nada-primoz-poroka Dobra karma

Žena znanega športnika ima posebno strast – in...

bill clinton Svet24.si

VIDEO: Clinton je kar zadremal med Bidnovo ...

janja sluga bobo1 Reporter.si

Portali SDS so se zaradi nastopa v Studiu City ...

d30779e9e1191a158dd9-tanja-fajon Necenzurirano

Zakaj interpelacije proti Cigler-Kralju danes še ...

Janša-Jelinčič Necenzurirano

Koliko stane podpora Jelinčičeve SNS? Tri ...

lidija karmen Odkrito.si

Obljubljena Amerika

zorana-jovanovic Odkrito.si

Ogromni silikoni so zanjo nujni

MDN

Kandidatke za Slovenko leta 2020

Tokrat smo zaradi znanih okoliščin resda malce čakali, a niti na misel nam ni prišlo, da bi prav zdaj, ko je to najbolj potrebno, z žarometi ne osvetlili izjemnih žensk, njihovega prizadevanja in vsega, za kar se borijo.
Vaših predlogov, drage bralke, cenjeni bralci, je bilo tokrat še posebno veliko, kar kaže na to, da vam je kljub vsemu hudemu, kar smo preživeli v zadnjem letu, še bolj mar. Skupaj z našimi jih je bilo toliko, da je najtežji del, pretresanje, da smo prišli do samo dvanajstih imen, potekal še dlje kot po navadi.
Spet se jih je nekaj branilo, ne, kje pa, ne spadamo zraven. Nekaterih nismo prepričali, kakšna se je pa končno le pustila uvrstiti. Neizmerno smo ponosni, da so končno pred vami.
Proceduro poznate: izrežite in izpolnite kupon ter glasujte za svojo favoritko. Glasovanje bo kmalu omogočeno tudi na naši spletni strani.
Brez vas naše akcije ni.
Odločitev, kateri pripada naslov Slovenka leta 2020, je vaša!

(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
{{ wotMsg.message }}

Odklenjeno

Zakaj ukrepi ne delujejo?

Specialistka za epidemiologijo prof. dr. Alenka Kraigher je bila kar 23 let na čelu Centra za nalezljive bolezni pri NIJZ. Pred tremi leti se je upokojila, a še vedno predava epidemiologijo študentom na zdravstveni fakulteti v Ljubljani in fakulteti za (zdravstveni) menedžment v Novem mestu. Sodeluje tudi v strokovni skupini regionalnega urada Svetovne zdravstvene organizacije v Københavnu, kjer se ukvarja s pristopi obvladovanja nalezljivih bolezni, trenutno pa s cepljenjem. Navkljub dolgoletnim izkušnjam pravi, da je tale epidemija nekaj povsem novega.

Trenutno nas najbolj bega to, da smo že šesti teden podvrženi res strogim ukrepom, pa se številke ne premaknejo navzdol. Kako vi vidite to skrb vzbujajoče stanje? Predvsem zato, ker se v drugih državah učinek ukrepov kaže, pri nas pa kar ne.

Ta virus širimo s kapljicami, ki jih izločamo skozi usta in nos, in če pridejo na usta in nos druge osebe, ki to vdihne, se veriga okužbe nadaljuje. Pri zdajšnji množici okuženih v Sloveniji se lahko hitro zgodi, da pridemo v stik z okuženo osebo. Zato je sedaj tako pomembno, da se čim več zadržujemo doma, omejimo stike in upoštevamo previdnostne ukrepe. Tudi poleti bi morali vzdrževati previdnostno ravnanje – držati razdaljo, omejiti stike, si umivati roke, nositi masko v zaprtih prostorih. Toda sprostili smo se in zrahljali priporočila oziroma nasvete. To ne bi bilo tako problematično, če se ne bi vrnili na delovna mesta, v šole, vrtce, in tako se je veliko okužb vneslo v ta okolja. Ob vrnitvi iz držav z veliko okuženimi bi morali ostati v karanteni.

Poleti so pri nas še vedno veljali ukrepi, recimo nošnja mask v trgovinah, medtem ko je bilo v primerjavi z nami na Hrvaškem veliko bolj sproščeno. Bega me, da je pri njih epidemija šele sedaj na vrhuncu, do tega tedna so imeli vse odprto, vključno s cerkvami in bari, celo nočnimi klubi. Zakaj se je pri njih epidemija tako pozno razvila?

