profimedia-0106600992 (1) Dobra karma

Vaš rojstni datum ima močan vpliv celo na vaše ...

Melania in Donald trump Svet24.si

VIDEO: Ima Melania vsega dovolj?

janja sluga bobo1 Reporter.si

Portali SDS so se zaradi nastopa v Studiu City ...

otrok, trgovina, trgovina z otroškim programom Svet24.si

Kaj vse se odpira v devetih regijah z boljšo ...

Janša-Jelinčič Necenzurirano

Koliko stane podpora Jelinčičeve SNS? Tri ...

YOUTUBE PRINTSCREEN Odkrito.si

Srbski režiser na šoli posliljeval dekleta?

zorana-jovanovic Odkrito.si

Ogromni silikoni so zanjo nujni

MDN

Kandidatke za Slovenko leta 2020

Tokrat smo zaradi znanih okoliščin resda malce čakali, a niti na misel nam ni prišlo, da bi prav zdaj, ko je to najbolj potrebno, z žarometi ne osvetlili izjemnih žensk, njihovega prizadevanja in vsega, za kar se borijo.
Vaših predlogov, drage bralke, cenjeni bralci, je bilo tokrat še posebno veliko, kar kaže na to, da vam je kljub vsemu hudemu, kar smo preživeli v zadnjem letu, še bolj mar. Skupaj z našimi jih je bilo toliko, da je najtežji del, pretresanje, da smo prišli do samo dvanajstih imen, potekal še dlje kot po navadi.
Spet se jih je nekaj branilo, ne, kje pa, ne spadamo zraven. Nekaterih nismo prepričali, kakšna se je pa končno le pustila uvrstiti. Neizmerno smo ponosni, da so končno pred vami.
Proceduro poznate: izrežite in izpolnite kupon ter glasujte za svojo favoritko. Glasovanje bo kmalu omogočeno tudi na naši spletni strani.
Brez vas naše akcije ni.
Odločitev, kateri pripada naslov Slovenka leta 2020, je vaša!

(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
{{ wotMsg.message }}

Odklenjeno

Nekaj vam želim povedati

Tožilki, varuhinji človekovih pravic, pisateljici, ustanoviteljici kar nekaj humanitarnih društev in dvakratni kandidatki za Slovenko leta so včasih očitali, da je preveč nastopaška, za pravnika se nekako ne spodobi, da se kar naprej pojavlja v medijih (in je morda celo slavnejši od svojega šefa). Kar trinajstkrat je bila na seznamu desetih najvplivnejših pravnikov v državi. Ampak kako si lahko vpliven, če nisi neizmerno delaven in prepoznaven? Če ne nastopaš? Vlasta Nussdorfer ima v svoji življenjski statistiki toliko uspešnih dejavnosti, da kar ne moreš verjeti. Iz kakšnega testa so jo zgnetli, da je vse to zmogla? Radovednost si lahko potešite z njeno enajsto knjigo – biografijo Nekaj vam želim povedati.

Nisem ravno strašno navdušena bralka biografij, ampak ko sem ob pol treh zjutraj pogledala na uro in ugotovila, da sem na polovici knjige Nekaj vam želim povedati, dremeža pa od nikoder, mi je bilo jasno, da berem nekaj, kar se me je dotaknilo. Že dolgo nisem česa prebrala na dušek.

Vlasto Nussdorfer sem osebno spoznala ob njeni prvi kandidaturi za Slovenko leta. Ne čisto »neobremenjena«. Neka mlada tožilka mi je namreč navdušeno razložila, zakaj bo glasovala zanjo. Ker je vzornica mladim tožilcem, ker jim zna svetovati in celo čestitati, če se ne držijo le črk zakona, ampak osvetlijo problem tudi s človeške strani. Kasneje, ko je ustanovila Beli obroč, sem jo prosila, ali lahko v društvu kaj naredijo za mlado Moldavijko z dvema otrokoma, žrtev nasilnega moža, ki je bil naše gore list. Ženska je potrebovala pomoč takoj – in jo je tudi dobila v podobi odlične pro bono odvetnice, pa še denarno pomoč je prejela. Človek pač rad srečuje ljudi, ki tisto, kar govorijo, tudi uresničujejo.

Dve mami. Zamisel o biografiji se je rodila 3. decembra 2018, ko je bila na neki prireditvi v Velikih Laščah. Spet so jo spraševali, ali gre res povsod, kamor jo povabijo (na vsako pasjo procesijo, recimo), pa je odgovorila, da gre tja, kjer vidi kakšen smisel. Tam je srečala Mitjo Čandra in ponudil ji je, naj za založbo Beletrina napiše svojo biografijo. Takoj je pristala. Ko je februarja naslednje leto končala mandat varuhinje, si je prvič v življenju vzela pravi dopust, kar 41 dni, za vsako leto delovne dobe enega. In takrat je imela pravzaprav čas razmišljati o pomembnih utrinkih iz svojega življenja.

