princ harry_meghan Svet24.si

Napovedala, da bosta Harry in Meghan šla narazen

Princ Charles Svet24.si

Princ Charles bo odpuščal: v kraljevi družini ...

borut mesko pl Reporter.si

Kruta usoda novinarja Boruta Meška: to je bil ...

jelko kacin, mario fafangel Svet24.si

Kacin je na svoj način razumel Fafangla, ...

urbanija Necenzurirano

Za promocijo cepljenja novačili svetnika SDS in ...

mansarda Odkrito.si

Mansarda? Zakaj pa ne! - 8 lastnosti, ki vas bodo ...

Metka Albreht Njena.si

Metka Albreht pozirala v nedrčku in navdušila

Zgodbe

Kako sem premagal raka

»Ko preživiš raka, je vse bolj preprosto in ničesar več se ne bojiš. Življenje ti več pomeni in lahko rečem, da sem srečen človek,« pripoveduje Borut Šuklje, eden najožjih sodelavcev pokojnega predsednika Janeza Drnovška.

Avtor:

Jana

Značke:

Borut Šuklje je bil den najvidnejših slovenskih politikov – v devetdesetih letih poslanec, direktor vladnega urada za informiranje, programski direktor nacionalne televizije ter minister za kulturo in za notranje zadeve, leta 2001 pa je nastopil službo prvega slovenskega veleposlanika v Srbiji. Leta 2004 so mu skoraj po naključju, saj ni imel posebnih simptomov, postavili diagnozo – rak. Življenje mu je obrnila na glavo. Imel je zelo malo možnosti za preživetje, a je zdržal. Štel je najnevarnejše minute in dneve po operacijah ter jih z neverjetno voljo preživel. Bolezen mu je pustila opazne poškodbe na obrazu, zaradi njih se je nekaj časa počutil kot neviden človek, a danes je srečen bolj kot prej. Iz politike se je umaknil in se z družino preselil v vasico nad Portorožem, kjer je tudi sedež njegovega svetovalnega podjetja. »Ko preživiš raka, je vse bolj preprosto in ničesar več se ne bojiš. Življenje ti več pomeni in lahko rečem, da sem srečen človek,« pripoveduje eden najožjih sodelavcev pokojnega predsednika Janeza Drnovška.

Javne osebnosti pri nas nerade govorijo o svojih boleznih, vi pa ste bili brez oklevanja pripravljeni spregovoriti o tem, kako ste leta 2004 preživeli raka. Zakaj?
Najprej zato, ker je rak bolezen, o kateri je treba govoriti. Kljub temu da gre za strahotno diagnozo, jo je treba demistificirati in zmanjšati enačaj med boleznijo in smrtjo. Želel sem tudi povedati, kaj zdravniki in medicina zmorejo, ter opozoriti na to, da imamo v Sloveniji vrhunske zdravnike in njihove storitve. Prav zdaj se srečujemo z nevarnostjo postopne razgradnje zdravstvenega sistema, kar pomeni, da lahko na neki način samoumeven dostop do vrhunske zdravstvene opreme, ki je bil omogočen vsakomur ne glede na njegovo finančno stanje, postane drugačen. Tretji razlog za ta pogovor pa je tudi ta, da vem, skozi kakšne stiske gre vsak dan vsak izmed tistih, ki sliši ob svoji diagnozi drobno besedo, ki ti lahko spodnese življenje. Vendar gre še za eno resnico, da je tudi rak ozdravljiv.
Kolikšno pravico pa ima pravzaprav javnost, po vašem mnenju, do vedenja o zdravstvenem stanju javnih oseb?
Sam sem se nenadoma in povsem nepričakovano srečal s tem vprašanjem takrat, ko je pokojni predsednik dr. Drnovšek šel na prvo operacijo v UKC in smo se njegovi sodelavci spraševali, kako naj to skomuniciramo z javnostjo. Takrat se je predsednik odločil, da mora biti javnost seznanjena z osnovnimi dejstvi, kar je tudi pomenilo, da so vsa nadaljnja vprašanja v lasti posameznika. In prav tu se mi zdi, da je ta meja med javnim in zasebnim, med pravico vedeti in pohlepom videti.
Kako ste se soočili s svojo diagnozo?
Bilo je težko. Težje kot slišati večino stvari do tistega trenutka tistega nenavadno prijetnega in prijaznega dne. Pa sta bila samo dva stavka – ali pa se je samo meni zdelo. Prvi je bil: za vas imam slabo novico. Drugi pa: to je rak. Ljudje smo narejeni tako, da je za nas samoumevno, da se zjutraj zbudimo v nov dan ali da za zimo prideta pomlad in nato poletje. Ob takšni diagnozi se neprijetno soočiš tudi, to se zgodi celo najprej, z vprašanjem smrti, svoje smrti.
Rekli ste, da je bilo težko. Kako težko?
Ja, takrat sem imel enega odraslega in enega  majhnega otroka in žena je bila visoko noseča. Vse se je zgodilo tako na hitro, nobenih simptomov bolezni nisem imel, v enem tednu se je vse obrnilo na glavo. Takrat sem bil ambasador v Beogradu in na bradi se mi je naredila bulica, kot da bi bila zamašena lojnica. Šel sem vprašat zdravnika, kaj je to, in po dobrem tednu dni mi je povedal omenjena dva stavka. Ni šlo samo za en tumor, pozneje, med preiskavami, se je pokazalo, da so trije, med seboj povsem nepovezani. Naslednji dan smo šli z družino v Ljubljano in takoj se je začelo zdravljenje. Ekipa zdravnikov, ki se ukvarjajo z rakom ust, nosa in grla, je res vrhunska. Pri meni so ugotovili dva tumorja v ustni votlini in enega v mandljih. Takrat sem začel racionalno razmišljati in zame se je začel čas iskanja.

 

Tekst: TINA HORVAT, foto: JAKA KOREN

Več v Jani št. 37, 6. 9. 2011