Marko Koprivc Svet24.si

Marko Koprivc: »Peščica strank drži celo ...

zorko (2) Svet24.si

Upokojena zdravnica pomaga tistim, ki v teh ...

dom bokalci 2 Svet24.si

Je dom starejših dom ali hiralnica?

jansa nova24tv Reporter.si

Janševa tovarna laži in propagande: To ni ...

20140519-00529091 Necenzurirano

Nova bajna pogodba za Vizjakovega prijatelja in ...

dino Njena.si

Talenti: V finalu Dino Petrić ter Suzana in ...

tim gajser Ekipa24.si

KONEC?! Gajser le nekaj dni po aferi, ki je ...

Odklenjeno

Kako do najbolj zdravih sirupov za dihala?

To leto se bomo sistematično lotili pridelave in nabiranja zelišč, ker bomo očitno potrebovali vso pomoč narave, če želimo ostati zdravi. V dilemi sem glede trpotčevega sirupa. Doslej sem ga delala tako kot smrekove vršičke – v sladkorju na okenski polici. Prijateljica pa ga pripravlja tako, da naredi sladkorni sirup in v njem prekuha trpotec. Pravi, da se nikoli ne pokvari in ga imajo tudi za več let. Kateri recept je boljši?

Nekje sem prebrala, da odsvetujete smrekove vršičke v sladkorju. Ker jih vsako leto delam za vso družino, me zanima, kaj je s tem narobe? Patricija.

Če bi Hildegarda in menihi, ki so izdelovali sirupe, prebrali nasvete, ki jih je polno medmrežje, ne bi mogli verjeti, kam je šlo znanje, ki so ga tako skrbno zbirali in prepisovali skozi stoletja. 

Sladkor, ki ga poznamo danes, je prišel v široko uporabo šele v zadnjem stoletju. In mu je uspelo dodobra načeti našo črevesno floro, zdravje zob, trdnost kosti in tudi naša zdravila. 

Kaj je narobe s sladkorjem, sprašujete? Beli sladkor je mrtva snov in prav zaradi tega ga industrija obožuje. Ima lastnosti konzervansa, zato ga uporabljamo za konzerviranje številnih izdelkov. In tu se njegove koristi končajo. Ko presnavljamo živila, v katerih je sladkor, moramo iz svojih zalog potegniti na desetine vitaminov in rudnin, ki so potrebni, da se prazni sladkor presnovi. Zato nas sladkor dejansko oropa dragocenih hranil in za sabo pusti zakisanost.

Če ga kombiniramo z rastlinami, ki imajo to moč, da nas razkisajo, bo vsa njihova moč porabljena za to, da kompenzirajo škodljive učinke sladkorja. Meni se to ne zdi dobra kupčija, pa naj bo sladkor še tako poceni.

Kaj pa bolj zdrave različice sladkorja? V želji po bolj zdravih pripravkih mnogi izdelujejo sirupe v rjavem sladkorju. Ker ta ni do konca očiščen, sicer vsebuje drobec več rudnin, hkrati pa prav zaradi teh ostankov hitreje zavre. Ko rastline, ki jih želimo izlužiti v sladkorju, tega še dodatno razredčijo, se pripravek lahko hitro pokvari. Takšne pripravke moramo hraniti v hladilniku. Ali smo s tem dobili veliko boljšo kakovost, kot če bi delali z belim sladkorjem? Razlika se meri v pičlih nekaj odstotkih.

Ne beli ne rjavi sladkor nista optimalna rešitev, če želite ohraniti največ rastlinskih moči. Ne vemo, s čim vse bomo imeli opravka, ko gre za mutacije virusov. Zato je škoda delati pripravke, v katerih bo ohranjen le delček njihove moči.

Da ne pretiravam, potrjuje tudi diplomska naloga, ki je pod drobnogled vzela sirup iz smrekovih vršičkov. V postopku, kjer so delali s sladkorjem in pustili kozarec stati na sončni svetlobi, so na koncu dobili v sirupu le 5–15 odstotkov prvotne vsebnosti vitamina C (Smrekovi vršički, Diplomska naloga, https://dk.um.si/Dokument.php?id=135774).

