profimedia-0106600992 (1) Dobra karma

Vaš rojstni datum ima močan vpliv celo na vaše ...

Melania in Donald trump Svet24.si

VIDEO: Ima Melania vsega dovolj?

janja sluga bobo1 Reporter.si

Portali SDS so se zaradi nastopa v Studiu City ...

otrok, trgovina, trgovina z otroškim programom Svet24.si

Kaj vse se odpira v devetih regijah z boljšo ...

Janša-Jelinčič Necenzurirano

Koliko stane podpora Jelinčičeve SNS? Tri ...

lidija karmen Odkrito.si

Obljubljena Amerika

teja rozen Njena.si

Noseča Teja Rožen uživa na smučeh

MDN

Kandidatke za Slovenko leta 2020

Tokrat smo zaradi znanih okoliščin resda malce čakali, a niti na misel nam ni prišlo, da bi prav zdaj, ko je to najbolj potrebno, z žarometi ne osvetlili izjemnih žensk, njihovega prizadevanja in vsega, za kar se borijo.
Vaših predlogov, drage bralke, cenjeni bralci, je bilo tokrat še posebno veliko, kar kaže na to, da vam je kljub vsemu hudemu, kar smo preživeli v zadnjem letu, še bolj mar. Skupaj z našimi jih je bilo toliko, da je najtežji del, pretresanje, da smo prišli do samo dvanajstih imen, potekal še dlje kot po navadi.
Spet se jih je nekaj branilo, ne, kje pa, ne spadamo zraven. Nekaterih nismo prepričali, kakšna se je pa končno le pustila uvrstiti. Neizmerno smo ponosni, da so končno pred vami.
Proceduro poznate: izrežite in izpolnite kupon ter glasujte za svojo favoritko. Glasovanje bo kmalu omogočeno tudi na naši spletni strani.
Brez vas naše akcije ni.
Odločitev, kateri pripada naslov Slovenka leta 2020, je vaša!

(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
{{ wotMsg.message }}

Odklenjeno

Bodi utrinek in razstreli temo

Sprejela je življenje, kot je, in to je sreča, je rekla; da si ne želiš nečesa, česar ne moreš več doseči. To je milost življenja. Devet slovenskih liričnih duš, ki skozi svoje življenjsko poslanstvo prav tako kot Neža vseskozi iščejo svobodo za svoj pesniški glas, smo ob tej priložnosti prosili, da spoštovani pesnici postavijo eno samo vprašanje. In Neža odgovarja vsem njim in nam, ki skoznjo prepoznavamo sami sebe, iz svoje oaze, kot reče, svoje sobe v Domu starejših v Preddvoru, ožarčena z veliko vere v lepo.

Avtor:

Urška Krišelj-Grubar

Značke:


Vprašanj je še veliko. Da se rešitev skriva v tem, da ne nehaš verjeti v moč ljubezni, v njej že več kot 40 let prepoznava tudi dolgoletna prijateljica Liljana Jarh. V knjigi, ki nosi naslov V pesmi je moje življenje, je zbrala utrinke Nežinega življenja in jih prepletla z njeno brezčasno poezijo. Knjiga je izšla prav na današnji dan pri založbi Pivec.

Vinko Möderndorfer, pisatelj:  Spoštovana in ljuba gospa Neža Maurer, kako je biti slovenska pesnica?

Sploh kot pesnica moraš vedno verjeti vase, se naslanjati nase, potem lahko prepričaš druge, če verjameš vase. Umrla bi, če ne bi pisala. Meni je vseeno, kako država gleda na to in kakšni so honorarji. Če moraš pisati, moraš pisati. Jaz sem si samo vedno želela, da mi ne bi zmanjkalo moči. Zdaj ni take nuje in takega ukaza, se pa še kako spomnim, kako je, kadar pride in ne pusti spati. Je treba pokonc' in pisat'. In šele če sem ubogala, zapisala, sem potem lahko nazaj zaspala. Tej nuji je treba nujno prisluhniti. Objaviti potem ni nujno, ampak napisati je pa.

Zvezdana Mlakar, igralka: Je kdaj v kakšnem trenutku življenja ženska v vas klecnila, zaspala, umrla in pozabila na erotiko, na senzualnost, na milino?

