profimedia-0106600992 (1) Dobra karma

Vaš rojstni datum ima močan vpliv celo na vaše ...

bill clinton Svet24.si

VIDEO: Clinton je kar zadremal med Bidnovo ...

janja sluga bobo1 Reporter.si

Portali SDS so se zaradi nastopa v Studiu City ...

otrok, trgovina, trgovina z otroškim programom Svet24.si

Kaj vse se odpira v devetih regijah z boljšo ...

Janša-Jelinčič Necenzurirano

Koliko stane podpora Jelinčičeve SNS? Tri ...

YOUTUBE PRINTSCREEN Odkrito.si

Srbski režiser na šoli posliljeval dekleta?

teja rozen Njena.si

Noseča Teja Rožen uživa na smučeh

MDN

Kandidatke za Slovenko leta 2020

Tokrat smo zaradi znanih okoliščin resda malce čakali, a niti na misel nam ni prišlo, da bi prav zdaj, ko je to najbolj potrebno, z žarometi ne osvetlili izjemnih žensk, njihovega prizadevanja in vsega, za kar se borijo.
Vaših predlogov, drage bralke, cenjeni bralci, je bilo tokrat še posebno veliko, kar kaže na to, da vam je kljub vsemu hudemu, kar smo preživeli v zadnjem letu, še bolj mar. Skupaj z našimi jih je bilo toliko, da je najtežji del, pretresanje, da smo prišli do samo dvanajstih imen, potekal še dlje kot po navadi.
Spet se jih je nekaj branilo, ne, kje pa, ne spadamo zraven. Nekaterih nismo prepričali, kakšna se je pa končno le pustila uvrstiti. Neizmerno smo ponosni, da so končno pred vami.
Proceduro poznate: izrežite in izpolnite kupon ter glasujte za svojo favoritko. Glasovanje bo kmalu omogočeno tudi na naši spletni strani.
Brez vas naše akcije ni.
Odločitev, kateri pripada naslov Slovenka leta 2020, je vaša!

(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
{{ wotMsg.message }}

Odklenjeno

Butale so še zmeraj med nami

Priznam, ko vzameš v roke knjigo Nova butalska čitanka Vinka Möderndorferja s prepoznavnimi ilustracijami Marka Kocipra in na hitro pogledaš, kdo je podpisan pod uvodne misli, ki običajno pojasnjujejo, za kaj gre, ter najdeš tam podpisanega Frana Milčinskega – ti ni skoraj nič jasno. Nakar ošineš zemljevid Butal, ki po obliki nikakor ne spominja na kokoš, ampak na zunanji del zelo pomembnega ženskega organa, in seveda začneš brati. In kar ne nehaš.

Sodnik Fran Milčinski, oče znamenitega Ježka, je videl v svojem poklicnem življenju veliko bede in neumnosti, kar mu je na neki način prišlo prav v njegovem umetniškem ustvarjanju. Mi smo zrasli z njegovimi Ptički brez gnezda in Butalci, ne vem, ali to danes v šoli še berejo, ampak Butale so tudi pri današnji mladini dovolj prepoznaven pojem. Zato ni nič čudnega, da se je Vinko Möderndorfer spravil prenavljati nekoliko zaprašeno butalsko stvarnost in jo potem dal v oceno pisatelju, ki je sicer že od leta 1932 v agregatnem stanju duše, ampak bere še zmeraj rad. In ker je bil nekoliko začuden nad sodobnimi Butalci, je poprosil za mnenje še nekoliko starejšo dušo, jezljivega Cankarja, ta pa mu je zabrusil, da Butalci niti v njegovem času niso bili tako prijazni, kot misli, ampak predvsem neumni, neumnost pa ni prijazna … No, nekako tako.

Nova butalska čitanka je res čitanka – velika, debela, bogato ilustrirana in z velikimi črkami, da tudi tisti, ki nekoliko težje berejo, lahko brez težav sledijo besedam s prstom.

