indira emina ekic Odkrito.si

Ekićeva je na trnih

bencin, gorivo Svet24.si

Gorivo bo jutri malce cenejše

Ryan Hammons Petisvet

Preden je umrl ...

portugalska ladjica Svet24.si

Smrtonosno portugalsko ladjico opazili v Jadranu: ...

Michael Jackson Svet24.si

Znani obrazi, ki ne znajo upravljati z denarjem

čokolada Najstnica.si

Recept za zdravo čokolado

Voranc Boh (1) Njena.si

Umrl priljubljeni Blaž iz Reke ljubezni!

Zgodbe

Slovenka – upor ponižanih in zapostavljenih

Te dni so v Narodni galeriji predstavili knjigo Slovenka – prvi ženski časopis (1897–1902), v tej isti galeriji visi slika, ki si jo obiskovalci najbolj množično ogledujejo, gre za Poletje Ivane Kobilce.

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Slikarka nastopa tudi v omenjeni knjigi, s fotografijo, na kateri slika s cigareto v ustih. Kaj bolj bogokletnega! To je bil čas, ko se duhovniki in ženske niso smeli voziti s kolesom, ko so bile učiteljice v celibatu in ko so si redke služile denar z intelektualnim delom. Smele pa so biti gospodinje, delavke in dekle. 

Na naslovnici knjige je izjemno povedna podoba Samire Kentić – ženska v meščanski opravi iz tega časa, ki namesto z lopato koplje ledino s peresnikom. Marsikatera ženska je dobila prav od Slovenke svoj prvi honorar in si začrtala življenjsko pot.

Zakaj Trst? Zakaj ne Ljubljana? Preprosto zato, ker je živelo  v Trstu na prelomu stoletja več Slovencev kot v Ljubljani, tam smo imeli premožne rojake, Trst pa je bil prepišno mesto, kjer je mrgolelo različnih narodnosti, kultur, umetnikov in kjer je bilo močno delavsko gibanje. Ko je mama pisateljice Marije Vojskovič prišla s svojo družino po prvi vojni v Ljubljano (niso namreč hoteli živeti v Italiji), so jo Ljubljančanke gledale izpod čela – bila je v salonarjih s peto (one pa v čevljih z vezalkami), v kostimu (one pa v brezobličnih dolgih oblekah), lase je imela koketno spete na vrh glave (one pa so bile večinoma v rutah). Na tržaških šolah so predavali učitelji z vseh vetrov in vseh mogočih prepričanj, tako da so dobili učenci zares raznoliko izobrazbo. Dijaki, ki so jih drugod izključili zaradi svobodomiselnosti in upornosti, so lahko v Trstu nadaljevali šolanje  brez težav. Razlika med zatohlo Ljubljano in svobodnjaškim Trstom je bila očitna.

Slovenka je najprej izhajala kot štirinajstdnevna priloga Edinosti, potem pa se je (do svojega žalostnega propada) osamosvojila. Seveda je niso izsilile le svobodomiselne ženske, ampak so jim morali pomagati predvsem napredni moški, ki so doumeli, da je pozabljena polovica človeštva brez volilne pravice enako pametna, sposobna in učljiva kot moški in da je odrivanje ter zapostavljanje neopravičljivo. Zanimivo – v Slovenki je objavljalo veliko moških, eni pod psevdonimom, nekateri pa so junaško izpostavili svoje ime za ugled »babjega časopisa.«

Pa reklame tudi. Prva urednica je bila Marica Nadlišek, ko se je poročila, je prevzela časopis Ivanka Anžič. Tudi njune sodelavke, večinoma so pripotovale iz Kranjske, so bile učiteljice ali uradnice na poštah in v odvetniških pisarnah, hkrati pa publicistke ter borke za boljši izobraževalni sistem. 

Več v Zarji, št. 52, 26. 12. 2017