Sašo Hribar za obrez Dobra karma

'Ne bi več tlačil tega sveta, če Andreja ne bi ...

papiga Svet24.si

Papiga slišala zadnje besede, ki jih je Elizabeth...

janez jansa dz Reporter.si

Novinarji brez meja: Čas je, da se Janša neha ...

nova gorica, streljanje Svet24.si

VIDEO: Sredi belega dne strelski obračun v Novi ...

Necenzurirano prenos Necenzurirano

Razkrivamo: kaj je KPK ugotovila v aferi maketa

petra-roi Odkrito.si

Se žena slovenskega pevca res videva z Donaldom ...

sasa pavlin stosic Njena.si

Igralka odvrgla vsa oblačila

Zgodbe

Kako je moja dnevna soba postala glasbeni oder

Etno Histeria sub-kulturni Kavč-festival – mednarodni akustični festival v ljubljanskih stanovanjih

Avtor:

Renata Hari

Značke:

»Ljudje! Odprite duri svojih prebivališč za akustične koncerte izjemnih mednarodnih izvajalcev!« Poziv organizatorja Matija Solceta je bil dovolj vabljiv, no, odbit, da sem brez pomislekov zgrabila priložnost, da tudi moja dnevna soba enkrat postane koncertna dvoran(ic)a, ki bo ponudila sedišča in stojišča popolnim neznancem. Želja organizatorja je namreč bila, da v stanovanjih ne bodo le naši običajni gostje in domači, temveč čimveč »tujih«. Da to ne bo zasebna fešta, temveč tako rekoč javni dogodek.

Preden se človek prvič ne preizkusi kot koncertni organizator, si sploh ne predstavlja, kaj vse bo moral vzeti v razmislek. Še profesionalci v Cankarjevem domu imajo lažje delo v primerjavi z »zasebniki«. Ni se jim treba na primer ubadati z vprašanjem, kako spraviti harfo v dvigalo. Ali koliko obiskovalcev lahko sprejme dvorana. Kolikšna pa je kapaciteta moje dnevne sobe? So na kavču tri ali štiri sedišča? Se okenska polica lahko šteje za sedež? Koliko je talnih sedišč in pomožnih stojišč? Koliko odrske kvadrature zadostuje za dve violini(stki)? Posvet s poznavalci moje dnevne sobe ni prinesel zanesljivega odgovora, ocene so se gibale od 10 do 30 oseb. Hm? Torej sem vzela srednjo vrednost in razpisala 20 mest (če sem se precenila, bomo pač povabilo »odprite vrata svojih domovanj« vzeli malo bolj dobesedno). 

Naslednje vprašanje, s katerim se profesionalcem v Cankarjevem domu najbrž ni treba ubadati: ali in kako o dogodku obvestiti/posvariti sosede. Naj obesim obvestilo v smislu »spoštovani sosedje, vabljeni, da danes ob 19.30 skozi stene svojih stanovanj prisluhnete brezplačnemu koncertu ...« ali bi bilo bolje napisati takole: »Spoštovani sosedje, danes od 19.30 do 20.30 bo zaradi izrednega dogodka nekoliko več hrupa. Opravičujem se in prosim za razumevanje in strpnost.« Po premisleku sem se odločila za obe varianti. 

Kaj pa usmerjevalne table, da kdo ne bo zašel v nepravo dnevno sobo? Še kaj? Luči? Tonski mojster? Menda ni treba, v pozivu ž kavčnim organizatorjem je pisalo, da se bomo »brez mikrofonije, v soju namiznih svetilk, iz oči iz oči srečali glasbeniki in gledalci«.

Trema? O, ja. Prvič sem gostila takle javno-zasebni dogodek in nisem bila prepričana, ali imam pripravljene improrešitve za vse možne zaplete v scenariju. (Izkazalo se je, da jih nimam.)

Svetovni etnoumetnik Matija Solce

Pustimo zaplete za konec in se prej posvetimo vprašanju zakaj. »Kaj je hotel umetnik povedati« s festivalom, ki je bil izveden »samoiniciativno, na horuk in brez fičnikov«? »Tako to danes poteka enostavneje in prijetneje,« je povedal Matija Solce, etnoglasbenik, lutkar ... skratka, umetnik, ki ga je težko uloviti. Festival je urejal kar iz Londona, priletel je tik pred zdajci, njegov oder pa je kar ves svet, in tako mednarodno je bil zastavljen tudi kavčfestival. To je le eden v nizu raznovrstnih oblik glasbenega druženja pod skupnim imenom HISTeRIA, naslednice neformalnega druženja glasbenikov Etno Histria. Poznanstva z vsega sveta Matiju omogočajo, da k nam pripelje vrhunske etnoglasbenike z vseh koncev sveta. 