Na to je težko odgovoriti. Gledala sem tudi Nizozemsko, kjer je vse odprto, delujejo šole, javni promet, frizerji, športni objekti, gledališča, trgovine, priporočeno je delo od doma in omejevanje stikov, a situacija je mnogo boljša kot pri nas, kjer imamo izjemno stroge ukrepe. Ne vem, ne znam odgovoriti na to. Lahko samo razmišljam, da če se število okuženih močno poveča, je pot okužbi praktično odprta. Kadar stopimo na ulico, vemo, da lahko srečamo okuženo osebo, ki nas lahko okuži. V taki situaciji se mora vsak zavedati, da mora poskusiti preprečiti okužbo pri sebi in poskrbeti, da ne  bi okuževal naprej. Morda je krivo tudi to, da nekateri ob blagih znakih niso povsem omejili stikov in so bolezen prenašali naprej.

Da so recimo hodili na delo …

Lahko. Opazujem, kako so druge države nagovarjale ljudi in pridobivale zaupanje s tem, da so poskrbele za izdatno finančno pomoč ljudem, ki zaradi omejitev niso mogli delati ali pa so morali v karanteno. To pomeni, da osebi, ki nima znakov bolezni, omogočiš, da je doma, dokler ne mine priporočeno obdobje. Je izredno dober ukrep, a tudi zelo omejevalen, in zato je zelo pomembno, da taki osebi omogočimo popolno nadomestilo dohodka.

Če bi bila jaz okužena, mora ostati moj mož v karanteni in za to delodajalcu nekaj predložiti. V določenem obdobju je bila okoli teh dokazil zmeda in ljudje naj bi za takšne karantene jrmali celo dopust (ki ga imajo praviloma zelo malo ali so ga porabili v prvem valu) …

To ni dopust. Gre za resno zavezo, da boš določeno obdobje prekinil vse stike in s tem preprečil širjenje virusa. To je solidarnost osebe, ki na koncu morda ne bo zbolela, a se je žrtvovala, da je obvarovala druge. In zato ne sme biti oškodovana.

Manevrskega prostora za še strožje ukrepe nimamo veliko – no, lahko nas omejijo izključno na en kilometer od lastnega doma, kar je v velikih mestnih soseskah verjetno kontraproduktivno. Koliko je za vas smiseln ukrep omejevanja ljudi v občinah in koliko ukrep nošnje mask na prostem?

V klasičnem pomenu zajezitve bolezni z omejevanjem gibanja na določenem območju, kjer je delež okuženih zelo velik, je pomembno, da brez izjem preprečimo prihajanje in odhajanje na to območje. Sliši se strašno, a je učinkovito in  tak ukrep lahko traja bistveno krajši čas. Če pa vemo, da je bolezen razširjena precej enakomerno po vsej državi, prepoved prehajanja med občinami nima takšnega učinka. Še zlasti ne, če obstaja veliko izjem. Na primer v moje mesto, torej v Ljubljano, lahko vsak dan pride zelo veliko  ljudi na delo ali druge opravke iz vseh krajev države, jaz se moram pa ves čas držati prav te občine.

V manjših občinah ali občinah, kjer je gostota ljudi velika, zapiranje v občine lahko pomeni, da se še lažje okužimo. Zato je v teh razmerah potrebno in nujno, da ostanemo doma ali vsaj močno omejimo odhajanje od doma in gremo le po najnujnejših opravkih  – na delo, če ne moremo delati od doma, in po hrano. Pa seveda v naravo, kjer lahko zagotovimo dovolj veliko medsebojno razdaljo in se lahko razgibamo, saj je fizična krepitev telesa v vseh starostih, od otrok do najstarejših, izjemnega pomena za vzdrževanje kondicije ter ohranjanje telesnega in duševnega zdravja. Glede nošnje mask na prostem pa takole: nujno je, da jih uporabljamo v zdravstvu, zato da se preprečijo okužbe pri delu s kužnimi bolniki, da jih nosijo tudi v drugih poklicih, da se zavarujejo pred strupenimi snovmi, delci. Maska je torej osebna varovalna oprema. Je pa tudi koristna za bolno osebo, ki bi lahko s kihanjem in kašljanjem širila kapljice. To pri pojavu podobnih nalezljivih bolezni v praksi že dolgo uporabljamo.

