pia zemljič Odkrito.si

Huda poškodba znane slovenske igralke

Andreas Hvid, Velika piramida Svet24.si

FOTO: Seksala na vrhu Velike piramide

katja mihelčič Petisvet.si

Sanje so življenje brez fizičnega telesa

sneg, sani, termometer, zima Svet24.si

Če bodo padavine, bo snežilo! Vse je odvisno od ...

zasvojenost1 Svet24.si

Mladi umirajo. Kaj še čakamo?!

blaz svab - ms Njena.si

Vesel dan za Blaža Švaba

Alenka Brezovšek Njena.si

Ljubezen po domače: Razkrit nenavaden parček

Zgodbe

Slovenija v šoku

Vrtec groze na Vrhovcih

Takšne stvari so se doslej dogajale drugod po svetu, ne pa pri nas; ali pa vsaj vedeli nismo za to. Zlorabe majhnih otrok, nasilje nad njimi, celo posnetki, ki smo si jih zadnje dni ogledovali z grozo, odporom, nejevero in s strahom. Enajstmesečna deklica, ki so jo tesno zavili v rjuho čez glavo, ker ni hotela zaspati, in nanjo dali še vzmetnico, deček, ki so ga nasilno hranili, da je jokal od obupa, otrok, ki je ležal na tleh, ženska ob njem pa je počela nekaj z njim, da je neutolažljivo jokal. Bilo je, kot bi gledali grozljivko. A na žalost ni bil film. Bila je resnica.

Žaljenje, kričanje, zavezovanje rok na hrbtu, hranjenje otrok z njihovimi izbljuvki …, vse to se je dogajalo za zidovi hiše, za katero zdaj pooblaščeni trdijo, da to ni bil vrtec. Kaj pa je potem bil? To se zdaj zagotovo sprašujejo tudi starši stotih otrok, ki so v devetih letih delovanja temu milo rečeno nenavadnemu zavodu zaupali v varstvo svoje najmlajše, najobčutljivejše otroke v najbolj ranem in ranljivem otroštvu. In sprašujejo se, ali so se vse te nasilne stvari dogajale tudi njihovemu otroku. Kako to, da niso opazili posledic, spremenjenega obnašanja svojih otrok, kako to, da niso vzeli resno otrokovega joka, kadar je bilo treba iti v ta »vrtec groze«? Si bodo lahko to kdaj odpustili?

Odstop? Ne vem, zakaj bi. Danes se lahko sprašujemo tudi, kako je mogoče, da inšpektorat za šolstvo in šport, ki je menda napisal kar nekaj opozoril temu zavodu, ker ni bil vpisan v razvid (in je imel kar nekaj podizvajalcev, kot jih sedaj imenujejo, saj ženska, ki je bila lastnica zavoda, ni imela strokovne izobrazbe, potrebne za varovanje otrok), ni storil kaj več. A Tomaž Rozman, glavni inšpektor tega inšpektorata, niti slučajno ne misli odstopiti, saj je izjavil: »Ne vem, zakaj bi.« Zavodov za predšolske otroke je več kot 330, on ima pa osem inšpektorjev.

Ta zavod ni vrtec. Vida Starič Holobar, vodja sektorja za predšolsko vzgojo, pravi, da je zavod »dejavnost registriral, ni pa pridobil dovoljenja zanjo, torej gre za nelegalnega izvajalca varstva predšolskih otrok«. Če torej prav razumemo, je država mirno in dokaj dolgo gledala izvajalca, ki se je celo sam priglasil, da opravlja nekaj, za kar nima dovoljenja? Ali kako? Zakon predvideva ustrezno izobrazbo in primerne prostore ter opremo, Kengurujčka pa med vpisanimi ni bilo. In to bi morali torej preverjati starši? V državi, kjer je s paragrafi urejeno prav vse, od dodatnega dela upokojencev do medsosedske pomoči, je lahko nekdo mirno opravljal tako občutljivo dejavnost brez vseh dovoljenj?! »Ta primer ni bil urejen na nobenega od legalnih načinov,« pravi Holobarjeva. Kršenih je bilo več določb veljavne zakonodaje, katerih, bodo še ugotavljali. Nazadnje naj bi bilo v tem zavodu šest otrok, starih od enajst mesecev do štirih let. Na fotografijah, posnetih pred nekaj leti, celo na njihovi spletni strani, ki je zdaj že izginila, smo videli večje število otrok, postrojenih na stolčkih kot vojaki. Ko so policija in inšpektorji po prijavi pogumne vzgojiteljice prišli do hiše na Vrhovcih, je bila prazna. Vida Starič Holobar ponavlja: »Ta zavod ni vrtec. Ni vpisan v razvid.«

