panter Svet24.si

FOTO: Panter taval in vstopil v sobo 15-letnega ...

karma Svet24.si

Za svetovni uspeh so izvedeli po telefonu

uvodna nakupovanje Svet24.si

Nakup jesenske garderobe naj bo po nasvetu ...

prijave Svet24.si

Kdo ve, kam gledajo slovenski inšpektorji?

profimedia-0251964445 Odkrito.si

Kako nevarne so industrijsko predelane maščobe?

Luka Basi 1 AZPTD 1 Njena.si

Tudi mama Luke Basija je pevka

vatroslav tijan Njena.si

Ljubezen na vasi: Vatroslav utrpel hudo nesrečo!

Zgodbe

Raj pred domačim pragom: Turistična kmetija Klinec Medana

Umetnik v vinski kleti, čarovnik v kuhinji, kmet v brajdah Znova vas bomo prepričali, da vam za to, da bi neskončno uživali, ni treba romati na drugi konec sveta. Pri Klincu na vrhu Medane človeku od lepote zastane dih. Tamkajšnji prebivalci se lahko pohvalijo z najlepšim pogledom na griče, ki so v tem jesenskem času čudovito obarvani. Grozdje je v kleti in začenja se pisati čudovita zgodba o podnebju, družini, delu, o Aleksovih pridnih rokah, predvsem pa o naravi in naravnem. Kajti Aleks Klinec od nekdaj vztraja pri tem, da mora biti vse naravno in da mora vse potekati tako, kot so to od nekdaj delali njihovi nonoti!

Aleks trmasto »tolče« po briško. Kar velja za vino, velja tudi za tradicionalne jedi, ki jih ponujajo na Turistični kmetiji Klinec Medana. Tako je pri mesu in mesnih izdelkih, zelenjavi, pri kisu, ki nas je popolnoma očaral, pa tudi pri domačem olju, ki bo te dni – ko se bo začelo pobiranje oljk – začelo pripovedovati svojo različico zgodbe o Goriških brdih in družini Klinec. 

Od leta 1929, ko je pozeba uničila oljčne nasade v Goriških brdih, je na tem območju osrednjo vlogo prevzelo vinarstvo. Družina Klinec se je med prvimi vrnila tudi k oljkarstvu. Na novo so posadili oljke, ki jih zdaj že leta razveseljujejo s čudovitim oljem. A prva dejavnost družine je še vedno vinogradništvo oziroma vinarstvo. Vino je Aleksov ponos. Kar 95 odstotkov ga izvozi v tujino, in to v dvajset evropskih držav, v ZDA, na Japonsko in v Avstralijo. Povpraševanje se z leti povečuje – že nekaj let je večje od zmogljivosti pridelave – vendar Aleks ne namerava širiti proizvodnje. Ostal bo pri biodinamičnem vinogradništvu.

»Hočem spoštovati kulturna in zgodovinska izročila prednikov. Od nekdaj sem vztrajal pri tem in si prav s tem pridobival točke prednosti. V tujini cenijo to, da uporabljaš lokalne sorte. Pri meni ni barika, pa tudi ne francoskih sodov. Uporabljam sto let stare lesene sode … Zakaj bi posnemal Francoze, če pa imamo svoja stara znanja, če so naši nonoti izvrstno delali ob upoštevanju biodinamike! Raje svoja vina izvažam v Francijo, kot da bi sem uvažal njihovo znanje,« v smehu pripoveduje Aleks, ki sicer velja za enega najboljših slovenskih pridelovalcev oranžnih vin. 

»Jaz pač trmasto 'tolčem' po svoje. Številnim se zdi to neumno, a jaz ne potrebujem več od tega, kar imam, in zaradi večjega zaslužka prav gotovo ne bom izigral samega sebe in svoje življenjske filozofije. Sicer pa se je po vseh teh letih danes izkazalo, da imam prav.«

Simona, dekle iz mesta. Sedimo na s soncem obsijani terasi visoko nad meglo, ki prekriva dolino. Tukaj vlada prava idila in človek v trenutku pusti za seboj vso svojo prtljago skrbi in obveznosti. Res pa je, da je eno, če prideš v Medano na turistični oddih, nekaj povsem drugega pa se je sem preseliti iz Ljubljane, kot je to storila Simona, ko je spoznala Aleksa. 

Simona je mestno dekle. Delala je v turizmu, imela je dobro službo, poleg družine pa še širok krog prijateljev. A Amorjeva puščica se na to ne ozira. Ko jo je Aleks pripeljal v te kraje, se je v hipu odločila, da bo mesto pustila za seboj. 

»Nikoli nisem razmišljala o tem, da bi se odselila iz mesta. Vendar pa je bilo tukaj vse drugače od vsega, kar sem poznala in o čemer sem mislila, da mi je namenjeno. Pritegnila me je preprostost življenja in očarala me je Aleksova spontanost v najlepšem pomenu te besede.«

Aleks pa ob tem prikima, da občuduje njen pogum, to, da se je upala spustiti v to »pustolovščino«.

»Potem je vse skupaj zelo lepo potekalo. Že od začetka sem se tukaj zelo dobro počutila, nisem imela 'domotožja', čeprav je kdaj pa kdaj lepo, če se lahko v nekaj minutah dobiš na kavi s prijateljico, se sprehodiš skozi mestni vrvež ali greš po nakupih. Lahko pa vam povem, da svet pravzaprav prihaja k nam. Medana je dokaj živahna in je zaradi različnih kulturnih dogodkov zelo obiskana in priljubljena. Naši gostje se vračajo in tradicionalno prihajajo v različnih obdobjih leta, ker vedo, da jim bo narava tukaj vsakič podarila čudovito novo doživetje. Pa tudi Aleksova kulinarika, ki sloni na tistem, kar nam v določenem času podarja naša zemlja, jim vedno znova pričara nova presenečanja in nove užitke. Poleg tega midva veliko potujeva. To od naju zahteva delo, povezano s prodajo vina. Te dni so naju povabili v Toskano, tam nam bodo podelili nagrado za našo klet in za malvazijo, poleg tega bodo ob tej priložnosti predstavili vodnik za »slow food«, ponudbo, v kateri nastopamo in v kateri prvič nastopa tudi Slovenija. Sicer pa se službena potovanja pogosto prelevijo v naša družinska potovanja,« pojasnjuje Simona, ki je nase prevzela vse poslovne stike in naročila. 

To, da sta si po značaju zelo različna, se jima zdi dobro. Aleks menda v vseh stvareh vidi nekaj pozitivnega in dobrega, Simona pa vse skupaj jemlje bolj z zadržki in realno. »Ne odločam se spontano, raje stvari dobro premislim. Vendar pa nas je prav Aleksov način pripeljal do tu, kjer smo, saj se je vztrajno pomikal naprej, tudi kadar je naletel na ovire. Če bi – pri vseh mojih dvomih – poslušal mene, bi bilo najbrž vse nekoliko drugače. Občudujem njegovo inovativnost, občutek za lepo in to, da je družinski človek. Zaljubila pa sem se tudi v njegovo skromnost,« svojega moža pohvali Simona. 

»So pa tudi nevihte,« v smehu doda Aleks. »Veseli smo, da smo si upali. A to seveda ni konec.

Več v reviji Zarja št. 45, 8.11.2016