Istrski gozd, Cerkniško jezero, mestni trgi in parki ter številni intimni akustični prostori so že bili prizorišča pod njegovo organizacijo, zdaj so se pridružile še dnevne sobe. Zato da se ljudje samoorganiziramo in angažiramo, obnovimo socialne stike, kajti kulturo razume tudi kot socialno gibanje. »Ta sistem nas uspava, na primer z družabnimi omrežji, ki nam dajejo občutek, da nam ni treba imeti realnih stikov. Umetnost pa vzpostavlja nov sistem (to je tako ali tako bistvo umetnosti), zame je to aktivizem, provokacija.

Festival sobnih intimnih dogodkov bi lahko, tako kot v nekaterih drugih državah, prebil steno institucionalne umetnosti v pravi, funkcionalni underground kot protiutež kulturnemu trgovanju. Tako, kot se je med vojnama kultura dejansko udejanjala skrivaj, se mora tudi danes, da bi obvarovala svojo distanco do religije, politike in seveda – korporacij, odpraviti iz okvirov, ki jih z drobtiničarsko politiko uvaja oblast. Ustvarjanje alternative je ena poglavitnih nalog umetnosti. Dnevne sobe znajo biti le zametek subkulture, kjer bodo ljudje začeli pogumneje razmišljati o nekaterih stvareh.«

Zamujanje in copati

Bolj kot glasbena izvedba Sofie (Högstadius) in Ide (MaydellI) nas je zanimal »nastop« obiskovalcev. Kako se neki dogodek prilagaja okolju, je tema, ki jo Matija Solce raziskuje na različnih ravneh. V tem primeru je šlo za kombinacijo javnega in zasebnega dogodka. Kako naj se ljudje vedemo v takem kontekstu, kako uskladiti ta dva principa? Matija je omenil izraz »četrta stena«. Ta ločuje oder od avditorija. V »pravi« dvorani je ločnica jasno začrtana, obiskovalec je je vajen in lahko izkorišča njene prednosti. Lahko je bolj pasiven, varno skrit, da se neopaženo ukvarja s svojim mobilnikom ali drema. Na domačih ad hoc prizoriščih pa meja ni tako jasna in tu so imeli nekateri težave. Na »mojem« koncertu sta dva udeleženca zamudila, eden skoraj pol ure, drugi še nekaj minut več. Zvonec na vhodnih vratih žal nima tipke za »tiho« kot telefon. Ker nisem tvegala preizkušati vztrajnosti zamudnikov, sem ju spustila noter, v pričakovanju, da se bosta kar najtišje odkradla do odmerjenih jima sedežev. Ampak tam se je šele začelo; prvi je izvlekel iz vreče pločevinko piva in vstal, hip za tem sem videla, da nekaj brklja po zaodrju (kuhinji). V šoku sem planila za njim in izvedela, da bi rad dal hladit pivo. Prizor je čez nekaj minut ponovil sozamudnik, le da je on privlekel iz torbe steklenico vina in hotel dobiti odpirač. Sem nemara malo za časom in zdaj veljajo drugačna pravila obnašanja? Ne, nisem za časom, sem izvedela po dogodku.  

Tudi prostovoljni prispevki nekaterim niso blizu, kar pa ne velja za copate – vstopnica so bili namreč copati (ki jih nosijo obiskovalci sami) in kaj za pod ali na zob. Zelo slovensko! 

Me je pa Matija pomiril, da smo bili v povprečju kar radodarni – vse, kar se je denarnega nabralo v klobuku ali čevlju, je bilo namenjeno izvajalcem. Sam se je zadovoljil s spoznanjem, da je bilo vsem, ki smo tokrat odprli svoja domovanja, skupno to, da smo bolj odprte sorte ljudje. Me veseli. In namerava dati še kakšno priložnost, da odprete svoje domove (in sebe) še vi.    

Zarja št. 7, 16.2.2016