dejan vunjak Odkrito.si

Dejan Vunjak ne zmore več

veronika ročeva Svet24.si

"Otroci so umrli tu"; Rusinja z razgaljenimi ...

krebuljica Petisvet.si

Za skromnostjo rastline se skriva velikanska moč

Rovan Svet24.si

»To ni smola, to je nepripravljenost na razmere«

nicole Scherzinger Svet24.si

To je telo 40-letne Nicole, ki je prebolela ...

slimjoy naslovna Njena.si

5 preverjenih receptov, kako čim hitreje do ...

miha b Njena.si

Miha Božič po snemanju spoznal posebno dekle

Odklenjeno

Konec krize, podčrtan z revščino

Gospodarski dejavniki kažejo rast, resnično življenje slika bedo.

Menda je bilo krize konec že na začetku tega, zdaj že iztekajočega se leta, ko je nekdanji finančni minister predlagal, naj si tisti, ki tega dejstva ne vidijo, poiščejo psihiatra. Morda so se v letošnjem letu resnično izboljšali določeni ekonomski dejavniki, na vsakdanji ravni preživetja pa vse kaže, da se je kriza le še poglobila.O tem lahko največ povedo humanitarni delavci, tisti, pred katerimi se revščina vsak dan razkriva v vsej svoji bedi in žalosti. Ti ljudje predlagajo tudi konkretne rešitve.

»Ne vem, kaj naj bi ti pozitivni kazalci pomenili za ljudi? Vem samo to, da krize še ni konec in da je bilo v letu 2016 še huje. Ta država in njeni politiki izvajajo klasično obliko socialnega genocida. Na terenu je to videti tako, da so upokojenci, invalidi, matere in očetje samohranilci ter ljudje z minimalnimi plačami obsojeni na propadanje in umiranje na obroke,« je prepričan Boris Krabonja, predsednik humanitarnega društva UP-ornik.

»Dokler ne bo država zacelila ran zadnjih osmih let, je besedičenje o gospodarski rasti zgolj navadno populistično napihovanje aktualne politike. Dokler ne bo ta sistem poravnal dolgov vseh teh ljudi, dolgov, ki niso nastali zaradi njihove lenobe, nedela ali površnosti, tako dolgo bomo država revežev.«

Boris pove, da je življenjska resnica, ki nasprotuje finančnim kazalcem uspešnosti, to, da je v iztekajočem se letu pred njim stalo 250 novih obrazov s skoraj enakimi zgodbami – pokojnina v višini 276 evrov, za tisoče evrov neplačanih položnic, grožnje z deložacijo… UP-ornik odpravi problem, naslednji dan pa sledita podobna zgodba in podobna pot – Boris na UP-ornikovi facebook strani vsak dan prosi ljudi, naj pomagajo določenemu človeku, ki se je znašel v stiski.

»A že se pojavi nov obraz. Mama s tremi otroki dolguje Staninvestu 1600 evrov. Če do konca meseca ne bo denarja, bodo ona in njeni otroci postali brezdomci. Vsak teden pride upokojenka invalidka, ki skorajda ne vidi in komaj hodi, ker ima deformirana stopala. Ženska, ki ne bi preživela, če ji UP-ornik ne bi vsak mesec plačal položnic in ji podaril nekaj bonov za hrano. In tako je vsak četrtek, vedno znova in znova. Naj še jaz jočem z njimi? Ne, jaz nič več ne jočem, ker preprosto ne zmorem več tega, da bi jokal.«

Upokojenci umirajo od podhranjenosti. Vera Pečnik, podpredsednica Zveze društev upokojencev Slovenije in vodja programa Starejši za starejše, iz prve roke zatrjuje, da med upokojenci nikjer in na noben način ni videti, da se je kriza končala. Gre za ugotovitev, ki v resnici prihaja iz prve roke, saj 3400 prostovoljcev redno obiskuje upokojence na domovih, tako da se lahko vedno znova prepričajo, kakšno je dejansko stanje.

