Marko Koprivc Svet24.si

Marko Koprivc: »Peščica strank drži celo ...

zorko (2) Svet24.si

Upokojena zdravnica pomaga tistim, ki v teh ...

dom bokalci 2 Svet24.si

Je dom starejših dom ali hiralnica?

jansa nova24tv Reporter.si

Janševa tovarna laži in propagande: To ni ...

30715531_243457129557039_585788331391044962_n Necenzurirano

Univerzitetna diplomirana častilka Janeza Janše,...

andreja in sonči Odkrito.si

TO je Andreja Novak napovedala za leto 2022

tim gajser Ekipa24.si

KONEC?! Gajser le nekaj dni po aferi, ki je ...

Odklenjeno

Imamo najdražjo elektriko v Evropi

O energetiki so se še pred kratkim pogovarjali predvsem strokovnjaki in politiki. Zdaj se je to spremenilo. Podražitve so napovedane, že to zimo bodo zneski na položnicah občutno višji. Nekaj glavnih dejstev poznamo, a ozadje tektonskih sprememb na področju energetike vsaj večini uporabnikov ostaja prikrito. ZDA, Kitajska, Indija, Rusija in tudi Evropa – povsod so na dnevnem redu podražitve in zaloge fosilnih goriv, predvsem pa skrb vzbujajoče informacije, da nas čakajo visoke cene in energetska negotovost. Oboje v eni ali drugi obliki na koncu plača končni uporabnik.

Iz hitrega povzetka naslovov v medijih je mogoče skleniti, da smo na robu energetske krize, ki nam bo vsak hip izstavila zelo konkreten račun: »Smo sredi največje krize v energetiki do zdaj, gre za preživetje! Nujne so takojšnje in sistemske rešitve,« kriči eden od naslovov. Drugi miri: »Za višanje domačih cen električne energije ni nobenega razloga.« No, napoved je bila jasna: Petrol bo občutno podražil elektriko in zemeljski plin, in sicer za 30 odstotkov. A so tudi drugačne: »Plina je dovolj, nobene elektrarne nismo zaprli. Vzroki so v špekulacijah, ki jih nekdo vodi.« Kaj se torej dogaja? 

To ni le domača tema, temveč tudi evropska in globalna. Evropska unija je predstavila predloge za reševanje energetske krize. Kitajska ob pomanjkanju energentov ne bo mogla gospodarsko napredovati v želenem tempu. Rusija z velikim energetskim potencialom drži Evropo v šahu. In še naslov enega zadnjih člankov v časopisu The Economist: Prvi veliki energetski šok v zeleni dobi – prehod na čisto energijo prinaša velike težave.

Kriva je Rusija? Kako razumeti vse te nasprotujoče si informacije? Nekaj dejstev je zelo jasnih: fosilna goriva so v zatonu. V nekaterih delih sveta jih trenutno primanjkuje, na primer v Indiji in na Kitajskem, kjer si še naprej prizadevajo za hitro gospodarsko rast. Premoga ni dovolj in vsi se zavedajo njegovega škodljivega vpliva za okolje.

Svetovna agencija za energetiko IEA napoveduje, da se bodo deleži virov energije po letu 2025 bistveno spremenili. Upadati bosta začela deleža premoga in plina, bistveno se bo povečeval delež obnovljivih virov. Ta prehod pa ne bo preprost in za uporabnike tudi ne poceni, kot bi naivno sklepali glede na brezplačni vir vetra in sonca. Jedrska energija bo še naprej ohranila delež v večjem delu sveta, po napovedih do leta 2040, kljub temu da je Nemčija že za naslednje leto napovedala ustavitev jedrskih elektrarn. Vprašanje pa je, ali bo gospodarsko to prenesla brez občutnih izgub.

Na cene, ki se bodo za gospodinjstva spremenile že to zimo, ima velik vpliv dobava plina iz Rusije. Ta je negotova in povezana s političnimi dejavniki. Putin je na energetski konferenci pred nekaj dnevi zagotavljal, da bo Evropa dobila toliko plina, kot ga bo želela, a v zakulisju zagotovo potekajo napeto trgovanje in pogajanja z evropskimi državami, ki pri tem niso enotne.