Ko je imela leto in pol, se je rodil bratec, ona pa je kmalu po tistem zbolela za oslovskim kašljem in bila dojenčku seveda nevarna. Z največjim veseljem sta jo vzela k sebi očetova sestra in njen mož, sama otrok nista imela, in takrat se je začelo – Vlasta je imela poslej dve družini, saj je sorodnika nista nikoli zares vrnila. Teta ji je lahko nudila materialno varno okolje, s stricem sta bila izobražena, vcepila sta ji red in disciplino ter strast do učenja, pri pravih starših pa je uživala sproščenost in svobodo. Mama, ki jo je vzgojila, torej teta, je skrbno pazila, da ni bila preveč v stikih z mamo, ki jo je rodila. Obe sta umrli v pozni starosti, v razmaku enega meseca. Najprej teta, ta je mamo dobesedno vzela s seboj, piše Vlasta, in v tem razmišljanju ni bila osamljena. Nikoli ni čisto razvozlala odnosa med ženskama, ji je pa mama večkrat naskrivaj rekla, naj se zaveda, da jo imata tudi oče in mama zelo rada. O dvojnem starševstvu v družini niso nikoli veliko govorili, je pa kasneje pogosto premišljevala, kdo je v življenju pomembnejši – tisti, ki te rodi, ali oni, ki te vzgaja. In čeprav bi lahko bilo dvojno družinsko življenje huda travma, je bilo zanjo bogastvo in osnovna šola strpnosti, ki veje iz prav vsakega dela njene biografije.

Ne prenesem krvi …  Mimogrede – stric je bil sodnik, tako da so ji bile pravne razprave že iz otroštva zelo domače. Ko se je kasneje odločala za študij, bi se morda odločila za medicino, a kaj ko ni prenesla krvi. A se ji ni izognila – pozneje je kot tožilka videla veliko krvi v najgrozljivejših prizorih, nekaj jih v knjigi tudi opisuje. Teta Otilija, ki jo je vzgojila, pa je bila le ena od številnih tet, ki so nastopale na njeni poti do samostojnosti. Ena od njih je bila humanitarka, tako zelo zagreta, da je varčevala celo pri kurjavi in hrani, da je lahko več dala revnim, prezebla študentka Vlasta pa je morala skupaj z njo cele noči pisati raznorazna vabila, namesto da bi se učila. Mimogrede, za svoje tete, s katero od njih v mladosti celo ni imela kaj prida stikov, je potem skrbela do njihovega konca. Velikokrat se sliši, da dobrodelneži neredko zapostavljajo svojo družino, da se lahko razdajajo drugim, ampak pri Vlasti Nussdorfer očitno ni bilo tako. Razdajala se je obojim.

Nesmiselno bi bilo pripovedovati vso zgodbo, ker morate brati njene besede, največkrat nežne, včasih ironične in neskončno strpne tudi takrat, ko bi lahko bile z vso pravico ihtave in ogorčene. Le to naj povem, da je s Klubom Slovenk leta, ki ga je ustanovila, prekrižarila vso Slovenijo, da so navdušene ženske prepričale na tisoče Slovencev, da so se vpisali na seznam darovalcev kostnega mozga, da je … zelo dolgo bi lahko naštevala. Dvakrat je bila kandidatka za Slovenko leta, zmagala ni, obakrat pa je bila tik pri vrhu. A ima doma vseeno kipec, podoben tistim, ki ga imajo zmagovalke. Naredila in podarila ji ga je kiparka Ljubica Koćica, ki nam že od vsega začetka ustvarja kipce za zmagovalko.

Samo še to: dvakrat je bila kandidatka za varuhinjo človekovih pravic, prvič zaradi nekih nenavadnih razlogov potem sploh ni bila uvrščena na glasovanje, po šestih letih pa je zmagala z 82 poslanskimi glasovi.

_________________________________________________________

Nekaj vprašanj:      

Vlasta Nussdorfer je še zmeraj zelo zaposlena, sedaj je pro bono svetovalka predsednika republike, seveda na področjih, ki so ji blizu in s katerimi se je ukvarjala poklicno oziroma volontersko. Če predsednik ne utegne, z veseljem spregovori tudi na kakšnem dogodku, kjer je častni pokrovitelj.

Od kod jemljete energijo?

Mnogi me to sprašujejo, ne vem, kaj pravzaprav reči. Treba je pač zdržati. Seveda pa v delu uživam, in to mi pomaga. Sem pa danes zelo srečna, da nisem niti tožilka in niti varuhinja človekovih pravic. Vse to je za mano.

