Ana Klašnja in Miha Krušič Svet24.si

Anja Klašnja se je razšla z dolgoletnim ...

joe biden cepljenje koronavirus Svet24.si

Biden se je že cepil s tretjim odmerkom

hrvaška policija1 Svet24.si

Zagreb pretresel nov zločin: Željko odšel na ...

hisa bazen snezic novigrad pl1 Reporter.si

Nepremičninski imperij Janševega svetovalca Roka...

darko njavro Necenzurirano

Radarski posli Janševega specialca v domačem ...

Mihaela Krajnc (19) Njena.si

Ljubezen po domače: Mihaele Krajnc danes ne bi ...

peter vilfan Ekipa24.si

ŽALOSTNI Peter Vilfan! Neverjetno, kako je usoda ...

Odklenjeno

Kako zabrisati spomin na mamo?

Kar nekaj primerov poznam, še veliko več jih je na spletu: ko se v ločitvenih in poznejših postopkih izkaže, da otroci enega od staršev odklanjajo ali pa je zanje objektivno nevaren, se vmeša sodišče in določi obvezne stike na pristojnem CSD. Če stiki »odpadlega« starša sploh zanimajo. Navadno hodi na stike oče, ki se ga otroci bojijo in nočejo biti z njim; v primeru, ki ga obravnavamo od lanskega maja, pa je ravno obratno – na stike hodi mama, ki jo imajo otroci radi in bi radi živeli z njo, pa jim sodišče to pravico odreka. Si lahko predstavljate, kakšno mučenje otrok so tisti redki trenutki z materjo, ko ne smejo odkrito povedati, kar jim leži na srcu, ker jih nadzirajo socialne delavke?

Seveda gre za razvpiti primer treh otrok, ki so se več kot štiri ure divje upirali sodnemu izvršitelju, policistom in socialnim delavkam, da bi jih stlačili v očetov avto. Sodni izvršitelj je hotel grozljivo zgodbo prekiniti, a sodnica, ki seveda ni bila prisotna (in nikoli ni videla niti matere niti otrok, očeta pa velikokrat), tega ni dovolila. Zgodilo se je marca, v javnost pa pricurljalo maja, ko so se sosedje in znanci, ki so srce parajoče jokanje in kričanje opazovali in posneli, obrnili na medije. Če bi sodnica takrat odredila, da se rubež otrok prekine, javnost o tem primeru ne bi vedela ničesar. Torej je zadevo sama spravila v javnost. O neuspelih prijavah sodnice na tožilstvo pa na višje in dvakrat tudi na ustavno sodišče smo že pisali, pravni sistem nadzoruje samega sebe in se brani s floskulo, da gre za »največjo korist otrok«, ki pa je ne zna razložiti. Ni res, da je mogoče spremljati primer samo v javnih medijih, ki da izdajamo sodne tajnosti, ampak polemika z imeni in priimki poteka tudi v strokovnih publikacijah, kot sta Pravna praksa in Odvetnik. In so dostopne vsem.

Kdo manipulira? Problem se vleče že tretje leto, ko sta starša sprožila ločitveni postopek. Očetu, ki z družino ni živel, ampak je prihajal občasno, so bili določeni stiki z otroki, ti pa so se upirali, da bi hodili en dan čez teden in čez vikende k njemu. O razlogih bi se dalo veliko napisati, saj so nas poznavalci družinskih razmer zasuli s pričevanji. Iz tega je mogoče izluščiti, da otroci očeta najbrž ne bi odklanjali, če jim v okolju, v katerem so dotlej živeli, ne bi sistematično trgal socialnih stikov in če bi bil vsaj malo prijazen, ko je prihajal ponje. Tako pa so z njim odhajali čedalje manj prostovoljno (če se o kakšni prostovoljnosti sploh lahko razpravlja), dokler se niso vsakič, ko jih je prišel iskat, razbežali. V teh primerih ni kazal nobene potrpežljivosti, nobenih obljub, kaj vse zanimivega bodo počeli, ampak je šel »nepredajo otrok« takoj prijavit na policijo. Kar 26-krat. Kar je za sodišče kronski dokaz. In nobena skrivnost ni, da je hodil po otroke s pomočnikom, ki je vse snemal.            