Prihodnost je torej nejasna in zapletena v svetovnem merilu. Slovenija si prizadeva za energetsko stabilnost in neodvisnost, a po mnenju nekaterih strokovnjakov ne sprejema pravih odločitev in se zapleta v politične igre. V takšnih razmerah rezultatov ne bo in bomo še naprej vezani na energetske borze ter plačevali visoke cene. Nekateri viri tudi trdijo, da so napovedane podražitve povezane s pandemijo, ki je v nekaterih delih sveta vsaj delno ohromila gospodarstvo, zato želijo države s cenami energentov indirektno pridobiti izgubljene deleže. 

Nenadnih podražitev ne bi smelo biti. Tudi strokovnjak, ki ni želel biti imenovan, saj dela v enem večjih slovenskih energetskih podjetij, kjer je odgovoren za spremljanje energetskih trgov, se je strinjal, da sta razumevanje zakonitosti energetike in trenutna situacija za običajnega uporabnika precej zapletena. Videti je samoumevno, da ob dotiku stikala zasveti luč in se ob hladnem vremenu grejemo, a v ozadju potekajo zelo kompleksne dejavnosti, od infrastrukture do borznih trgovanj. Poudaril je, da so informacije o podražitvah povzročile veliko zmede, saj ni bilo mogoče jasno razlikovati napovedi za maloprodajni in veleprodajni trg. Maloprodajni trg, torej cena elektrike, ki jo plačajo gospodinjstva na položnici, sledi veleprodajnemu, pri čemer pa prihaja do zamika. Dobava energije se načrtuje vnaprej. Na veleprodajnem trgu se kupci, torej naši dobavitelji elektrike in plina, dogovarjajo s proizvajalci elektrike in uvozniki plina o rokih dobave, ceni ter količini. Del te dejavnosti poteka že nekaj let pred dobavo, pri čemer kupci že nekaj let vnaprej ocenjujejo, koliko energenta bodo potrebovali, medtem ko prodajalci ocenjujejo, koliko energenta bodo proizvedli. Zato nenadnih in zelo velikih podražitev pri nas ne bi smelo biti.

Dejstvo pa je, da so se cene elektrike na veleprodajnem trgu za dobavo v zimskem obdobju od začetka leta 2021 do danes izjemno povišale, pri čemer pa gre to v veliki meri pripisati rasti cen plina. Plin je namreč eden ključnih energentov za proizvodnjo elektrike. Razlogov za rast cen plina je ogromno, najpomembnejša sta dva: izjemno povečanje porabe nad ponudbo na globalni ravni in prehiter prehod na čistejše vire energije v Evropi.

Zeleni načrt: prehiter za energetiko, prepočasen za podnebje. Države v razvoju, vključno s Kitajsko, v zadnjih letih izjemno povečujejo porabo energentov in jih na svetovnem trgu kupujejo »za vsako ceno«. Dejavnikov je še več: v Braziliji se soočajo s hudo sušo, zato hidroelektrarne delujejo omejeno. Pandemija je hkrati zaustavila vlaganja v nove projekte tudi na področju plina, zato ponudba še nekaj časa ne bo uspela dohiteti potreb. Vse to bi lahko pripeljalo do globalne recesije. Plin naj bi po načrtih igral pomembno vlogo v prehodu s premoga na obnovljive vire za proizvodnjo električne energije, a ga za to očitno ni dovolj. Načrt za zapiranje jedrskih in premogovniških elektrarn se je pokazal kot prehiter. Evropski politiki so ga sprejeli pod pritiskom okoljevarstvenih gibanj, a ga je težko uresničiti. Več plina bi lahko Evropa dobila iz Rusije z izgradnjo Severnega toka 2, a pri tem gre za popolnoma politično zgodbo o izsiljevanju Rusije, ki kljub drugačnim zagotovilom ne želi poslati v Evropo dodatnega plina po obstoječih plinovodih preko Ukrajine in Poljske, temveč raje izkorišča pomanjkanje plina v Evropi, da bi se čim prej rešili nekateri pravni zadržki glede uporabe Severnega toka 2. Tudi doslej se je, kot poudari sogovornik, Rusija izkazala kot izjemno preračunljiv dobavitelj, evropska politika pa nebogljena. Putin pritiska na Nemčijo, naj čim prej sprosti ovire za delovanje nove plinske dobavne poti. Njegova pogajalska moč je velika: plin bi Rusija lahko brez težav prodala tudi Kitajski ali na azijskih trgih.