Tako velike izgube nastanejo zato, ker UV-svetloba uničuje vitamin C in antioksidante v vršičkih, zato je tudi izkupiček tako majhen. Se vam ne zdi škoda vsega tega truda, da bi na koncu dobili le deset odstotkov tega, kar vam ponuja narava? Natančen recept, kako se lotiti sirupa, v katerem ohranimo največ moči, lahko preberete v novem priročniku Naravne rešitve za viruse. Poglavje o vršičkih iglavcev je prosto dostopno na znanje.zazdravje.net

Še več zmede je pri izdelavi sirupa iz trpotca. Najbolj zdravilne učinkovine pri tej rastlini so sluzi. In prav te uničimo, če rastlino pregrejemo ali izpostavljamo soncu. Skratka, to, kar se »dobro ohrani« v prekuhanem sirupu ali sirupu, ki smo ga »sončili« na okenski polici, je le nekaj ostankov rudninskih snovi in čreslovin. Tisto glavno, kar bi lahko obvarovalo naše sluznice, pa smo v procesu priprave izgubili.

Kako naredimo vrhunske zeliščne pripravke? V času, ko so nastajali številni ljudski ali samostanski recepti, sladkor, kakršnega poznamo danes, sploh še ni obstajal. Verjamem, da bi bila Hildegarda osupla, ko bi videla, kako se danes lotevamo izdelave zdravilnih pripravkov. Kaj bi si šele mislila, če bi obiskala kakšno tovarno zdravil.

V starih časih so za rastlinske izvlečke uporabljali predvsem med in vino. Pri obeh gre za veliko več kot le topilo na osnovi sladkorja ali alkohola.

Med je eno izmed redkih živih živil, ki je hkrati večno. Brez kakršnekoli dodatne termične obdelave in konzerviranja ima neomejen rok uporabe. To tudi pomeni, da več kot 200 učinkovin, kolikor so jih našli v njem, dolgo ostaja nespremenjenih in so nam na razpolago.

Res je v medu okrog 70 odstotkov sladkorjev (fruktoze, glukoze, saharoze, maltoze), vendar to ni prazen sladkor. V medu praviloma najdemo zelo biorazpoložljive minerale, med katerimi so za naše zdravje še posebej pomembni cink, baker, kalij, železo, mangan in kobalt. V tem pogledu vsebujeta gozdni in hojev med dvakrat več mineralov od cvetličnega. V medu najdemo tudi vitamine B1, B2, B3, B6, PP in C. Spremljajo jih tudi antioksidanti, eterično olje in protimikrobne snovi.

Pri procesu ekstrakcije zdravilnih učinkovin iz rastlin s pomočjo medu pa imajo pomembno vlogo fermenti. V različnih vrstah medu so odkrili več kot 15 takih fermentov, ki izvirajo iz izločkov čebeljih žlez.

Prav to je razlog, zakaj je med, segret nad 60 °C, encimsko mrtev (nekateri viri pravijo, da se to zgodi že pri temperaturah nad 40 °C). Nekatere vrste medu pri višjih temperaturah sprostijo hidroksimetilfurfural (HMF), ki je za človeka lahko škodljiv.

Ker se aktivnost fermentov (encimov) s časom manjša (npr. če med stoji eno leto na temperaturi 20–25 °C), bo diastazno število (ki izraža encimsko aktivnost) močno upadlo. Zato star med, kljub temu da je neoporečno živilo, ni primeren za pripravo sirupov, pri katerih želimo učinkovanje fermentov. Na te vplivajo tudi temperature, nižje od ničle. Kritična temperatura je –5, zato medu in medenih pripravkov ni primerno zamrzovati ali shranjevati v prostoru, kjer lahko zamrznejo.