»Na terenu smo priče, da so upokojenci podhranjeni, žalostni, osamljeni in prepuščeni sami sebi. Ljudje ne zmorejo plačevanja bivanja v domovih za upokojence, zakon o dolgotrajni oskrbi je v predalu že več kot 12 let, zdravstvo je neusmiljeno do ljudi, ki so bolni, saj so postale čakalne vrste skorajda nepojmljive. Pokojnina za 40 let delovne dobe je tako nizka, da spravi človeka pod prag revščine. Ravno zdaj bijemo boj za dvig pokojnine za 40 let delovne dobe. Nikakor ne smemo dovoliti tega, da naši upokojenci čedalje bolj tonejo v revščino, ugotavljamo pa, da jih je že zdaj pod pragom revščine več kot 25 odstotkov.«

Novi obrazi revščine. Anita Ogulin iz Zveze prijateljev mladine Moste-Polje pravi, da je resnično vesela kazalcev, ki govorijo o popuščanju krize, vendar pa tega v vsakdanjih stikih z uporabniki, žal, še vedno ni zaznati.

»Opažam, da se stiska pri dolgotrajno revnih ljudeh še poglablja, hkrati pa se na nas obrača vse več ljudi, ki imajo določeno zaposlitev, vendar s plačo zanjo ne zmorejo preživeti. Na dan dobimo približno 40 in več prošenj za pomoč. Ves čas se na nas obračajo novi ljudje, ki so od dolgotrajne revščine že povsem izčrpani. Prihajajo obupani in osramočeni, ker jih naša družba izloča, saj jim nalaga krivdo za stisko, v kateri so se znašli.«

V tem letu so v ZPM zaznali nove obraze revščine: obraze družin, v katerih je revščina posledica nenadnih življenjskih sprememb, kot so bolezen, smrt ali nesreča. Pomoč išče vse več družin, v katerih so starši zaposleni, vendar pa s svojimi prihodki ne zmorejo zagotoviti preživetja. To so zaposleni starši, ki prejemajo minimalno plačo ali plačilo, ki ne dosega minimalne plače; starši, ki so v negotovih delovnih razmerjih, kot so zaposlitve za določen čas ali preizkusne dobe; podjetniki ali obrtniki z nizkimi osebnimi dohodki, ki ne zadostujejo za poplačilo obveznih dajatev; ter podjetniki in obrtniki, ki zaradi plačilne nediscipline ne zmorejo poravnati vseh obveznosti do države; prekarni delavci, ki prejemajo minimalne dohodke; visoko ali višje izobraženi starši, ki so nenadoma izgubili delo, novega pa si ne morejo najti, čeprav iščejo tudi delo pod ravnjo svoje izobrazbe.

Podjetniki in študenti med brezdomci. Anita Ogulin poudarja, da so revščino strahotno poglobile spremembe zakonodaje v letu 2011.

»Od takrat je sicer bilo nekaj blaženja s spremembami zakonodaje, a te še vedno ne morejo odpraviti vzrokov revščine. Je pa najemnike tržnih in hišniških stanovanj zelo prizadela sprememba ZUJF-a, ki je ukinila subvencije neprofitnega dela najemnine. Ustavno sodišče je po našem posredovanju in posredovanju varuha človekovih pravic izdalo odločbo za odpravo te neustavnosti, vendar najemniki niso bili upravičeni do nadomestila izpada sredstev, ki so ga doživeli zaradi spremenjene zakonodaje. Nekateri so zaradi tega ostali brez strehe nad glavo,« poudarja Anita Ogulin.

Tudi Boris Krabonja meni, da so spremembe socialne zakonodaje stanje le še poslabšale. »In to predvsem po zaslugi nekaj 'genialnih' potez ministrstva za socialne zadeve, ki je brez kančka slabe vesti ukinilo subvencioniranje stanarin najrevnejšim, kar je ustavno sodišče pozneje označilo kot neustavno dejanje. Zdaj bodo vse skupaj vrnili v prejšnje stanje, a zagotovo je zaradi tega kar nekaj ljudi ostalo brez strehe nad glavo – in revščina najrevnejših je še hujša. Upokojenci bodo lahko znova zaprosili za varstveni dodatek, ne da bi s tem obremenili svoje otroke oziroma dediče. Dejstvo pa je, da 78.000 upokojencem niti varstveni dodatek ne bo nič več pomagal, saj so v teh dveh letih zabredli v dolgove, tako da jim nihče več ne more pomagati,« je prepričan Krabonja. »Govorim o nekaj tisoč evrih dolga, tako da človeku, ki ima 300 evrov pokojnine, niti varstveni dodatek ne more pomagati. Prepozno! «