Otroci so torej povedali in pokazali svoje, sodnica, ki je prevzela primer, pa od vsega začetka krivi mater, češ da manipulira z otroki, in enakega mnenja so očitno tudi socialne delavke. Mama bi morala prepričati otroke, naj ljubijo svojega očeta. Mama bi morala groziti otrokom, naj gredo k očetu brez upiranja, ker jo bo sicer sodni sitem kaznoval. Takšne odgovore sem vsaj dobivala s sodišča in s pristojnih (dveh) CSD – kriva je mama, ker otrok ni ustrezno pripravila na srečanja z očetom. Kaj je za otroško naklonjenost napravil oče, očitno nikogar ne zanima. Kriva je mama, ki manipulira. Otroci svoje volje očitno nimajo. Očetu so bili dodeljeni že pred 15 meseci, do lanskega avgusta (več kot osem mesecev!) niso imeli z mamo nobenega stika, saj je tankočutna sodnica prepovedala telefon, dopisovanje, roditeljske sestanke, vsakršne informacije o otrocih, skratka vse. Od avgusta naprej imajo z mamo dvakrat na mesec po eno uro nadzorovanih stikov na CSD, če ne pride kaj vmes.

Ampak otroci še zmeraj sprašujejo mamo, kdaj bodo lahko šli domov. K njej. Glede na vse, kar se je doslej dogajalo, bo mama dobila dobro oceno prisotnih socialnih delavk, če bo otrokom odgovorila – kaj? Naj ljubijo očeta, naj se sprijaznijo, da bodo za večne čase pri njem, z mamo pa bodo tu in tam po eno uro ždeli v neki sobici na CSD nesproščeni, pod nadzorom? Zakaj v vseh teh dolgih mesecih niso smeli pri mami prespati, preživeti z njo konca tedna? Očitno gre za bojazen očeta in pristojnih, ki ga ščitijo, da otroci ne bodo več hoteli z njim. V razkošnem času, ki ga je očetu podarila sodnica, mu otrok očitno ni uspelo odmanipulirati. In bo spet cirkus. Pa čeprav otroci (osem in deset let) zdaj že razumejo, da bo nanje planilo krdelo nasilnih odraslih, če se ne bodo hoteli s stikov vrniti k očetu. Očitno zdaj že vsaj delno razumejo, da nikogar ne briga, kaj čutijo, ampak drugi odločajo o tem, kaj bi morali čutiti. V njihovo največjo korist.

Stiki pod nadzorom le izjemoma. V resnici so stiki pod nadzorom izredni ukrep, piše v Družinskem zakoniku, določi se lahko le, če je otrok ogrožen in bi lahko utrpel škodo na telesnem in duševnem zdravju, razvoju pa tudi na premoženju. Vendar ukrep ne more trajati v nedogled, lahko se izvaja največ po dve uri na teden, in sicer devet mesecev, podaljšanje ni mogoče. Pri nadzorovanih stikih je prisotna strokovna oseba s CSD, ki sodišču enkrat na mesec dostavi poročilo. Skratka, tri otroke bo mogoče na nadzorovanih stikih maltretirati le še dva do tri mesece. Potem bo sodnica morala izdati sodbo.

Na ministrstvo za delo in socialne zadeve sem vprašala, ali se nadzorovani stiki snemajo, na kar mi niso odgovorili. Postavila sem tudi obešenjaško vprašanje, ali bi lahko bil na takšnih stikih prisoten novinar, če bi se starš strinjal. O tem, kdo je lahko prisoten, odloča sodišče, so mi odgovorili. Seveda nimam nikakršnega upanja, da bi mi sodnica navzočnost dovolila, četudi bi se od vseh mogočih institucij prestrašena mama s tem strinjala.