Zaradi trenutne situacije so že omejili delo v nekaterih koncernih, na primer v Volkswagnu, drugje to napovedujejo. Po ocenah sogovornika se bo situacija kljub vsemu do spomladi stabilizirala.

 
Podražitev na položnicah ne bi smela biti večja od desetih odstotkov. Trenutna situacija v energetiki je res zapletena, potrdi tudi mag. Aleksander Mervar, direktor družbe ELES. Dejavnikov je po njegovih besedah veliko. Najprej morajo uporabniki ločiti ceno električne energije, s katero se trguje na borzi, in končno ceno. Povečanje prve še ne pomeni, da se bo za enak odstotek povečal tudi znesek na položnicah.

Za napovedane podražitve je veliko razlogov. Nihče pa ni pričakoval, da se bodo zgodili premiki svetovnih razsežnosti. Na Kitajskem nenadoma primanjkuje premoga, njegova cena se je torej povišala. Sočasno so se pojavile špekulacije s kuponi CO2, s katerimi se na svetovnem trgu prav tako trguje. Druga stvar, ki jo mnogi razumejo napačno, pa je prehod na čistejše vire energije oziroma »zeleni« prehod, za katerega mislijo, da bo kar sam po sebi cenejši. Delež obnovljivih virov v državah EU narašča različno, kljub močnemu zagonu vetrne in sončne energije. Ko teh virov primanjkuje, in ob dodatnem pomanjkanju premoga, začnejo delovati plinske elektrarne. Zato je pomembno vedeti, da se je ruski plin podražil z razlogom, in sicer kar za petsto odstotkov.

Primerjava cen elektrike nam pokaže, da je najcenejša na Poljskem, ki ima zaloge premoga in termoelektrarne, pojasni Mervar, Slovenija pa je poleg Hrvaške država z najdražjo elektriko v Evropi. Na Poljskem je cena za MWh 129,23 evra, v Nemčiji 167,81 evra, v Sloveniji pa 220,05 evra.

Cene so na borzah poskočile že aprila letos. Veliki uporabniki, ki se niso odločili za sklenitev pogodb za prihodnje leto in si s tem niso zagotovili fiksnih cen, bodo morali poslovati v novih razmerah ter po bistveno višjih cenah.

Kaj v tem primeru čaka potrošnike? »Ocenjujem, da bodo cene letošnjo zimo še naraščale. Vlada bo gotovo sprejela katerega od ukrepov, ne more pa vplivati na cene na globalnem trgu. Zelo odvisno bo od tega, pri katerem dobavitelju bodo gospodinjstva imela sklenjeno pogodbo. Distributerji, ki so si zagotovili pogodbe, bodo na boljšem. Kljub temu se ob pomoči države cene električne energije na položnicah ne bi smele povišati za več kot deset odstotkov. Na spletni strani Agencije za energijo je mogoče najti primerjalne podatke in izračune za različne dobavitelje virov energije. Tam je torej mogoče preveriti tudi izračune po različnih kriterijih, na primer po številu članov gospodinjstva in glede na dobavitelje.«

Testni izračun, ki so ga naredili na ELESU in vključuje različne faktorje, vezane na borzno dogajanje, pokaže, da bi se znesek na položnici na letni ravni lahko okvirno podražil za 15 odstotkov, brez pomoči države.