Kakšne so nove Butale? Če sodite med tiste, ki vedo le to, da so Butale in Butalci pojem zarukanosti v vseh odtenkih te besede, bo treba na splet in si osvežiti spomin, kdo je bil Cefizelj, pa župan in njegova žena, pa župnik, butalski jež … Cefizelj je bil vsekakor razbojnik in tat, ampak v novi butalski stvarnosti so zanj našli pomembnejše mesto – postal je minister za policaje. Kar je sicer logično, kdo pa ve več o vseh sorte barabah in tolovajih kot najboljši med njimi? In čudo čudno, omenjeni minister se nenavadno spozna tudi na kulturo in kulturnike, ki sodijo med najnevarnejše državljane. Nič čudnega, da ima na sejah butalskega parlamenta, ki je na ilustraciji nenavadno podoben našemu parlamentu, Cefizelj dokaj pomembno vlogo, kar precejkrat reši župana in hkrati predsednika vlade iz kaše.

Seveda ne bom izdajala, kaj je v čitanki, ker je menda zaradi takšnih izdajstev Kajn Abla s kamnom potolkel, ampak o tem, kako so Butalci ženske v ljudi spreminjali, pa le moram nekaj reči. Z ženskimi kvotami imamo še danes problem, zato bi si gospodje na političnih, znanstvenih in nekaterih drugih vrhovih morda lahko sposodili kakšno dobro idejo.

Sedem ljudi in tri ženske. Glede na to, da je Cefizelj v prvotnih Butalcih »zadušil sedem ljudi in tri ženske«, je precej jasen odnos do tega dela prebivalstva, kar pa znajo današnji Butalci precej dobro skriti. Županova žena je, na primer, podpredsednica vlade in v prostem času ministrica za nedeljske popoldneve in zabave, vendar je te visoke funkcije ne ščitijo pred tem, da se ne bi kar naprej zaletavala v omaro, kadar županu ni kaj po volji. In če so njeni grehi še posebej hudi, za nameček še samodejno pade po stopnicah, o čemer pričajo številne modrice in obveze.

Ampak enkrat je vsakega heca konec in tako so dobili v butalski parlament pismo, da morajo biti tudi ženske enakopravni Butalci, tako kot je to v vsem normalnem svetu onkraj Butal. Cefizelj je seveda takoj predlagal, da bodo pač sprejeli zakon o enakopravnosti in o tem obvestili svet tam zunaj, kdo bo pa to preverjal. Ampak modri župan je ugotovil, da je mogoče s sodobno tehnologijo kontrolirati dogajanje iz vesolja, celo skozi strehe lahko gledajo in bi seveda ugotovili, da imajo v Butalah še zmeraj same moške v parlamentu. Ti pa se nikakor niso strinjali, da bi šlo pol ljudi domov kuhat in prat, namesto njih pa bi si dobro poslansko plačo prigrabile ženske. Toda nekaj je bilo treba narediti, ker je zelo pomembno, da ima razviti demokratični svet Butale rad.

Rešitve se je spomnil Cefizelj. Pol poslancev naj pač hodi v službo v ženskih oblekah, visokih petah, lasuljah in našminkani, za stroške bi seveda dobili poseben dodatek. In se je tako tudi zgodilo, en manjši problem je bil, ker je bila nekaterim ženska oprava tako všeč, da je potem niso hoteli več sleči …

--------------------------------------------------------------------

Nekaj vprašanj avtorju

Na steni nad pisalno mizo je imel Peter Iljič Čajkovski pritrjen listek, na katerem je pisalo: »Ideje prihajajo z delom.« Zdi se, da nekaj takšnega velja tudi za Vinka Möderndorferja, ki ne čaka, da mu bo (leže na kavču, kjer se po novi butalski zakonodaji odvija boj proti koroni) slučajno padla kakšna zamisel v glavo. Prijazno je odgovoril na nekaj vprašanj.

Kaj se vam je pripeljalo, da ste šli napisat Novo butalsko čitanko?

Butalci so lahko vedno odlična inspiracija. Butalske pogruntavščine in njihove rešitve problemov so naravnost navdihujoče. Še posebej odkar so Butalci sklenili, da so narod in da bodo imeli svojo lastno državo. V tridesetih letih butalske države je butalskost kar zacvetela. Pisatelj, četudi je sam Butalec, si ne more pomagati, da ne bi zapisal nekaterih zares izvirnih butalskih zgodb. Da se ohranijo. Za zgodovino. Pravijo pa tudi, da so Butale po svetu tako znane in cenjene, da se jim čisto vsi smejijo.