Strah in pogum. Sprašujemo se seveda tudi, zakaj ni nasilja nad otroki prijavila že kakšna vzgojiteljica prej, saj so se grozote verjetno dogajale že ves čas, vseh dolgih devet let. To je potrdila tudi druga priča, nekdanja vzgojiteljica, ki se je pojavila šele po prvem razkritju nasilja, in povedala, da si nasilja ni upala prijaviti, ker jo je bilo strah. Dodala je še, da sta bila poleg nasilnega hranjenja in zavezovanja otrok tudi kričanje in žaljenje, torej tudi psihično nasilje. Kakšne bodo posledice za otroke, ki so vse to doživljali, se lahko vprašamo. Mamica deklice, katere grozo smo doživljali na posnetku, je povedala: »Ne morem spati, odkar sem izvedela za zlorabe. Upam, da ji ta zgodba ne bo pustila posledic.« Vodja aktiva ljubljanskih vrtcev Suzana Antič nam je na vprašanje, kakšne bodo posledice za otroke, odgovorila, da je prizadete otroke in njihove starše treba obravnavati »z vso strokovno občutljivostjo«.

Ne, vzgojiteljica ni prekoračila pooblastil. Vsa pohvala velja mladi vzgojiteljici, ki je pogumno snemala maltretiranje lastnice zavoda, posnetke pa potem pokazala staršem, da so skupaj odšli na policijo in zadevo prijavili. Informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik pravi, da vzgojiteljica s snemanjem ni prekoračila pooblastil, ker je to naredila kot zadnji izhod v sili.

So torej varni le javni vrtci? Veliko staršev se bo najbrž spraševalo, ali so v Sloveniji zares varni samo javni vrtci. In zagotovo bodo odslej pozorneje opazovali vedenje vzgojiteljic in otrok, ko bodo prišli iz vrtca. Zavod Kengurujčki je vrgel slabo luč na vse zasebno varstvo. Neupravičeno, seveda. In roko na srce, tu in tam se vzgojne nepravilnosti dogajajo tudi v javnih vrtcih, čeprav njihovi predstavniki trdijo, da so drugače regulirani in je to nemogoče. Vzgojiteljica v pokoju nam je povedala, da so za časa njene delovne dobe otroke še kaznovali z udarci in da ji je zdaj hudo zaradi tega. In da je, ko je prišla po svojega vnuka v javni vrtec, videla drugega otroka ležati golega v polulani posteljici, za kazen. Bilo je v ljubljanskem javnem vrtcu pred desetimi leti.

Suzana Antič meni, »da bodo po tem nedopustnem ravnanju bolj zaupali javnim vrtcem, saj imamo javni vrtci v sistem delovanja vgrajen nacionalni mehanizem kontrole oziroma nadzora«. Grega Kravos, pomočnik vzgojitelja v javnem vrtcu, pa meni, da ima »vsak svoje prednosti in svoje slabosti. Bolj kot to je pomembno, kdo in kako ga vodi, kdo in kako je prisoten.« In morda bo kateri od staršev v prihodnje vseeno preveril, ali je zavod, ki mu bo zaupal otroka, zapisan v razvid, in staršem postopno uvajanje otroka v vrtec ne bo odveč, morda se bodo kakšno minuto dlje pogovarjali z vzgojiteljico in skušali ugotoviti, ali je vredna zaupanja. Morda nam mora biti ta grozna zgodba v pouk in v opozorilo, da moramo vedno vsem zagotovilom navkljub sami preveriti, komu zaupamo svoje največje bogastvo. O ministrstvih, inšpektoratih in njihovemu pomanjkljivemu nadzoru pa … V kakšni drugi državi bi nemara odstopil šolski minister, zagotovo tudi glavni inšpektor. Pri nas je to pravljica za lahko noč.

Celoten članek si lahko preberete v 41. številki revije Zarja (9.10.2018).