NinaPuslar_makingof_Ursapremik-68 Odkrito.si

NINA PUŠLAR PREDSTAVLJA NOV VIDEO

horoskop, astrologija Svet24.si

Horoskop za nedeljo, 18. novembra

Zlata ženska Petisvet.si

To se zgodi, ko ženska ...

obvestilo redarstva Svet24.si

Prekrška ni storil, a denarja ne more dobiti ...

igor_juric06 Svet24.si

Sin in žena sta takoj videla, da se z njim dogaja...

52CF59DF-466B-4212-A4B7-523E463AD708 Najstnica.si

Top najstnica 2018 je Zoja Šuc

inot Njena.si

Za vedrim nasmehom se skriva kruta zgodba

Zgodbe

Nikoli si ne bi mislila, da bo prva ameriška dama Slovenka

Več kot štiri desetletja življenja čez lužo

»Nikoli ne bom šla v Ameriko in se poročila z Američanom,« je bila prepričana Branka Učakar Poplonski, vse dokler ni v rosnih dvajsetih letih v Nemčiji spoznala postavnega ameriškega vojaka poljskega rodu, se z njim v Sloveniji poročila in pred šestinštiridesetimi leti šla za njim v Ameriko – a kljub temu ostala močno povezana s svojo domovino, rodno vasjo Kotredež pri Zagorju in družino. Razlike med državama so bile nekoč zelo očitne, ameriški tehnološki napredek je bil leta pred slovenskim, danes pa ne več. Predvsem pa se je spremenilo nekaj: medtem ko so jo Američani še do nedavnega spraševali, ali je Slovenija Slovaška, jo danes čez lužo vsi poznajo. Za to je seveda zaslužna njihova prva dama Melanija Trump, priznava Branka, ki je julija med prijatelji v Sloveniji praznovala okrogli rojstni dan.

Tekst: Katja Božič, foto: Andrej Križ

»Danes pa mi res ni treba več podrobno razlagati, kje je Slovenija.« Po zaslugi prve ameriške dame Melanije Trump seveda. Jo pa zato pogosto sprašujejo, iz kakšnega okolja prihaja prva dama, kje je živela in kako, pravi Branka, ki si seveda ni nikoli mislila, da bo kdaj prva dama njena rojakinja, ki jo je usoda pripeljala čez lužo. Tako kot Branko, čeprav je vedno govorila, da v Ameriko se pa res ne bi nikoli preselila.

Med študijem v Ljubljani je zagrabila priložnost in s prijateljico sta odšli v Nemčijo, tam sta delali v neki restavraciji, hkrati pa se učili nemškega jezika. Mesto v bližini češke meje, kjer sta živeli, je bilo znano po veliki ameriški bazi, kjer so vojaški rok služili mladi ameriški vojaki. Tako je naneslo, da je spoznala Staša. »Vprašal me je, kateri jezik govoriva s prijateljico. Slovenščina se mu je namreč zdela podobna poljščini, jeziku njegovih staršev.« Beseda je dala besedo in kmalu sta postala par. Ko se je vrnila v Slovenijo, sta si dopisovala, enkrat jo je celo obiskal, skupaj sta v Nemčiji preživela božične praznike. Ko pa je takratni ameriški predsednik Nixon ameriškim vojakom skrajšal bivanje v Evropi (Stašu za pol leta), sta se morala odločiti, kako naprej. Odločila sta se poročiti in poskusiti zaživeti v Ameriki. Težko se je poslovila od najbližjih, še posebej od mame, s katero sta bili zelo povezani. A tolažila se je z mislijo, da bo po enem letu prišla domov, če se stvari čez lužo ne bodo obnesle, poleg tega ji je ena od prijateljic obljubila, da bodo njenemu možu našli službo na njegovem področju, če se bosta slučajno vrnila v Slovenijo. Ker je imela rezervni načrt, je bolj zaupala v življenje na drugem koncu sveta. Dvaindvajset let je delala v bančništvu, iz najnižjega se je počasi povzpela do najvišjega položaja, takoj za predsednikom banke in finančnim direktorjem. V tistem času je bila v svojem okrožju prva ženska s  položajem v menedžmentu. Skrbela je za osem poslovnih enot. Ko pa so njeno banko prodali večji banki države Illinois (Branka živi v mestu Bloomingdale, v predmestju Chicaga), se je odločila epizodo z bančništvom zaključiti. Naključni pogovor z lastnikom podjetja Century 21 (eno največjih nepremičninskih podjetij v njenem okrožju) jo je usmeril na novo pot. Ker je v financah doma, pozna veliko ljudi in je rada neodvisna, je bilo to delo kot nalašč zanjo, in zdaj mu je predana že triindvajset let. Postalo je del njenega življenja in ne misli odnehati, poleg tega ji je omogočilo več časa za dobrodelnost, ki se ji prav tako posveča že leta.

Slovenske varuške.Prvih petnajst let, dokler s Stašem nista postala starša, se je v Slovenijo redno vračala vsako poletje. »Z mamo sva si pisali pisma vsak teden. Včasih sem o dogajanju na vasi vedela več kot ljudje, ki so tam živeli,« se smeji. Prav tako že iz navade vsako jutro, potem ko nahrani mačko in si skuha turško kavo, prižge računalnik in prebere osrednji slovenski časnik na spletu, torej je tudi z dogajanjem v Sloveniji včasih bolj na tekočem kot marsikdo od Slovencev. S soprogom sta si dolgo želela otroke, a čeprav sta bila oba zdrava, kot so trdili zdravniki, Branka ni zanosila. »Po petnajstih letih pa sva si rekla, da nama pač ni namenjeno in se bova posvetila drugemu delu.« Konec maja sta se dokončno odločila in s tem sprijaznila, julija pa je šla na pregled, ker se ji je zdelo, da je že v meni. Zdravnik jo je pregledal in ji dejal, naj resnično pričakuje spremembo v življenju. »Noseči ste in imeli boste dvojčka!« ji je dejal. »Skoraj me je kap!« Malo je bila zbegana, saj je bila z mislimi že drugje, pa tudi štiridesetim se je bližala, a ko se je prvo presenečenje poleglo, sta bila seveda z možem presrečna. Dvojčka sta bila čudež in v veliko veselje vsem. Ker pa je imela zelo dobro službo in jo je z veseljem opravljala, sta se domislila, da bi jima pri vzgoji in varstvu otrok pomagale varuške, ki bi pri njih živele. Razen dveh so bile vse Slovenke. »Veliko mi je pomenilo, da so se z otrokoma pogovarjale slovensko, ju učile, vsaka jima je predala del svojih izkušenj, meni pa so predstavljale dodatno vez z domovino.« Kamor, upa, se bosta vedno več vračala tudi njena sinova Mark in Eric; slednji se je lani poročil.

Več v Zarji, 11.9.2018