pia zemljič Odkrito.si

Huda poškodba znane slovenske igralke

Andreas Hvid, Velika piramida Svet24.si

FOTO: Seksala na vrhu Velike piramide

katja mihelčič Petisvet.si

Sanje so življenje brez fizičnega telesa

sneg, sani, termometer, zima Svet24.si

Če bodo padavine, bo snežilo! Vse je odvisno od ...

zasvojenost1 Svet24.si

Mladi umirajo. Kaj še čakamo?!

blaz svab - ms Njena.si

Vesel dan za Blaža Švaba

Alenka Brezovšek Njena.si

Ljubezen po domače: Razkrit nenavaden parček

Zgodbe

Igra brez strahu in nadzora

Alternativa računalnikom: doživljajsko igrišče

Avtor:

Katja Božič

Značke:

Ko je socialni pedagog Gregor Rožanc, ustanovitelj in predsednik društva Naturo, opazoval današnjo mladino in ugotavljal, da imajo otroci vse manj časa za prosto igro v naravi, da je večina njihovega časa organiziranega, saj jih starši vozijo na najrazličnejše dejavnosti, ogromno časa pa preživijo za računalniki, medtem ko igrišča samevajo, je sklenil, da je treba nekaj storiti. Preučil je, kako so se tega lotile druge države, nato pa s somišljeniki, prostovoljci, začel izvajati igralne dneve v Kranju, nedavno so našli tudi zemljišče in na njem postavili doživljajsko igrišče.

Tekst: Katja Božič, foto: IZTOK DIMC

V Sloveniji imamo sicer ogromno zelo lepo vzdrževanih običajnih otroških igrišč, a Rožanc njihovo pomanjkljivost vidi v tem, da so premajhna, predvsem pa so narejena za manjše otroke, do recimo šestega leta starosti. Starejši nimajo prostorov za igro in druženje, zato jih veliko obiskuje organizirane dejavnosti ali pa se kratkočasijo s telefoni in visijo za računalniki. Takšne otroke je treba zvabiti ven, v naravo. A kako? Idealno rešitev za to vidi Rožanc v doživljajskih igriščih. Za igrišče v Kranju je društvo Naturo zemljišče v neposredni bližini centra Kranja, celo zelo blizu nakupovalnih središč, dobilo v brezplačni najem. Povsem zarasli gozdiček so prostovoljci očistili – porezali in požagali podrast, pokosili, skratka, kar nekaj časa so delali, da so lahko postavili osnovne pripomočke za »delo«. Postavili so ogrado, lopo za orodje in začeli prinašati material – deske, vrvi, kamne, palete, odslužene avtomobilske gume, plastične cevi … Iz njih si otroci sami sestavljajo svoje »doživljaje«. Igrišče je vseskozi v nastajanju, saj otroški um nenehno načrtuje kaj novega. Ob našem prihodu je nekaj otrok peklo hrenovke nad ognjem, druga skupinica je izpopolnjevala svojo leseno hiško, ki je dobila nadstropje in skladišče za materiale (svoje gnezdo si je ob strani spletla celo škorčevka in vanj odložila štiri jajčka), dva fanta sta si delala postojanko visoko v krošnjah dreves, ena od deklic je svojo spretnost preizkušala s hoduljami, druga se je gugala v gugalnici iz gume, v kotičku za ustvarjanje pa so izdelovali umetnine iz gline, ki so jo prostovoljci nabrali ob bregu reke Kokre. Prostovoljci društva Naturo so na igrišču ob ponedeljkih od 14. do 18. ure. S sabo prinesejo orodje in opazujejo otroke pri delu, jim pomagajo, če to potrebujejo, in posredujejo, kadar je treba. Sicer pa lahko mladi na igrišče prihajajo tudi druge dni. »Otroci iz ekipe, ki je naredila leseno hišico – stari so od osem do enajst let, so si za Božička zaželeli orodje: žage, kladiva, tako da so lahko ustvarjali po svoje,« nam je povedal Gregor Rožanc. Čeprav so bili člani društva v ponedeljek, ko smo jih obiskali, letos prvič na igrišču z vsem orodjem in pripomočki, so fantje svojo hiško ustvarjali že dva meseca pred tem. »Igrišče so vzeli za svoje in ga branijo, če bi kdo želel na njem kaj uničevati.« 

Otroci nimajo več svobodne igre. »V Mariboru imajo podobno igrišče že sedem ali osem let, ogromno takih igrišč pa imajo v Nemčiji in Skandinaviji. Ko sem jih videl, sem se zaljubil v to idejo in si zaželel narediti vsaj eno tako igrišče pri nas,« je povedal Rožanc. Njihov namen je ponuditi otrokom prostor in čas, da se lahko igrajo po svoje, da ustvarjajo, si naredijo hišico, gugalnico, rekvizit pač tako, kot so si ga zamislili. »Otroci so nenehno vpeti v dejavnosti, kjer morajo poslušati pravila in navodila. Tega pri nas ni. Zaradi nas otrok lahko samo sedi in opazuje, kaj se dogaja, meditira, se pogovarja. Kar pomeni, da potrebuje mir. Če potrebuje gibanje, se bo gibal. Nekdo potrebuje več časa, da se vživi, drugi manj. Otroci so pač različni. Če otrok pride zadržan, ne silimo vanj, pustimo ga, da sam začuti, kdaj se je pripravljen vključiti. Želimo, da se sami aktivirajo in odločijo, kaj in kdaj bodo počeli, ne da jim to sugerirajo odrasli.« Pustijo jim, da se igrajo tako, kot smo se včasih mi, ko odraslih ni bilo zraven. »To želimo spet dati otrokom, ker tega več nimajo. V blokovskih naseljih so prostori za igro precej manjši, pa vse je pospravljeno in malo večji otroci nič ne morejo. Tu pa imajo veliko možnosti, da zbijajo, žagajo, barvajo ali se samo igrajo. Ne dajemo jim idej, ko pa začnejo nekaj ustvarjati in se komu zatakne, mu naša ekipa pomaga do naslednje stopnje.«

Več v reviji Zarja, 17.4.2018