih sistematično predpisujejo ljudem s psihičnimi težavami, temelji na trditvi, da imajo te težave znanstveno dokazane biološke vzroke. Šlo naj bi za biološka neravnovesja v možganih, ki da jih zdravila odpravijo ali vsaj ublažijo. Težava je v tem, da ni Whitaker za to trditev našel prav nobenih dejanskih dokazov.

Celo gradivo Ameriške psihiatrične zveze iz leta 1999 je jasno navajalo, da kljub naporom ne najdejo nobenih dokazov, da imajo ljudje z depresijo nizko raven serotonina. »To so lahko psihiatri brali v lastnih učbenikih,« se jedko nasmehne Whitaker: »A Psihiatrična zveza je kljub temu javno še naprej oznanjala, da depresijo povzroča nizka raven serotonina. In da imamo na voljo zdravila, ki lahko to uredijo. Pri vsem tem ni šlo za nič manj kot za veliko izdajo javnosti.«

To izdajo je v svoji uspešnici Anatomija epidemije podrobneje pojasnil takole: »Prepričevali so nas, da so bolezni, kot so depresija, shizofrenija in bipolarna motnja, potrjeno bolezni možganov, čeprav nas niso mogli usmeriti na znanstvene študije, ki bi to trditev dokazale. Zatrjevali so nam, da psihiatrični medikamenti urejajo kemična neravnovesja v možganih, čeprav niso desetletja raziskav tega nikoli potrdila. Zatrdili so nam, da so prozac in drugi predstavniki naslednje generacije zdravil mnogo boljši in varnejši od prejšnjih zdravil, čeprav niso klinične študije pokazale nič podobnega. In kar je najpomembnejše: psihiatrični establišment nam je pozabil omeniti, da zdravila pogosto poslabšajo dolgoročno stanje bolnikov.«

Strahovito naraščanje rabe antidepresivov. A kaj, ko blagajne ob tem tako močno cingljajo! Kot je pred meseci s posebno analizo opozoril New York Times, dolgoročna raba antidepresivov po svetu strahovito narašča. Kljub domnevni revolucionarnosti novih preparatov število zaradi duševnih motenj invalidsko upokojenih Američanov naglo raste. Študija iz leta 2015 je ugotovila, da je gospodarsko breme depresije v Ameriki poskočilo z 83 milijard dolarjev leta 2000 na 210 milijard leta 2010.

Po novem je na antidepresivih več kot pet let že kar 15,5 milijona Američanov, kar je še enkrat toliko kot leta 2010. »Kljub temu,« so napisali Timesovi novinarji, »zdravstvena stroka ne ponuja nobenih odgovorov za ljudi, ki skušajo tablete opustiti. Nobenih z znanostjo podprtih smernic, nobenega načina za ocenjevanje, kdo nosi pri tem večje tveganje od drugih.«

Pravzaprav je še huje. Kot se je izrazil dr. Anthony Kendrick, profesor na univerzi v Southamptonu v Veliki Britaniji: »Nekatere ljudi preprosto 'parkirajo' na te tablete, ker bi jih bilo tako težko spraviti z njih.«

Dodajmo, da se je tudi v Veliki Britaniji predpisovanje antidepresivov v zadnjih desetih letih podvojilo. Nedavna študija 250 dolgoročnih uporabnikov je pokazala, da je polovica vseh, ki so občutno znižali dozo, zaznala močne odtegnitvene učinke. Polovica vseh tistih, ki so poskušali tablete povsem opustiti, poroča New York Times, zaradi odtegnitvenih učinkov tega ni bila sposobna storiti.

Kilometrski seznam stranskih učinkov. Tudi naša mala Slovenija ni v splošni plimi rabe psihiatričnih tablet prav nobena čistina. Po uradnih podatkih je bilo pri nas lani skupaj izdanih več kot milijon receptov za antidepresive in anksiolitike, v razmerju približno ena proti ena. Kot da številka ni dovolj strašljiva že sama po sebi, lahko skupaj premerimo še naslednjo: po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje se je poraba antidepresivov in anksiolitikov pri mladih med 15. in 19. letom v obdobju med letoma 2008 in 2015 povečalo za 73 odstotkov!

»Sicer še nismo Amerika,« komentira dolgoletni borec proti farmacevtskemu brezumju Branko Gradišnik, »a se na vso moč trudimo, da bi jo dohiteli.«

Več v Zarji št. 45, 6. 11. 2018.