Neda Ukraden Svet24.si

FOTO: Tako je Neda Ukraden v osmem desetletju ...

Princ Andrew Svet24.si

Kraljica ima le 24 ur, da se odloči, ali bo ...

igor zorcic pl Reporter.si

Janša je Zorčiču očital, da ga je on postavil ...

miš Svet24.si

Porast okužb s še eno virusno boleznijo, večina...

20170630-00791551 Necenzurirano

Razkrivamo dokument: Janša in Plenković skupaj ...

pentagon Odkrito.si

Čip ni mit: Pod kožo zaznava covid pred simptomi!

Saša Lendero Njena.si

Saša Lendero z optimizmom preganja temo

Zgodbe

Kako v zaporu prevzgajajo storilce?

Od žrtve do obsojenca in nazaj v urejeno življenje

Avtor:

Katarina Šulek

Značke:

Metod Trobec, človek, ki je umoril šest žensk, jih razkosal in zažgal v peči, bi prestal zaporno kazen in bi bil pri 57 letih znova na prostosti. Če ne bi malo pred koncem v zaporu, kjer je tudi poskušal ubiti človeka, naredil samomora. Kaj bi bilo, če si Trobec ne bi bil vzel življenja? Bi ga pomoč psihologa, psihiatra, pedagoga in prevzgojnega načina življenja v zaporu spremenila do te mere, da bi se lahko svobodno sprehajal na prostosti in mi varno z njim? Kdo bi presodil, ali si je v tem času toliko psihično opomogel, da ne bi ponovil svojih dejanj?

Tudi ob razmislekih o družinskem nasilju pri nas se je veliko razglabljalo prav o tem: samo to, da človeka zapreš in mu omejiš gibanje, ne zadošča. Nasilnega moškega je treba prevzgojiti, tako da bo tudi sam dojel, kako je nasilje nedopustno dejanje. Pa ga pri nas kdo prevzgaja v času prestajanja kazni? Ga kdo spremlja po tistem, ko je kazen prestal?

Največkrat se vračajo goljufi, tatovi, prevaranti. »Že to, da je zaprt, storilcu kaznivega dejanja pove, da je naredil nekaj narobe,« pravi Robert Šilc, direktor mariborskih zaporov, v katerih je zdaj približno 160 zapornikov. Samo moških. Ženske so v Sloveniji zaprte le še v zaporih na Igu. »V času, ko je omejen v svojem gibanju, je soočen s tem, da se preizprašuje o sebi in razlogih zunaj sebe. Strokovni sodelavci v zaporu so mu na voljo zato, da mu pomagajo osvetliti ozadja – kaj ga je privedlo do storitve kaznivega dejanja, in ga motivirajo, da tega ne bi ponovil.« Ob tem ugotavlja, da se največkrat vračajo v zapor storilci premoženjskih deliktov (goljufije, tatvine, denarne prevare …), najmanj pa tisti, ki so storili najhujša kriminalna dejanja, kot sta denimo uboj in umor.

Zjočejo se iz dna srca. Prvi, ki v mariborskih zaporih sprejme obsojence, je vodja sprejemnega oddelka, pravosodni policist Suad Osmanbegović. Posebno za obsojence, ki so prvič na prestajanju zaporne kazni, ugotavlja, da se v njegovi mali pisarni čisto blizu zaporniških celic, nanizanih po dolgem hodniku, pred njim pogosto iz dna srca zjočejo. Kar priča o njihovi veliki osebni stiski.

Z večkratnimi povratniki zaradi kriminalnih dejanj je drugače: za njimi je že davno pozabljen začetni šok srečanja z zaporom, sodni procesi so njihova vsakdanja resničnost, zapor je zanje le še zadnji korak, njihov »drugi dom«. »Pogovori z njimi ter sploh predstavitev pričakovanj zavoda so lahko v sprejemni fazi zelo naporni. Ker, preprosto povedano, so to že prevečkrat slišali. A je vseeno treba najti razumno pot tudi do njih,« razloži Suad Osmanbegović.

Prihajajo tudi izjemno zanemarjeni. Nemalokrat, še poudari, morajo obsojenca ob prihodu povsem na novo obleči – v ta namen zapori sodelujejo s Karitasom, in ga higiensko opremiti, saj prihajajo k njim tudi izjemno zanemarjeni ljudje. »Vsak obsojenec mora v 24 urah na pregled k zaporniškemu zdravniku, ki preveri njegovo psihofizično stanje, ali je denimo kronični alkoholik, zasvojenec z drogo in podobno, ter se na podlagi tega predpiše ustrezna terapija, če je potrebna.«

Mejni s psihičnimi težavami. Posebna kategorija obsojencev so tako imenovane mejne osebe s psihičnimi težavami, pri katerih so druge zunanje institucije izčrpale že vse druge možnosti in je zanje zapor končna postaja. »Delo z njimi je še posebno težavno, naporno in nepredvidljivo. Možnost izrednih dogodkov je pri tej kategoriji še posebno prisotna, zahteva previdnost in profesionalen pristop vseh pravosodnih policistov in zaposlenih,« pojasni. »Po vseh administrativnih in varnostnih zaporniških postopkih tako obsojenec začne sprejemno fazo prestajanja zaporne kazni, ki lahko v skladu z zakonom traja do 30 dni.«

Osebni načrt prestajanja zaporne kazni. Z obsojencem se pogovarjajo pravosodni policist, psiholog, socialna delavka, pedagog; čez čas ti skličejo diagnostično konferenco, na kateri z različnih zornih kotov skušajo dobiti čim jasnejšo sliko o njem. Kar pa ni tako preprosto, pravijo, saj obsojenci marsikdaj skušajo z njimi manipulirati in povedo o enaki stvari vsakemu od sogovornikov drugače. Na podlagi skupne ocene strokovni tim sestavi obsojenčev osebni načrt, določijo pa mu tudi svetovalca, ki ga vodi skozi prestajanje kazni.

»V tem načrtu je določeno vse: ali bo kazen prestajal na zaprtem ali na polodprtem oddelku, kako mu bomo zapolnili dan, ali bo v zaporu opravljal hišna dela ali bo hodil delat v javni gospodarski zavod, kjer so kovinske in galvanske delavnice …« razloži vodja vzgojne službe Marina Veselič. Na mesec lahko tako zapornik zasluži, natančneje pridobi nagrado za delo v vrednosti od 70 do 190 evrov, še dvajset odstotkov od zasluženega denarja pa zapori hranijo za pomoč, ki jo prejme ob odpustu po prestani kazni.

Več v reviji Zarja št., 18. 03. 05. 2017