To pomeni, da se sirupi z medom ne le raztapljajo (kot pri sladkorju), temveč tudi fermentirajo, kar naredi učinkovine veliko lažje dostopne. Fermentacija ne potrebuje sonca! Ravno nasprotno – nihanje temperature je njen največji sovražnik, zato je zelo pomembno, da pripravke z medom delamo na čim konstantnejši temperaturi. Kleti so zelo primerne. Pri trpotcu pa je skozi tisočletja preizkušena receptura zakopavanje pripravka 60–70 cm globoko v tla, kjer zori in fermentira vsaj 40 dni.

Koliko bodo naši pripravki trajni? Med ni sterilen, vendar morebitne spore patogenov nadzira s koncentracijo sladkorja in gostoto. Ko med preveč razredčimo s sokovi, ki se izlužijo iz zeliščnega materiala (npr. iz smrekovih vršičkov, trpotca, cvetov lučnika ...), se lahko patogeni aktivirajo in pripravek se pokvari. Zato moramo za pripravo medenih sirupov uporabiti dovolj suh med na eni strani in rastline, v katerih ni preveč vode, na drugi.

Najboljše pripravke naredimo z uporabo zrelega medu, ki ima okrog 18 odstotkov vlage. Nezrel med z več kot 21 odstotki vlage pa je že sam po sebi nestabilen in zato tudi ni primeren za pripravo sirupov, ki jih želimo ohraniti dlje časa.

Napredne tehnike konzerviranja brez prekuhavanja. Če je sirup preveč voden, bo njegova stabilnost slabša, vendar namesto prekuhavanja vlogo kon­zervansa v tem primeru raje zaupam eteričnim oljem, propolisu ali alkoholu. Tudi o tem boste več prebrali v omenjenem priročniku Naravne rešitve za viruse.

Zagotovo prihajajo časi, ko potrebujemo vso moč, ki jo lahko dobimo od naravnih pripravkov. Zato ni vseeno, kdaj in kje se bomo odpravili po rastline, kako jih bomo pripravili in kako uživali. Za prijatelje si je treba čas vzet', in to velja tudi za zelene prijateljice, ki so našo posvečenost pripravljene nagraditi in nam pomagati veliko bolj, kot si lahko predstavljamo.

* Kako vemo, da je med dovolj zrel. Zrel med ne curlja z žlice. Nezrel pa, kljub temu da žlico obračate, curlja v obliki tanke niti.

Kako prepoznati pristen med. Med je tretje najbolj ponarejevano živilo na svetu. Njegova cena upravičuje trud, ki ga proizvajalci ponaredkov vlagajo v to, da prelisičijo naše brbončice in celo različne oblike testiranj. Ko sladkornemu sirupu dodajo nekaj cvetnega prahu in arome, se vse skupaj utegne zdeti kot pristen med. In prav tak prevladuje v svetovni trgovini.

Včasih so med testirali s t. i. sladkornim testom C4. Čebele nabirajo nektar z rastlin, kjer prevladuje t. i. oblika sladkorja C3. Koruza in sladkorni trs pa imata obliko C4, zato je bilo s takim testom mogoče hitro ugotoviti, ali med vsebuje sladkorne sirupe. V zadnjem času so se tudi ponarejevalci izmojstrili in medu dodajajo sirupe, pridobljene iz rastlin, ki imajo sladkorje C3 (rižev sirup, pšenični sirup ali sirup pese). Teh klasične metode ne morejo ločiti od pristnega medu, temveč jih je mogoče odkriti le s pomočjo nuklearne magnetne resonance (NMR).

Kako lahko navaden smrtnik ugotovi, s čim ima opravka, če znajo ponarejevalci prelisičiti celo laboratorije?

Če ne izberete lažje poti – torej poiščete pristnega in zaupanja vrednega čebelarja – bo treba izuriti svoje brbončice in se naučiti vsaj osnov prepoznavanja ponaredkov.

1. Začnite z drobnim tiskom

Ali ima med, ki ga želite kupiti, navedeno ime proizvajalca, certifikat, serijsko številko polnjenja, označbo porekla? Zagotovo je, npr., kostanjev med čebelarstva z imenom, priimkom in dolgo tradicijo varnejša izbira od trgovske znamke, za katero veste, da mora nekje kupiti desetine ton blaga, da bi zadovoljila povpraševanje v vseh svojih trgovinah.