Edino, če sem bila toliko utrujena, da bi se sesedla, drugače pa ne.

Slavko Pregl, pisatelj: Katera Tvoja ljubezenska pesem Ti je najljubša?

(Malo pomisli. Odide za trenutek stran od telefona. Prinese knjigo. Pove naslov Velik sončen dan in izbere pesem Ajda in čebele. Prebere. Večkrat, da bom natančno zapisala.)

Rada bi novo obleko

na svili ajda cveti

rožnato bela ajda

ki komaj komaj medi.

Sosedov veliki Peter

ki v šoli za mano sedi

nosi pisano srajco – polno čebel

tam roji.

Kadar bi v šoli sedeli

– na meni sam ajdov cvet –

gotovo njegove čebele

bi k meni želele po med.

Doda, da je malo otročja, ampak hkrati niti ne.

Katarina Habe, pevka: Kako ste uspeli usklajevati v svojem življenju vlogo mame, partnerke in umetnice ter katero je vaše največje mistično doživetje?

Vse te stvari sem imela zelo rada. Rada sem bila mama, rada sem bila žena in rada sem pisala. Čustveni naboj mi je dal možnosti, da sem lahko vse to usklajevala.

Mističnih trenutkov je bilo pa več. Vsakič, ko je prišla kakšna ideja, sem jo morala ubogati, pustiti vse in jo napisati. Če nisem imela kosa papirja kje zraven, sem si pisala na roke, na bedra. Ker bi sicer pozabila. Ideja se razblini in je ne moreš več priklicati nazaj. Morala sem pisati. Je bilo nujno kot dihanje.

Manca Košir, publicistka: Draga Neža, ti si znala z moškimi. Moj poklon! Nam zaupaš svoja spoznanja, kako z njimi in ob njih, da bo lepo njim in nam?

(smeh) Treba jih je imeti rad in razumeti, kakšni so. Ženske, ki se počutijo manj močne, nujno padejo, ker se branijo. Jaz nimam občutka, da so moški močnejši. Fizično že, ampak v duši pa ne. Enakovredno jih je treba doživeti. Pa nikakor jim dajati občutka, da smo pametnejše. Občutek, da si duševno enakopraven, pa je notranji. Če kdo tega ne zna, pa ne morem pomagati.

Milan Vodopivec, igralec: Še kdaj napišete kaj v temi, in kaj nam svetujete – kako preživeti?

Ja, zdaj pa že dolgo nisem pisala v temi. Priznam, da ne. Kako preživeti? Ne vem, ali je to dar narave, ampak sama živim, kot mi je dano. To upoštevam. Priznam, da se razburim, če ne morem hoditi. Tako rada sem veliko hodila, ampak poslušam, kar si moja telo ali duša želita. Ubogam. To sem že od nekdaj znala. Vse življenje poslušam ukaze od znotraj. Že kot otrok sem tekala na dolge proge, ukazano od znotraj. Čas, ko so otroci ob tebi, pa je malo drugačen. Takrat, ko imaš otroke, ubogaš najprej, kar je prvenstveno v življenju. Ko odrastejo, pa si spet sam na vrsti.

Ifigenija Simonovič, pesnica: Neža, kako se počutiš?

Sem človek, ki sprejema svoja leta. In če vem, koliko jih imam, se sploh ne sekiram. (smeh) Staranje sprejemam. To je sreča. Človek se stara cel. Um popušča vzporedno s telesom. To je ta milost. Zato se počutim dobro, ker sprejemam, ne zahtevam nemogočega od sveta. Sem srečna, da imam še toliko pameti, da lahko premišljujem, kaj napišem, da ne pozabim.

Ne vem, zakaj se vsi tako bojijo tega covida, saj vseh nas ne bo pobralo, če me pa bo, me pa bo. Za zdaj se veselim tega, kar imam. Vesela sem, da lahko vidim. Če človek ne vidi, je ves svet v temi. Jaz pa tako rada berem. Sedaj berem knjigo Kozmologija, ker poznam avtorja. Pa Zvon je tu, ne vem, kdo ga je prinesel, ampak preberem. Komunista mi ne pošiljajo več. A ga še izdajajo? Revijo za literaturo rada berem, pa Turizem in gospodarstvo vidim tu ... Od pisateljev imam še vedno najraje Balzaca. Oh, tega Francoza imam rada že vse življenje. Je zelo oster, dosti seksa je v besedilih, ampak jaz ga imam res rada. No, pa tu so še Bohinjske novice. Ne vem, kdo mi vse to prinaša. Sodobnost sem rada brala. Še izhaja?