Bi pa strašno rada bila zraven, saj po vseh dolgih letih novinarskega dela prvič spremljam primer, da nadzorovani stiki potekajo med otroki in staršem, od katerega so nasilno odtrgani, ki se ga ne bojijo, ki ga imajo radi in bi želeli z njim živeti. Doslej je bilo namreč zmeraj obratno. Nadzorovani stiki so praviloma določeni za starša, ki ga otroci z razlogom ne sprejemajo, a se je sodno-socialni sistem odločil, da zaradi splošnih koristi mora ostati v njihovih življenjih. Ker so nadzorovani stiki največkrat določeni očetom, obtoženim nasilja, zlorab, celo umora njihove matere, se vse skupaj pojasnjuje z »likom očeta«, ki je nujno potreben za otrokov zdravi razvoj. Vsi tisti, ki tega lika iz kakršnihkoli razlogov nimajo, so torej obsojeni na propad?

Stiki otrok z ločenimi starši, običajni in pod nadzorom, so seveda nujno potrebni, če so seveda smiselni. Seveda pa je drugo vprašanje, kako so usposobljeni tisti, ki o smiselnosti odločajo, če se starši ne zmorejo sami o tem dogovoriti. Kaj vse so počeli pristojni z deklico, ki ni hotela imeti stikov z očetom in ker je grozila s samomorom, če jo bodo silili! Za eno leto so jo spravili v zavod, in ko je oče prihajal na obisk, je dobila 40 stopinj vročine in je bruhala od vsega hudega. Pri petnajstih ni smela sama odločati, pri kom bo živela, ker sistem ve bolje od nje! Ali pa trojčki, ki so zavračali stike z oblastnim in nasilnim očetom in so že skoraj odrasli samovoljno prekinili travmatična srečanja. Oče je tožil državo na evropskem sodišču za človekove pravice in dobil odškodnino, ker se mati ni dovolj trudila z dodatnim izobraževanjem, ki bi morda pripeljalo do boljšega odnosa med očetom in skoraj odraslimi otroki. Ko bereš pol kilometra dolgo sodbo, ne moreš verjeti, na kakšne nečloveške pravne kavlje se lahko otroci nataknejo. Maltretiranje lahko čisto zares traja do polnoletnosti, ker v zakonu nikjer ne piše, kdaj je treba upoštevati otrokove želje, ki jih lahko sicer izrazi, ni pa obveze, da jih sodišče upošteva. V njegovo največjo korist …

----------------------------------------

* Smo sploh kos današnji mladini?

Zgodba o treh zarubljenih otrocih je sprožila tudi polemiko med sodnimi izvedenci in drugimi strokovnjaki za psihologijo in psihiatrijo. Poseben šok za javnost, strokovno in manj strokovno, so bile ugotovitve forenzičnega psihologa dr. Igorja Areha, ki je primerjal več kot 160 izvedenskih mnenj s podobnimi primeri iz tujine in ugotovil, da capljamo za evropsko znanostjo in prakso z nekaj desetletnim zamikom.

Brala sem nekaj izvedenskih mnenj o drugih, že zdavnaj končanih primerih (očitno za zarubljene otroke mnenje še ni izdelano, čeprav se primer vleče že več kot dve leti), pri katerih se tudi omenjajo manipulacije enega od staršev, ki se med drugim ocenjujejo tudi po izrazoslovju otrok. Očitek, da v določenem starostnem obdobju ne morejo razumeti nekaterih pojmov, tujk, besednih zvez in da so jim bili očitno vsiljeni od manipulativnega starša, priča, da nismo kos današnji mladini. Če opazujete svoje otroke in vnuke, ki so računalnike dobesedno spili z materinim mlekom in si znajo poiskati igrice in risanke na ekranu, ko še ne obvladajo črk, vam je jasno, da to ni več besedni svet medvedka Puja. Osemletnik, ki neredko zna še en tuji jezik (naučil se ga je med bivanjem v tujini, od starša ali preprosto iz internetnih igric), preseneča z vprašanji in včasih kar filozofskimi odgovori. Z dvanajstletniki so mogoči že povsem odrasli pogovori. O tem, katere misli so jim bile vsiljene in kaj je zraslo na njihovem zelniku, lahko razsojajo zelo sodobni (nisem rekla mladi!) strokovnjaki s pomočjo najmodernejših orodij. Koliko jih imamo?

Zarja Jana št. 6, 9.2.2020