Pogosto je dodajanje sirupa ali arom že zapisano na ovojnini, le da nihče ne bere drobnega tiska. Zapomnite si, da prodaja medu z dodanim sladkornim sirupom ni prekršek, če je to navedeno na izdelku. Zato najprej preberite, potem kupite.

2. Kaplja ali se vleče?

Če med kaplja z žlice, je to znak, da je ali preveč nezrel ali pa mešan s sladkornim sirupom. Pravi med teče v neprekinjenem curku, ki se le tanjša, vendar ne kaplja. Kako to ugotoviti, preden ga kupite? V trgovini naredite preizkus. Obrnite kozarec na glavo. Med z dodatkom sladkornega sirupa hitro začne kapljati, pravi med pa se vleče v obliki vse tanjše niti, vendar ne kaplja.

3. Kristalizira ali ne?

Če med tudi po daljšem času ne kristalizira, to pomeni, da je bil pri polnjenju pregret.

4. Se stopi ali sesede?

Ko veliko žlico medu vlijemo v steklen kozarec z vodo, med hitro potone in se v gosti plasti sesede na dno kozarca. Brez dodatka toplote ali mehanskega mešanja se skoraj ne topi. Sirupi pa se hitro začnejo topiti, kar prepoznamo po bolj motni vodi v stiku s sirupom.

5. Kakšna je pena?

Če v nadaljevanju kozarček s pravim in kozarček s ponarejenim medom zapremo s pokrovom in močno pretresemo, na vrhu nastane pena. Pri pravem medu je ta gosta in precej obstojna. Pri medu z dodatkom sladkornih sirupov pa ima pena več mehurčkov in hitreje izgine.


* Konzerviranje medu

Če med razredčimo z namakanjem rastlinskega materiala, bo njegova stabilnost oslabljena in se nam lahko pripravki pokvarijo.

Mnogi sirupe prekuhajo. Če smo v njih namakali rastline, iz katerih želimo pridobiti sluzi, bomo s kuhanjem izgubili tudi te učinkovine. Od dragocenih učinkovin medu pa nam bo ostal le sladkor.

Če pa smo v medu namakali denimo timijan ali vršičke iglavcev, s prekuhavanjem izgubimo občutljive vitamine in antioksidante, a nekaj jih vseeno ostane. Ali je to za vas dovolj, se boste morali odločiti sami.

Veliki proizvajalci mogoče ne vidijo druge izbire. Če delamo butično in le za lastne potrebe, si lahko privoščimo petzvezdične presne pripravke. Da bodo varni, lahko sirupom dodamo protimikrobne začimbnice, propolis ali ustrezna eterična olja, ki bodo še dodatno okrepila protimikrobne učinke našega pripravka.

Ko delamo protivirusne pripravke z medom, je primerno uporabiti tudi začimbnice s protivirusnim učinkom. Predvsem so dobrodošli cimet, ingver, kardamom, klinčki, piment.

Če kot konzervans in dodatno aktivno učinkovino uporabljamo eterično olje (biti mora certificirano za uporabo v prehrani), so za dihala najprimernejša eterična olja komarčka oziroma zvezdnega janeža (okus bombonov Bronhi) in evkaliptusa. Kljub zdravilnosti žajblja se izognimo njegovemu eteričnem olju, saj vsebuje izjemno visoke koncentracije tujona!

Propolis ne bo pokvaril okusa vaših pripravkov, njegovi močni protimikrobni učinki pa bodo podaljšali rok uporabe vašega sirupa in mu hkrati okrepili moč.

Tudi močan etanol lahko uporabimo za konzerviranje sirupa, ki se nam je med ekstrakcijo preveč razredčil. Pri nas ga uporabimo tudi za to, da iz rastlinskega materiala iztisnemo še nekaj več. Ko odcedimo, kar se odcediti da, vršičke bora, ruševja ali smrek zalijemo z nekaj žganja, da »speremo« med in učinkovine, ker jih je res škoda zavreči.

 Zarja Jana, št. 146.4. 2021