danijela Odkrito.si

Danijela Martinović spregovorila o hudi bolezni

game oer Svet24.si

Najpopularnejši slovenski "Boy Band" se vrača ...

20181019_170816 Petisvet.si

Živalske karte napovedujejo za naslednji teden

Melanie Marden Svet24.si

VIDEO: Spregovorila »gola Melania«: grozijo ji s...

Sašo Avsenik Svet24.si

Sašo Avsenik postal očka

Justin Bieber, Hailey Baldwin Najstnica.si

Justin Bieber končno potrdil poroko

rok damis-loser Njena.si

The Biggest Loser: Takšen je Rok 4 mesece po ...

Zgodbe

Retro permakultura na dementne dobro vpliva!

V Pegazovem domu starejših v Rogaški Slatini so pred časom začeli izvajati retro permakulturo. To je poseben terapevtski vrt za ljudi z demenco, ki ga krasijo zelišča, cvetlice in predmeti, ki se jih iz svoje mladosti spomnijo celo tisti, ki morda ne prepoznajo več niti svojcev. Nekaj znanega jih navdaja z radostjo in optimizmom, o čemer smo se prepričali na lastne oči.

Avtor:

Lara Jelen

Značke:

Pegazov dom za starejše je zelo lepo urejen novejši dom, ki tako zunaj kot znotraj oddaja izjemno toplino. Stoji v središču majhnega, prikupnega mesta, tik ob znanem zdravilišču, a je okolica mirna in zaradi nežno žuborečega potočka, ki teče mimo, skoraj idilična. Da nisem edina, ki je ob prihodu začutila dobre vibracije, mi je kasneje zaupala Anica, ena od varovank v skupini Spominčice, namenjene ljudem z demenco. Anica je iz Izole, vendar ji je bila Rogaška Slatina od nekdaj tako všeč, da se je svojo starost odločila preživeti tam. A začnimo na začetku.

Spomini iz mladosti. Pegazov dom je prvi dom novejše generacije s konceptom gospodinjskih skupin za starejše. To pomeni, da so tisti, ki tam prebivajo, razdeljeni v manjše skupine, za katere skrbijo gospodinja in pomočnice. Kot nam je pojasnila direktorica doma, Kristina Kampus, se starejši, ki bivajo pri njih, v takšnih skupinicah počutijo prijetneje in bolj domače. Dve izmed skupin sta namenjeni ljudem z demenco. Ravno njiju smo želeli obiskati. Zanimalo nas je namreč, kako nanje vpliva terapevtski vrt retro permakulture, ki ga poleg cvetlic na vsakem koraku dopolnjujejo predmeti iz časov, ki se jih dementni še dobro spomnijo. Starinske ure, radio, šivalni stroji, stara kolesa ..., vse to jih razveseljuje, saj jim pogreje dušo in privabi nasmešek na obraz. Pogovor steče, dan je v trenutku lepši ... Naslednji dan se zgodba ponovi. »Večinoma se ne spomnijo, da so bili včeraj tam. Zato jih ti predmeti razveselijo vsak dan znova in na novo. To je pri ljudeh z demenco zelo pomembno, da so vsak dan pozitivno stimulirani in aktivni,« je povedala sogovornica, preden sva se odpravili spoznat prebivalce Pegazovega doma.

Za rože skrbi Viktor. Najprej sva obiskali skupino Zarja. V njej se druži kakšnih dvajset ljudi. Radovedno so pogledali, kdo je stopil skozi vrata, in nas prijazno pozdravili. Štefan je nemudoma vstal izza mize in se z nasmeškom odpravil proti meni. Ponudila sem mu roko in se mu predstavila, on pa mi je poleg roke namenil poljub na lica in me opozoril, naj ga ne vikam. »Tako domači smo si mi v domu, smo kot družina,« je pristavila direktorica. Skupaj smo se sprehodili po krožni poti, obdani s cvetjem in predmeti. Krožne poti so zelo pomembne za dementne, saj radi odhajajo, te pa omogočajo, da se vedno znova tudi vračajo. Viktor se je pohvalil, da skrbi za rože. »Vsako jutro jih zalivam s postano vodo in res dobro uspevajo. Če boste prišli čez kakšen mesec, se bodo še bolj razcvetele in bodo še lepše,« me je povabil. Nato je Štefan pokazal staro kolo ob sprehajalni poti in povedal, da je v mladosti, ki jo je preživel na Donački Gori, tudi sam imel takšno. Prav zares je bilo opaziti žar v njihovih očeh, ko so govorili o predmetih, ki jih spominjajo na njihovo mladost.

V dobro voljo jih spravita tudi kava in pecivo. V drugi skupini z imenom Spominčice, ki je enako nastanjena v pritličju, da imajo varovanci dostop do sprehajalnih potk, ki so seveda neopazno zagrajene, da se kdo ne bi izgubil, je ob našem prihodu neizmerno dišalo. Pekli so okusne orehove in limonine piškote. Nekaj jih je sproščeno sedelo za mizo zunaj in igralo šah ter pelo slovenske ljudske pesmi. Gospa, ki sicer le stežka izusti kakšno besedo, kaj šele stavek, je v duetu s sostanovalko pela tako lepo in toliko pesmi, da je bilo kar težko verjeti, da ima sicer težave z govorom. Nismo ju želeli motiti, pa smo se v pogovor zapletli z Anico iz Izole, ta je naravnost izžarevala optimizem. Gospodinja skupine Nataša jo je pohvalila, kako je aktivna in v pomoč, ona pa je le zamahnila z roko in komentirala: »Ah, daj no, saj ne počnem nič takšnega. Kaj pa naj drugega, samo sedim na stolu in gledam v zrak? Ne, tega pa ne bom!« 

Ob pokušanju piškotov je Nataša povedala, da jih imajo oskrbovanci zelo radi. »Sladko in kavo. Zato pečemo zelo pogosto.« Prednost manjših skupin, ki so jih vzpostavili v domu, je gotovo tudi ta, da gospodinje zelo dobro poznajo svojo skupino in vsakega posebej. Natančno vedo, kaj kdo potrebuje, kaj ima rad in česa ne. Pogovor med Natašo in Anico v naši prisotnosti je to zelo dobro prikazal, saj sta se kar dopolnjevali v stavkih.

Več v Zarji št. 23, 5. 6. 2018.