Pri preprečevanju širjenja virusa v zaprtih prostorih je sedaj pomembno, da masko nosimo vsi. Tako vsak zadrži svoje kapljice na notranji površini maske in s tem naredimo dobro prepreko, da kapljice ne letijo z osebe na osebo. Ta ukrep je v notranjih prostorih tudi zelo dobro razumljen, pri čemer pa moramo kljub temu upoštevati medsebojno razdaljo vsaj meter in pol, prezračevati in se v prostoru zadrževati čim krajši čas. Manj uporabo mask razumemo na odprtem, še posebej kadar imamo dovolj prostora okoli sebe. Ampak zunaj, kjer se srečujemo z drugimi ljudmi, je maska smiselna, da se izognemo tveganju za okužbo v primeru, da okužena oseba, četudi je sicer brez znakov bolezni, zakašlja, kihne ali govori, tako da izhajajo iz ust in nosa kužne kapljice. Če pa smo v naravi in naokoli ni nikogar, brez maske ne moremo ogroziti niti sebe niti drugih.

Vendar jo pri nas morate nositi, četudi ni okoli vas nikogar, saj boste kaznovani – razen na zelenih površinah.

Absolutno si ne zamišljam, da bi človek hodil po naravi in moral nositi masko, če vsaj dva metra okoli njega ni ljudi. Je pa smiselno in trenutno potrebno, če grem po mestu ali v trgovino, da obdržim masko, pravilno nameščeno na obrazu, vse do doma. Nato si jo na varen način odstranim in umijem roke. In prav nič se je ne dotikam na zunanji strani, niti svojega obraza, gumb dvigala pritisnem s ključem, odpiram vrata s komolcem – to je tista previdnost.

Razmišljam pa, da ob vseh teh zapisanih ukrepih ljudje samo čakamo, kaj nam bo država še zapovedala. Čakamo, da nas bo država varovala, in to je narobe. Vsak človek mora sam skrbeti za svoje zdravje, ne čakati na zapovedi in potem misliti, da je absolutno varen. Najpomembneje je, da skrbimo drug za drugega in ne čakamo na zapovedi.

Poglejmo prepoved uživanja pijače in hrane na javnem kraju,. Že pravila lepega vedenja pravijo, da se prehranjevanje med hojo ne spodobi, prav tako se ne spodobi, da kašljamo in kihamo v ljudi. Vse to sodi v bonton, ki pa smo ga morda premalokrat ponovili. To je skrb zase in za druge, predvsem pa gre za medsebojno spoštovanje.

Vedno strožji ukrepi so tudi zanka, v katero se lahko ujamemo, ker dolgoročno ne dajejo več učinka?

Epidemiologi vedno razmišljamo, da so priporočila, navodila in ukrepi, ki jih predlagamo, sorazmerni. Ukrepi so namreč zelo omejujoči, saj smo socialna bitja, ki imamo potrebe po bližini soljudi, poleg dela potrebujemo kulturno dogajanje, gledališča, koncerte, športne prireditve in gibanje v naravi. Ukrepi zato ne smejo biti hujši od tega, kar nam lahko naredi bolezen. Splošna karantena velja za najhujši ukrep, ker omejiš gibanje zdravim osebam, zato tak ukrep sprejmeš takrat, ko je res najbolj nujno. Zelo je treba pretehtati in razmisliti, ali ne bomo imeli večjih daljnosežnih posledic prav zaradi sedanjih ukrepov. Morda pa smo tudi mi sposobni, da bi se samozaščitno in solidarno obnašali tudi brez takih ustavitev življenja, kar so zmogli v nekaterih drugih državah.

Ko govorimo o škodi: gotovo jo otrokom povzročajo zaprte šole. O odprtju pri nas sploh še ne razmišljajo.

