odpuscanje Dobra karma

Teže karme se lahko rešimo, dejanje pa je zelo ...

fakin Svet24.si

Nekdanji zdravstveni minister Samo Fakin: "Uvedimo...

UV-franc pouksic-pl Reporter.si

Bodo župani spet lahko poslanci? Pripravlja se ...

kos patria Svet24.si

Strokovnjak, v katerem vidijo operativca globoke ...

POL20150214_BOR1080-2 Necenzurirano

SDS je globoka država #kolumna

križevniška-ulica Odkrito.si

Vandali na Križevniški

barara Njena.si

Ljubezen po domače: Barbara pokazala nosečniški...

Zgodbe

Povest o dobrih ljudeh

Ker so bili Helena, Matjaž in oče Franjo vedno navajeni poskrbeti sami zase, so ustanovili zavod za pomoč na domu. To pa je začetek naše današnje zgodbe.

Avtor:

Alenka Cevc

Značke:

Helena Čampa in njen mož Matjaž sta bila v časih, ko Slovenija še ni vedela za krizo, zaposlena v družinskem gradbenem inženiringu. Takrat je bil še delovno aktiven tudi Helenin oče Franjo Kolenc. Zgodilo se je, da je eden od družinskih članov zbolel in potreboval 24-urno pomoč. Kaj storiti? To so bili časi, ko si lahko iskal prosto mesto v domu starejših z lučjo pri belem dnevu, pa ga nisi našel. V družinah, ki niso vedele, kam z bolnim svojcem,  je to včasih porodilo nepredstavljivo stisko. Tudi Helena,  Matjaž in oče Franjo so stali pred skorajda nerešljivo zagato. Kmalu so ugotovili, da je v Sloveniji to pereč problem, in ker so bili vedno navajeni poskrbeti sami zase, so ustanovili zavod za pomoč na domu. To pa je začetek naše današnje zgodbe.

Ker je bilo to zanje povsem novo, so hodili na strokovna izobraževanja, velikokrat tudi v tujino. Tako se je zgodilo, da so na strokovnem izletu z nekim gospodom razpredali o tem, da bi mogoče kdaj začeli graditi dom za starostnike. To je bila bolj ideja kot nekaj, kar bi morda lahko uresničili enkrat v daljni prihodnosti. No, gospod pa je izrekel stavek, za zakonca Čampo in očeta Franja Kolenca tako rekoč usoden: jaz pa vem za občino, ki želi graditi dom za starejše in išče investitorja. Nejasna ideja je s tem dobila ostro sliko. Vse drugo je že zgodovina. Njihov prvi dom za starostnike, ki so ga zgradili, Pegazov dom v Rogaški Slatini, je star že sedem let, drugi, Dom Viharnik  v Kranjski Gori, pa je odprl vrata za stanovalce pred letom in pol.

Ne dom za starce, to je pravi dom. Vso pot iz Ljubljane je močno deževalo. Z Matejo sva bili kar malo zaskrbljeni, da naju bo dež spremljal vse do Kranjske Gore in bi fotografiranje v zunanjem fitnesu, ki ga imajo v domu in ga lahko uporabljajo tudi drugi prebivalci Kranjske Gore, odpadlo.  Pa se je že z Jesenic videla lepa svetloba, ki se je kazala nad Zgornjesavsko dolino, eno najlepših alpskih dolin, sredi katere leži Kranjska Gora. V Kranjski Gori naju ni pričakalo le sonce, temveč tudi tri »sončne« ženske: Helena Čampa iz podjetja Comett domovi, ki je bil investitor obeh domov, Kristina Kampuš, direktorica Pegazovega doma iz Rogaške Slatine, ki je prišla prav zaradi našega obiska, da bi povedala kaj o »svojem«  domu, in ki okoli sebe širi nekakšen spokojen mir, ter energična in nasmejana Karmen Romih, ki direktoruje Domu Viharnik v Kranjski Gori. Očitno so bili stanovalci doma seznanjeni z Janinim obiskom, saj so naju vsi nasmejani vsepovprek pozdravljali, tudi z balkonov …

Prvo, kar so povedale sogovornice, je bilo, da je njihov dom čisto zares kot pravi dom,  največji možni približek tega, kar so imeli stanovalci prej. Mene pa je zaskrbela cena, ki je v teh časih suhih krav zelo pomembna.  Od 690 do 1200 evrov, odvisno od storitev, so mi povedali. Osnovna naravnanost dela v obeh domovih se nagiba k psihosocialnemu konceptu, ki na prvo mesto postavlja medsebojne odnose in socialni čut do človeka. Visoka raven zdravstvene oskrbe je zagotovljena, vsi zaposleni pa si prizadevajo v življenje doma vnašati prijaznost in domačnost. Majhne stanovanjske skupine delujejo po sistemu »velike družine«, kar prinaša veliko prednosti. Vsaka skupina ima svojo kuhinjo, jedilnico in dnevni prostor, svoje ime ter svoje oblike druženja in aktivnosti. Stanovalec se zato lažje privadi na novo okolje, druženje je pristnejše. Prisotni sta velika medsebojna povezanost in skrb za sostanovalce, skupaj praznujejo rojstne dneve in druge praznike. Stanovalce spodbujajo, da sodelujejo pri načrtovanju aktivnosti, pripravi jedilnika, gospodinjskih delih in drugih opravilih v skupnem prostoru, vse za to, da čim dlje ohranijo svoje fizične in psihične sposobnosti. Stanovalci si lahko svoje sobe uredijo čim bolj po svoji želji, s svojo opremo, slikami in rožami. Ker so skupine majhne, lahko v veliki meri upoštevajo individualne navade in potrebe, posebno pozornost pa namenjajo medsebojnemu spoštovanju, prijaznosti in prijetnemu vzdušju.


Več preberite v tiskani Jani (št. 38, izid: 17.9.2013).