Ninna Kozorog iz humanitarnega društva Humanitarček pravi, da tudi v tem društvu opažajo poglabljanje socialne krize. »Vse več je ljudi v stiski, tega ne more nihče zanikati. Res pa je, da bi bilo dejansko nesmotrno trditi, da se na ravni države nihče ne trudi za dolgoročno odpravljanje teh težav. Žal je čas do aplikativne rešitve tako dolg, da v tem času pade na dno še več posameznikov. Opažamo, da se med brezdomci pojavljajo propadli podjetniki, študenti brez zavarovanja …«

Se ne splača hoditi v službo? Nekateri trdijo, da lahko štiričlanska družina, v kateri sta oba starša brezposelna, z uveljavitvijo vseh pravic dobi na mesec dobrih 1.500 evrov socialne pomoči. Kdo bi potem hodil v službo za minimalno plačo?

Anita Ogulin zatrjuje, da bi večina ljudi, s katerimi delajo, z veseljem hodila v službo, ki bi jim zagotavljala preživetje. Res je, da štiričlanska družina z dvema mladoletnima otrokoma, ki je ostala brez prihodkov in brez premoženja, lahko dobi na mesec približno toliko pomoči iz javnih sredstev, kolikor znaša povprečna slovenska plača. »Ta pomoč je sestavljena iz otroškega dodatka, denarne socialne pomoči, izredne denarne socialne pomoči in državne štipendije. Je pa treba upoštevati, da takšna družina nima prihrankov, pa tudi ne premoženja. Če nastane kakršno koli že izredno stanje, kot je popravilo peči, tega preprosto ne zmorejo, ker nimajo denarja.«

Poleg tega je treba vedeti, da ljudje, ki prekoračijo cenzus, niso upravičeni do prav nobenih subvencij. »To pomeni, da ob zaposlitvi za še tako skromno plačilo izgubijo pravico do znižanega plačila vrtca, subvencije za malice in kosila ter subvencije za stanarino, s tem pa se poslabša možnost preživetja. Kako naj štiričlanska družina preživi mesec z eno minimalno plačo?« sprašuje Anita Ogulin.

Krabonja pa se sprašuje, zakaj naj bi se sploh ukvarjali s tistimi, ki nočejo delati. »Če noče delati, pač ne dobi pomoči. Vedno znova me spravi v slabo voljo prerekanje o tem, ali so reveži res reveži ali pa so morda reveži lenuhi. Resnica je eno in drugo, vladne in nevladne organizacije pa morajo ločevati reveže od lenuhov. Sam pri UP-orniku dobro vem, do katere stopnje lahko pomagam in kje je previsok dohodek za finančne zmožnosti UP-ornika. A vrnimo se raje k upokojencem! Ti so svoje oddelali in njim ne morem reči: pojdite delat. Ne morem. Sicer pa vsi, ki imamo otroke, vemo, da otroci stanejo. In ne vem, ali lahko mirno spim, ko mi kdo pojasni, da ta ali oni ne potrebuje pomoči, ker 'tako ali tako dobiva po 150 evrov na otroka'. Koliko denarja je to? In zakaj drugi otroci ne bi smeli živeti tako, kot živita moja sinova? Zakaj? Obstaja tudi predlog, da bi morali tisti, ki ne sprejmejo določene službe, opravljati družbenokoristno delo.«

Anita Ogulin meni, da bi bilo koristno, če že ne nujno, da se ljudem brez zdravstvenih in drugih omejitev omogoči določena vrsta aktiviranja, ki bo primerno za njihovo fizično in psihično stanje. »Ljudje že zdaj kar sami iščejo aktiviranje kot prostovoljci. Zagotovo bi bilo smiselno, da država prostovoljce tudi nekako nagradi.«

Nehajmo tarnati. Posamezniki ne morejo odpraviti težav, lahko zgolj lepijo obliže na krvaveče rane, pravi Ninna Kozorog. »Najprej moramo nehati tarnati. Če se odločimo, da bomo pomagali, moramo pomagati vse leto. Mi že od nekdaj poudarjamo, da se decembra za nikogar ne bojimo. Decembra je 92 odstotkov Slovencev in Slovenk dobrih, humanitarnih … Ko se začne taliti sneg, pa tudi ti odstotki strmo zdrsnejo navzdol.«