Zapiranje šol ima lahko dober učinek. Sezonska gripa se po navadi pojavi konec decembra in nadaljuje v januar in opazili smo, da se je njeno intenzivno širjenje skoraj ustavilo, potem ko so otroci odšli na počitnice. Ampak v sedanjih razmerah, potem ko sem videla, kako dobro so se v šolstvu pripravili (manjša gostota učencev, previdnostni ukrepi, prezračevanje, bariere, več dejavnosti na prostem – marsikaj se da narediti) bi zapiranje šol lahko sprostili. Če tak ukrep traja tako dolgo, postane takoj nesorazmeren, saj so lahko otroci brez šole izgubljena generacija. Ko razmišljam o tem, se mi zdi, da bodo otroci od 0 do 18 let skupaj s starejšimi najbolj občutili to, kako pomembno je eno leto. Koliko priložnosti je lahko zamujenih v takem obdobju. 

Ob tako dolgo trajajoči epidemiji nekomu, ki je star 75 let, reči, naj zdrži še nekaj mesecev, pa bo potem lahko videl vnuka, je nesmiselno. Čez tri mesece dedka ali babice morda ne bo več.

Vse se vrti okoli covida-19. Za bolne je pomembno, da dobijo vrhunsko oskrbo – in jo res dobijo, ampak druge bolezni so še vedno tu, kapacitete pa ne omogočajo dobre oskrbe. Država bi se morala med poletnimi počitnicami veliko bolje pripraviti na drugi val. Govori se, da imamo več bolniških postelj za covid-19, ampak te postelje so bile odvzete vsem bolnišnicam. V domovih za starejše se ni predvidelo niti zagotovilo sredstev za nadomestne lokacije za preselitev zdravih ali okuženih, kjer bi lahko dobro poskrbeli zanje. Te sive, oranžne in rdeče cone se lepo slišijo, ampak v praksi vemo, da v številnih objektih ne morejo učinkovito delovati. Zaposleni v teh okoljih so potem razočarani, ker dajejo vse od sebe, ampak pred okužbo ne uspejo rešiti tistih, ki bi jih lahko, če bi imeli nadomestne lokacije, kjer ne bi bilo prehajanja osebja.

Upala sem, da bo tekom poletja številne nujno potrebne okrepitve predlagala posebna strokovna skupina na ministrstvu za zdravje, v katero so bili povabljeni dobri strokovnjaki različnih področij. Zelo kakovostne rešitve bi lahko izšle od tam, a žal ni zaživela. Zdaj pa nam zamujene priložnosti v času počitnic kažejo zobe. Katastrofalna umrljivost je namreč povezana s popolnoma napačno obravnavo v domovih za starejše. To ni kritika delavcev v domovih, ki so nedvomno dobili premalo pomoči. Tega, kar doživljajo starejši v domovih, prebivalci Slovenije ne smemo prezreti.

Kaj nas torej čaka v naslednjih mesecih?

Še naprej bi morali biti solidarni, pomagajmo si, da ne zbolimo, in poskrbimo, da ne prenašamo okužbe. Ko se bo število zbolelih zmanjšalo, pa ne pozabimo na ključna pravila lepega vedenja: bolni ostanimo doma, če smo bili v stiku z okuženim, počakajmo toliko časa doma, da nevarnost prenosa mine, ohranjajmo higienske navade in nekaj časa se še pozdravljajmo z nasmehom, z lepo besedo, poklonom. Dajmo še malo počakati z bližino.

Si pa želim in predstavljam, da se morajo postopoma odpirati tudi gledališča, koncertni in športni objekti, storitvene dejavnosti bodo morale zaživeti, da odpiranja šol sploh ne omenjam. Seveda pa z vsemi varovalnimi ukrepi, ki so se pokazali kot dobri, in z množičnim cepljenjem, takoj ko bo na voljo.

Tudi za smučanje bi rada povedala, da ni čisto nič bolj nevarno za okužbe kot golf. Gre za individualen šport, kjer lahko na žičnicah in gondolah učinkovito poskrbimo za ukrepe, vsi smučarji pa imamo nekaj zaščite tudi pred usti in nosom, da nas ne zebe. Škoda je, da bi izpustili veliko priložnost za rekreacijo na prostem na varen način. Če nam narava da sneg, ga le izkoristimo! Seveda pa pozabimo na zabave po smučanju, kjer se ob bučni muziki glasno govori, pije in gnete z ramo ob rami.

Zarja Jana, št. 49, 8. 12. 2020