Nikjer nisem zasledila stavka »vsaka podobnost Butal s Slovenijo je zgolj slučajna« …

Za to ni nobene potrebe. Butale in Butalce pozna ves svet. In ves svet se jim čudi. Butalci znajo vedno poskrbeti za maksimalno prepoznavnost. Tega, da se Butalam po domače reče tudi Slovenija, pa se v zadnjem času itak zaveda ves svet. Sem pa slišal, da so Butalci zaradi tega zelo nezadovoljni. Zdi se jim, da se tako izgublja butalska izvirnost. Da je Butalcem beseda Slovenija ukradla bistvo butalske blagovne znamke. Bojijo se, da ne bodo več Butalci, ampak samo Slovenci. Da se bosta butalskost in slovenskost združila. Že res, da so se Butale razrasle čez vso Slovenijo, ne bi pa bilo dobro, da bi Slovenija prevzela vso butalsko slavo, za katero so Butalci sto in več tisoč let trdo delali. Butalci so prepričani, da se Slovenija kiti z njihovo pametjo, izvirnostjo, bistrostjo in z butalskim razumevanjem demokracije. To jim ni všeč. Sem dobil že kar nekaj ogorčenih esemesov in tvitov.

Fran Milčinski se je norčeval iz človeške neumnosti in zaplankanosti, ki je brezčasna, ampak vi ste ji dodali tudi nekaj zelo prepoznavnih sodobnih elementov, tako da se človek ne more kar naprej prostodušno režati, ampak je tu in tam smeh hudo grenak.

Butalci v Novi butalski čitanki so res malce drugačni kot tisti, ki jih je opisoval Fran Milčinski. Bi rekel, da danes Butalci niso več samo dobrodušni in simpatični prebivalci, ki si svet in pojave v njem razlagajo povsem izvirno in po svoje. Sodobni Butalci so včasih kar malo neprijetni. Neumnost, če je je preveč na kupu, lahko postane srhljiva. In mislim, da so Butalci v današnjem času vedno bolj srhljivi butci, ki škodijo predvsem sebi. Dokaz za to so vsakdanje novice, uravnotežene televizijske konference, takšna in drugačna poročila, tudi zakoni in odloki, ki jih vsak dan sprejema butalski parlament, niso več duhovito butalski … Če je preveč omejenosti na kupu, nam ni več do smeha.

Kar pa se prepoznavnih sodobnih elementov tiče, mislim, da Nova butalska čitanka kljub vsemu ni tako zelo nova in aktualistična. Na primer: tudi nekdaj so se Butalci bali Turkov, celo svojega vrlega rojaka Tomaža Turkavidel so poslali na nočno stražo zato, da bi se pravočasno zavarovali pred hudimi Turki. In tudi v današnjem času se Butalci bojijo Turkov, samo da so se, pametni, kot so, pred njimi ogradili z visoko bodečo žico. Pa še dobro so župan in njegovi zaslužili s provizijami pri nakupu in postavitvi žične ograje okoli Butal. Niso dovolj ograje v glavah, so sklenili butalski poslanci, ograje se morajo tudi na daleč videti! In tako je z vsemi zgodbami v Novi butalski čitanki. Samo na videz so iz današnjega časa. V resnici pa so bili Butalci v vseh časih žejni popeljani čez vodo, kadar so Tepanjčanom kaj prodajali. Razlika je samo ta, da je danes iz razprodaje Butal nastala tako imenovana nova butalska ekonomija, katere glavno vodilo je, ceneje ko prodaš, več dobička imaš!

Najbrž me občutek preveč ne vara, če trdim, da se slovenski politiki nesmrtno bojijo slavnostnih govornikov na vsakoletni Prešernovi proslavi v Cankarjevem domu, včasih hudo poparjeni sedijo tam v prvih vrstah in gledajo v tla. Pred tremi leti ste jim v odmevnem govoru povedali tudi tole: »Slovenska umetnost namreč umira. Podhranjena umira. Zrinjena na rob družbene pomembnosti − umira.« Le kaj bi lahko povedali na proslavi naslednjega 8. februarja?

