pia zemljič Odkrito.si

Huda poškodba znane slovenske igralke

Andreas Hvid, Velika piramida Svet24.si

FOTO: Seksala na vrhu Velike piramide

katja mihelčič Petisvet.si

Sanje so življenje brez fizičnega telesa

sneg, sani, termometer, zima Svet24.si

Če bodo padavine, bo snežilo! Vse je odvisno od ...

zasvojenost1 Svet24.si

Mladi umirajo. Kaj še čakamo?!

blaz svab - ms Njena.si

Vesel dan za Blaža Švaba

lucienne loncina (1) Njena.si

Lucienne Lončina bo drugič babica

Zgodbe

Bila sva si usojena

Sanjska poroka Jožeta Zidarja in ugandske novinarke Ritah Aligume

Avtor:

Katja Božič

Značke:

»Ves dan je na skrivaj lovil moj pogled. Videti je bil tako umirjen. Kasneje je pristopil k meni in mi preprosto rekel, da sem lepa in da imam zapeljiv nasmeh,« opisuje ugandska športna novinarka Ritah Aliguma prvo srečanje s svojim sedanjim možem Jožetom Zidarjem, predsednikom Društva športnih novinarjev Slovenije, sicer pa tudi dolgoletnim novinarjem Slovenske tiskovne agencije. Po dveh letih ljubezni na daljavo sta se devetnajstega septembra poročila. Sanjska poroka je bila na obali Viktorijinega jezera.

Tekst: Katja Božič, foto: osebni arhiv, Šimen Zupančič

Prvič sta se srečala v Dohi, na svetovnem kongresu društva športnih novinarjev. Jože se smeji, da je bila dvaintridesetletna lepotica, ki se je včasih ukvarjala tudi z manekenstvom, danes pa se ob športnem novinarstvu (med drugim je podpredsednica ugandskega društva športnih novinarjev) ukvarja z organiziranjem dogodkov, vseskozi obdana z moškimi. »Želel sem si jo spoznati, zato sem izkoristil trenutek, ko je bila sama.« Njegova preprosta odkritost jo je pritegnila. »Všeč mi je bil njegov nasmeh, čeprav dogodku nisem posvečala posebne pozornosti, saj sva se komaj srečala,« se spominja Ritah. Naključje je hotelo, da sta se že naslednji dan znašla na sosednjih sedežih v avtobusu, s katerim so novinarje peljali na ogled prizorišč prihodnjega svetovnega nogometnega prvenstva. »Pogovarjala sva se o najinih državah, pa o športu. Uživala sem v njegovi družbi in pozabila na osamljenost, ki jo kot tujec po navadi čutiš v drugi državi,« opisuje Ritah. Jože pa pravi, da je med pogovorom dobil občutek, kot da se poznata že vse življenje. »Ugotovila sva, da imava veliko skupnih točk, predvsem pa da oba zanimajo podobna področja, ne nazadnje sva oba športna novinarja.« Izmenjala sta si kontakte in ostala v stiku. Vedela sta, da se bosta še srečevala na športnih kongresih, vmes pa sta se pogovarjala na družabnih omrežjih. »Spoznala sem, da je res zelo umirjen človek, ki ga ni težko imeti rad. Postala sva zelo dobra prijatelja in vedno bolj sem ga pogrešala.« Prava ljubezen je vzbrstela nekaj mesecev kasneje, ko sta se spet srečala v Bruslju. »Povabil me je na večerjo. Spet sva se ogromno pogovarjala in zalotila sem se, da vpijam vsako njegovo besedo. Iz trenutka v trenutek sem bila bolj zaljubljena.« Jože pa priznava, da od trenutka, ko jo je spoznal v Dohi, ni nehal misliti nanjo. »Bal sem se ji priznati, da sem se vanjo zaljubil, saj nisem vedel, kako bo reagirala.« A privlačnost je bila obojestranska.

Zaobljuba v Bruslju.Da se poročita, sta se dogovorila pred stolnico sv. Mihaela in sv. Gudule v Bruslju. »Ko sva od tam prišla na osrednji trg, so vsi ljudje začeli ploskati. Videti je bilo, kot da nazdravljajo nama. Se je pa prav takrat na trgu poročil neki drug par, a je bilo prijetno naključje,« se smeji Jože. »Na moj rojstni dan junija letos me je prosil, ali me lahko obišče in spozna moje starše ter jih seveda prosi za zeleno luč, da bi se najina pravljica lahko nadaljevala tudi v prihodnosti,« pravi Ritah. Ko je prišel v Kampalo, glavno ugandsko mesto, ga je pričakala s šopkom rož. »Takšnega sam nisem nikoli dal nobeni ženski,« se smeji. Tudi sam je imel zanjo pripravljeno posebno presenečenje, katerega pripravo je zaupal njenemu prijatelju, ki jo je spremljal na letališče. V obliki srca je na plaži postavil osemdeset sveč v njeni najljubši barvi – vijolični, na sredini pa ji je nato nataknil zaročni prstan. »V Ugandi je navada, pravzaprav uradni dogodek, da se ženin spozna in seznani s starši bodoče žene, potem pa oče podpiše dokument o strinjanju, ki ga priložiš ob poroki. Sprejeli so me malce zadržano, ker je najina zgodba precej neverjetna, pravzaprav pravljična, ljudje pa po navadi ne verjamejo v pravljice. A smo se ujeli. Ker tudi jaz nisem tipičen Slovenec, so me hitro vzeli za svojega. Postal sem del njihove družine. Še pred poroko sem spoznal ogromno njenih prijateljev. Zdelo se mi je, kot da sem prišel med svoje ljudi, in tako sem se tudi počutil.«

Več v Zarji, 9.10.2018