V knjigi omenjate z imeni kar nekaj ljudi, ki so vam grenili življenje. So se oglasili?

V življenju je bilo veliko ljudi, ki so me izjemno podpirali. Obkrožena sem bila in sem še z izjemnimi sorodniki, kolegi in prijatelji. Kdo pa nima koga, ki ga nima najraje? Hinavščina me je sicer bolela, a sem vedno razmišljala zelo pozitivno. Za vsakogar, tudi za te osebe, najdem tudi lepe besede. Bogve, kaj so oni doživljali, in najbrž jim ni bilo prav lahko. Zdaj je vse pozabljeno in odpuščeno. Res pa, da brez teh zapisov avtobiografija ne bi bila resnična. Kako naj bi prikrila grde stvari, ki so se dogajale in za katere so mnogi vedeli? Knjiga je bila pravzaprav terapija. Če se mi v 41 letih in na vseh položajih ne bi zgodilo nič slabega, bi vedeli, da sem se zlagala. Poznate koga, ki se mu je godilo samo dobro? Dvomim.

Velik del svoje tožilske kariere ste obravnavali otroke in mladino. Ste predsedniku svetovali (vem, da so se obrnili nanj) tudi o rubežu treh otrok, ki je trajal kar štiri ure in še zmeraj vznemirja javnost, saj se postopki na sodišču nikamor ne premaknejo?

O konkretnih primerih ne morem in ne smem govoriti. Lahko pa mirno povem, da sem si vsa leta kot tožilka in varuhinja človekovih pravic prizadevala za spoštovanje otrokovih pravic v razveznih postopkih. Otroci niso omare in televizorji in kako jih sploh »rubiti«? To mora biti res ultima ratio. Postopki, v katere so vključeni, morajo biti prednostni, saj jim s trajanjem sodnih borb povzročamo travme. Priporočala sem zagovornike otrok, da se sliši tudi njihov glas.

V biografiji pišete o bolezni svojega moža, očitno z njegovim soglasjem. Takšne probleme običajno skrivamo ...

Mož je usodno zbolel po tem, ko so ga zaradi službe napadli in pretepli. Vsakomur bi se lahko to zgodilo. Po tistem so ga pred 30 leti invalidsko upokojili. O tem in posledicah pišem zelo obzirno in z zapisom ljudem sporočam, da nobena bolezen ni tabu. Naša družina je zmogla prenesti vsa bremena in ostala je povezana do danes. Kako naj bi v avtobiografiji vse to izpustila? Vse nas lahko doleti marsikaj in ponosni smo lahko, če težave prebrodimo. V zadnjem obdobju so mnogi znani Slovenci spregovorili o marsičem in s tem pomagali mnogim. Ali ni torej tako prav? 

Kaj vas ta čas veseli in kaj skrbi?

Veseli me, da je vse, o čemer sem v biografiji pisala, za menoj, saj bi z vsemi izkušnjami zdaj marsikaj zastavila drugače. Ne vem sicer, če bi mi prav vse uspelo, saj mislim, da se z nami poigrava tudi usoda. Skrbi pa me to, kar doživljamo letos. To je celo izven naše moči odločanja. Kdaj bomo živeli vsaj približno tako kot pred virusom? Skrbi me za najranljivejše, zlasti za otroke in starejše. Seveda tudi za vse, ki jih je že uničila kriza ali jim to grozi. A upam, da bo spet pomlad. Optimistično čakam na boljše novice in občudujem vse, ki neutrudno pomagajo. To so junaki in veliko jih je. Vsak dan več. V krizi spoznaš človeka, tudi prijatelja, ki je včasih popoln tujec. Hvala medijem, da nam kažete te izjemne ljudi.

______________________________________________________

Okvir:

Kolegica Urška Krišelj Grubar je vprašala pisateljico in pesnico Aksinijo Kermauner:

Vas je zadnje čase presenetila kakšna knjiga, morda kak človek, ki živi življenje, po katerem bi se morali zgledovati?

»Ravnokar me je zelo ganila avtobiografija Vlaste Nussdorfer z naslovom Nekaj vam želim povedati. Mislila sem, da Vlasto poznam, pa sem videla le njeno zunanjo plat. Je izjemna, nepodkupljiva, pokončna ženska, ki v knjigi zelo odkritosrčno razkrije življenje ob bolnem možu, šikaniranje na delovnem mestu, garanje za druge, ob tem pa ohrani dobro voljo in odprto srce. V celotnem besedilu ni niti ene vrstice o kakršnikoli zameri do koga, nobenega sovraštva, pa ji dostikrat ni bilo lahko. To knjigo bi morali vsi prebrati in se učiti iz nje, sploh v današnjih nasršenih časih.«

Zarja Jana št. 47 , 24. 11. 2020