Povedal bi jim, da si v najhujših sanjah nisem predstavljal, da lahko vladajoči tako brezobzirno ravnajo s svojimi sodržavljani in s kulturo lastnega naroda, kot je bilo to videti v preteklih mesecih. Povedal bi jim, da me je sram namesto njih, ker vem, da so občutke sramu, sočutja, dobrega okusa in poštenosti že davno zamenjali za svoje pritlehne, osebne in strankarske interese. Povedal bi jim, vsem skupaj, ne samo tistim, ki so ta trenutek na oblasti, da že trideset let delujejo kot nevarni Butalci, samo zase in za svoje najbližje mafijsko-strankarske kompanjone. Povedal bi jim tudi to, da se zelo bojim, da ne bo bistveno bolje, ko bo trenutna oblast odšla in bodo na njihovo mesto prišli drugi. Da so vsi isti, brezobzirni in nekulturni Butalci. Kulturo so uničevali tri desetletja. Vsi skupaj. Z roko v roki. Razlika je samo ta, da v zadnjih mesecih želijo novi butalski oblastniki kulturo in umetnost dokončno uničiti, pri tem se ne delajo lepih, pri tem prav nič ne slepomišijo in so zgolj brutalni izbrisovalci vsega, kar ni po njihovem okusu … Bodo novi oblastniki, ko bodo prevzeli oblast, popravili škodo? Ali bodo raje mnoge spremembe kar pustili, saj v resnici ustrezajo tudi njim? Bomo videli. Dajmo se presenetiti. Kar pa se tiče vaše trditve, da se politiki, kot pravite, nesmrtno bojijo slavnostnih govornikov, vas moram razočarati. Ne bojijo se. Globoko jim je vseeno.

Ste eden najplodovitejših režiserjev, dramatikov, pesnikov, pisateljev, številnih nagrad najbrž niste niti sami prešteli, pa vendar – kako ste kot samostojni kulturni ustvarjalec preživeli to leto? Kako ga preživljajo vaši mlajši kolegi in kolegice, ki nimajo takšnega opusa?

Jaz sem leto, ki se izteka, kar nekako preživel. Po štiridesetih letih trdega gledališkega dela lahko rečem, da me je moje delo povsem solidno preživljalo. Groza pa me je ob misli na mlade ustvarjalce, na mlade igralce, pesnike, pisatelje, slikarje, glasbenike …, ki v tem politično gluhem in skrajno sebičnem času nekulture in topoumnosti vstopajo v svoje ustvarjalne poklice. Mnogi mladi umetniki, pa tudi ne več tako mladi, so čez noč ostali brez pičlih prihodkov. Ne morejo plačati najemnine, ne vedo, kaj bo v naslednjih mesecih jedla njihova družina … Mnogi stradajo, čeprav njihove slike visijo v galerijah in njihove knjige stojijo na policah v knjižnicah … Stanje je alarmantno, pa nihče noče tega videti. Javnost se že mesece ukvarja s stisko frizerjev, gostincev, turističnih vodičev in lastnikov fitnes centrov … O stiski umetnikov redko kdaj sploh kdo spregovori. Kot da smo narod frizerjev, fitnes centrov in turističnih vodičev, ki nedvomno doživljajo finančno in eksistencialno težke trenutke. Sta kultura in umetnost res tako zelo odstranjeni iz zavesti javnosti, celo medijev, da se s stanjem kulture in kulturnikov tako malo ukvarjajo? Umetniki namreč tudi ta trenutek delijo bedno življenje z mnogimi prebivalci naše dežele, medtem ko si oblastniki vsem na očeh nekontrolirano delijo milijone, dokončno razprodajajo in ugrabljajo deželo, in prav malo jim je mar za bolnike, stare ljudi in generacije ustvarjalcev, ki prihajajo.

Politika in z njo velik del družbe sta ustvarjalca popolnoma pustila na cedilu. In to ne samo v času koronakrize. Prav v tem je razlika med zares velikimi voditelji narodov in tistimi, ki si samo domišljajo, da so voditelji. Dobri voditelji cenijo ustvarjalce, saj dobro vedo, da prav ustvarjalnost osmišlja državo, da je umetnost identifikacijska točka naroda, njegov obraz. Oblast, ki kreativnim ljudem ne priznava, da je ustvarjalnost delo, ki ne dopušča ustvarjalne svobode in umetnika nalašč, iz podlega ideološkega maščevanja, prepušča lakoti, beraštvu in bednem životarjenju … takšna oblast in z njo družba, kateri vlada, nimata nikakršne prihodnosti. Takšni oblastniki so v resnici krvniki. Nova butalska čitanka nam govori morda tudi o tem. 

Zarja Jana, št. 49, 8. 12. 2020