Tjaša Koprivec Vuga, pesnica: Je na tem svetu kaj usodnejšega od lepote? Je res odločeno, da od nje umremo? Ali močno pogrešate drdranje koles pod seboj, to »spodmikanje zemlje«? Vem za vašo ljubezen do vožnje z vlakom. »Če bi sedla na vlak, kam bi oddrdrala?«

Ja, to je moj stavek; življenje je zahtevalo, da moram občudovati lepoto. V hribe sem hodila, ker je bilo tako lepo, da ko si prišel na vrh, bi od lepote lahko umrl. Zdaj, ko sem stara in v domu, priznam, da mi ni nič hudo, da ne morem v hribe. Celo telo je ostarelo, ne le duh. Duša in telo se skupaj starata. To je usmiljenost življenja. Hudo bi bilo, če bi imela želje, pa ne bi več zmogla. Sprejetje stanja, kakršno je, je sreča. Sreča je, da si ne želiš tega, česar ne moreš več doseči.  

Z vlakom bi šla pa takoj do Beograda. Dol so počasni. Do Beograda se voziš devet ur. Zelo rada sem imela vlake. Kamorkoli se je dalo, sem se peljala z vlakom.

Aksinja Kermauner, pesnica: Kako ohranjate (kljub občasnim temnim tonom) to neverjetno svetlobo svoje osebnosti?

To je pa neka stvar, ki je jaz ne vem. Sploh bi lahko rekla, da mi je dano. Tisto, kar imaš rad, tisto ostane. Se znam tako razveseliti, kadar grem zjutraj na balkon in pogledam na Krvavec. In ni mi hudo, ker ne morem smučati. To je res milost življenja, da te ne muči z željami, ki jih ne moreš več doseči.

 ***

Bil je čas za večerjo, ko sva klepetali. Vmes ji je »sestra« (strežnica) prinesla večerjo, vendar je gospa Neža vztrajala, da mora nekaj nujnega dokončati, da bo hrana že počakala. Med najinim pogovorom je iskala pesmi, s katerimi bi lahko še dopolnila odgovore. Eno je izbrala tudi za naše bralke. Z nami pa bi želela podeliti dve pesmi, uglašeni z njenim srcem, kadar pomisli na svoja otroka. Na Miklavža, ki je, žal, pokojni, in Evo. Evo Škofic, njeno ljubljeno hčer. Ker, kot je zdaj tudi za zmeraj zapisano v knjigi, ki nosi prav ta naslov:

»V pesmih je moje življenje.

Ne kakor se je zares dogajalo,

temveč kakor sem ga občutila.«

 ***

Pesem za bralke Zarje Jane, ki jo je izbrala Neža Maurer: 

Meje so zabrisane

še malo,

pa ne bom več razločevala obrazov.

Prihajali bodo zmeraj tisti,

ki me ljubijo

in odhajali oni,

ki jih ljubim.

Potem se bo tudi to pomešalo:

vsi obrazi mi bodo enako dragi

in enako nepomembni.


Po tem, ko mi je dvakrat narekovala, z vejicami, presledki, dvopičjem in vsemi navodili, kaj je za v novo vrsto, je še rekla: »To je pa pesem za tiste, ko te že malo odnaša ...«

Pa lepo spite, sem ji še rekla. »O, spim pa zelo dobro. Hvala bogu.«

*

Z mislijo na sina Miklavža

Bodi utrinek

in razstreli temo.

Zleti vame kot iskra

in sežgi mrtvo preteklost.

Zadeni – četudi si kamen,

ki ubija.

*

Z mislijo na hčer Evo

Bila je velika nuja –

v zraku, v zemlji, v meni.

Velika želja,

da prideš,

da se potrdi moja vera,

da se zakorenini moje hrepenenje,

da se učloveči Ljubezen.

Zarja Jana, št. 5122. 12. 2020