franci planinsek - ms Odkrito.si

Franci Planinšek o nadzoru nad sinom in bivši ...

Emi Nikočević Svet24.si

Takšna je druga plat menedžerja Bara

Sanje, duša Petisvet

4 znaki, da gre za čas pred vašo smrtjo

vreme, ohladitev, dež Svet24.si

Velika vremenska sprememba: tako hitro se bo ...

Kimberly Thompson Svet24.si

Beyonce obtožila čarovništva, prisluškovanja ...

maja zupan miss 2017 Najstnica.si

VIDEO: Kako se pripraviti na lepotno tekmovanje?

anela sabanagic 4 Njena.si

Takšna je Bizovičarjeva izbranka mesec dni po ...

Zgodbe

Ivana Kobilica: Ni mi žal

Slikarka Ivana Kobilca in njene sodobnice so bile prve ženske moderne dobe, ki se jim je uspelo uveljaviti v tradicionalno moškem poklicu, navaja zloženka ob letošnji obsežni razstavi Ivana Kobilca (1861– 926).

Avtor:

Jana Valenčič

Značke:

»Slikarija je vendar nekaj lepega«, ki so jo pred kratkim odprli v Narodni galeriji (NG) v Ljubljani. Najprepoznavnejša slovenska slikarka je tudi avtorica dveh najbolj priljubljenih umetnin v njihovi zbirki, to sta Poletje in Kofetarica. Ne štejem se med poznavalce Kobilčinega življenja in dela, ampak iz pripovedi v naši družini vem za nekaj drobcev o umetnici in njenem času. So spodbuda za razmišljanje, da si brez občutka krivde lahko tudi me dovolimo zvedavost, ustvarjalnost, podjetnost in drugačnost. Z razstave nas pospremi Kobilčina misel:

»Vse sem hotela videti na svetu in pogledati za vsako zaveso, vedno me je gnalo naprej in danes mi ni žal. Videla sem svet in življenje; bilo je lepo in polno solnca. Ni mi žal.«

Okrog leta 2005 je v stanovanju moje mame zazvonil telefon. Dvignila sem slušalko in na drugi strani se je moški glas predstavil: »Sem ta in ta, kličem s Televizije Slovenija. Delamo film o slikarki Ivani Kobilci. Ali je bila lezbijka?« Ne vem, sem rekla, je pa tukaj moja mama, mogoče vam ona lahko pomaga. Slušalko sem predala svoji skoraj 85-letni mami in možak na drugi strani je verjetno ponovil isti stavek. Mama je poslušala in odgovorila: »Moja stara mama in slikarka Kobilca sta bili intimni prijateljici.« Možak je brez vprašanja končal razgovor.

Mame nisem vprašala, kaj je mislila s tem stavkom, niti kaj je beseda »intima« pomenila leta 1900. Sama ni razlagala, se pa spomnim njene izjave ob drugi priložnosti, da ni njena stvar, kaj ljudje počnejo med rjuhami. Pozneje, leta 2008, je Televizija Slovenija predvajala igrani dokumentarec »Ivana Kobilca – portret slikarke«, ki ga nisem videla in ne vem, ali in kako je režiserka Marta Frelih opredelila to svobodomiselno svetovljansko umetnico. Dodajam, da sem med današnjim sorodstvom sprožila ogorčenje. Mamino besedo »intimna« naj spremenim v »dobra«, ker blatim svojo prednico! Ni bila lezbijka. Kobilca tudi ne. Imela je ljubimce.

Pri devetnajstih sama na Dunaj. Kobilca se je veliko selila. Živela in delala je v Münchnu, Parizu, Sarajevu in Berlinu, morda še kje. Vmes se je vračala na Gorenjsko in v Ljubljano, pa tudi na podeželska posestva v lasti sorodnih duš. Pogosta gostja je bila v graščini Kolovec pri Radomljah, kjer je domovala Josipina Stare, rojena Tršinar, moja prababica. Sprijateljili sta se ženski iste generacije, podobnih svetovljanskih izkušenj in, slutim, obe deležni zgražanja malomeščanske Kranjske. Ivana je imela pikantno preteklost, Josipina pa je bila nezakonsko pol aristokratsko, pol kmečko dete. O tem v drugem delu članka.

S kratkim povzetkom kataloga in razlag na razstavi povzemam ključne letnice in dogodke v slikarkinem življenju. Rodila se je v Podbrezju pri Kranju kot drugi otrok Marije in Jakoba Kobilce, ki sta potomce vzgojila v meščane. V šoli pri uršulinkah se je učila tudi francosko in italijansko. Pri šestnajstih se je odločila za slikarstvo, pri devetnajstih je sama odšla na Dunaj in s seboj »odnesla osnovno znanje risanja… in dober občutek za socialne stike, za trgovino in za premišljeno porabo vsakega goldinarja, ki ga je dobila od očeta obrtnika in matere najemodajalke,« navaja katalog. Te lastnosti so jo označevale vse življenje.

Žensk pa ne. S konservativnega Dunaja, kjer žensk niso sprejemali na Akademijo, je kmalu odšla v München, ki je pritegoval slovenske (moške) umetnike. Ker niti na liberalnejšo münchensko likovno akademijo niso sprejemali žensk, se je Kobilca z drugimi slikarkami otepala predsodkov in višjih šolnin. Obiskovala je damsko likovno šolo pri slikarju realistu in tečaj anatomskega risanja. Šolanje ji je vcepilo vrhunsko tehniko, obvladovanje zemeljskih barv ter razlikovanje med študijo in dokončano umetnino za razstave. Uporabljala je tudi skiciranje v risbi in v olju in pozneje fotografijo. Leta 1888 je imela razstavo na Dunaju in v Ljubljani, naslednje leto v Zagrebu in Münchnu. V tem obdobju je pod vplivom sodobnih tokov segla tudi po svežih neateljejskih tonih in prizorih iz vsakdanjega življenja. Med njena značilna dela iz münchenske dobe spadajo Orientalec (med letoma 1882 in 1889), Kofetarica (1888) in Poletje (1888–1898).Več si preberite v tokratni številki revije Zarja, ki je izšla 3. julija 2018.