Mervar: »Kljub vsemu pa ne poznamo pomembnega podatka, koliko trgovcev v Sloveniji si je pred 1. junijem s pogodbami že zagotovilo cene za leto 2022. Tisti z zagotovljenimi cenami bodo tudi končnemu uporabniku ponudili boljšo ceno, drugi, vezani na sedanje cene oziroma podražitve, bodo povišali cene. Zato bo pomembno spremljati, kateri ponudnik bo imel boljše cene. Razlike bodo gotovo višje, kot so bile doslej, in se bo torej izplačalo skleniti ugodnejšo pogodbo z drugim distributerjem.«

Mervar ponovno poudari, da je energetski trg nepredvidljiv, da je pomembno odločno in dolgoročno načrtovanje, prehod na zeleno energijo pa ni brezplačen. Tudi če je ta pridobljena s pomočjo sonca ali vetra, se bodo cene do leta 2030 še zviševale, v povprečju tudi do 80 odstotkov, če upoštevamo inflacijo, vlaganja v novo omrežje ter sistemske elektrarne in storitve.

Dotlej pa nas lahko še marsikaj preseneti. Verjetno se bo spremenil odnos do jedrske energije, ki jo bodo začeli upoštevati kot zeleno tehnologijo. Prihajajočo zimo bi lahko prebrodili z dokaj znosnimi podražitvami, se pa pojavlja vprašanje, kaj se bo na trgu dogajalo dolgoročno, povzame Mervar. Plin je posebna zgodba, a velja podobno: če plina dobavitelji niso zakupili s pogodbami in nimajo zagotovljenih cen, bodo višje cene občutili končni uporabniki.


* Bodo spet redukcije? »V prihodnje bodo gospodinjstva bolj podvržena cenovnim nihanjem na veleprodajnih trgih, saj bodo tržno tveganje prodajalci prenesli na končnega porabnika. Prav tako bi lahko izjemno hiter prehod na obnovljive vire (veter, sonce) v Evropi prinesel tudi občasne težave z zagotavljanjem zadostne količine proizvodnje. Prehod na obnovljive vire bo prinesel bistveno zmanjšanje zanesljivosti, redukcije elektrike bodo tako bistveno verjetnejše.« 


* »Vsem slovenskim gospodinjstvom svetujem, da spremljajo spletno stran Agencije za energijo, na kateri je mogoče spremljati cene vseh distributerjev. Medtem ko doslej razlike v cenah niso bile zelo velike, se bo to v kratkem spremenilo.«

* Zgodilo pa bi se lahko tudi to, da se bo cena energije v prihodnje znižala. Tudi tehnološki postopki za skladiščenje energije, ki so zdaj izjemno dragi, se lahko spremenijo in pocenijo. Pomislimo le na to, kako hitre korake dela tehnologija. Za procesiranje podatkov, ki ga danes opravi pametni telefon, ki ga nosimo v žepu, je bila pred desetletji potrebna cela zgradba z računalniki. Sončna elektrarna pred 11 leti je v Sloveniji, ki ni najbogatejša s soncem, proizvedla MWh za 450 evrov, danes ta stane 70 evrov.

* Zakaj je pri nas elektrika najdražja v Evropi?

Po vsem, kar smo izvedeli iz pogovorov z obema strokovnjakoma, se je težko prebiti do kratkega in jedrnatega odgovora. Tudi doma proizvedena elektrika je vpeta v mednarodne okvire povpraševanja in ponudbe. Vsak proizvajalec bi jo lahko prodal tudi na mednarodnem trgu, saj je povpraševanje očitno veliko. Povedano drugače, vsak od njih želi maksimirati dobiček, dokler se račun izide brez hujših pretresov in morda še z državno pomočjo v obliki subvencij za uporabnike, te pa dajejo vtis, da država pomaga reševati težave, ki nam jih je ustvarila z nepregledno energetsko logiko in slabimi naložbami.

Podatki kažejo, da večino elektrike, kar 85 odstotkov, proizvedemo doma, z lastnimi viri, manjši delež dobavitelji kupujejo na borzah. Domače elektrike je torej dovolj, poslovanje v preteklosti, kot je reševanje Teša, pa vpliva na današnjo višjo ceno elektrike. Preostali domači viri so izjemno poceni. A poceni prodana energija bi bila le kratkoročna rešitev, ki ne predvideva novih vlaganj, trdijo zagovorniki podražitev.

Ekonomika je zapletena, argumentov je veliko, zato nam kot edina zanesljiva postavka v tej zgodbi ostane neomajno upanje v milo zimo.

Zarja Jana, št. 42, 19.10. 2021