sara volcic 6 Dobra karma

Lepi televizijki je srce ukradel in pozdravil ...

Tovorno vozilo, slovenska policija, tovornjak, priklopnik Svet24.si

Policisti o vnosu virusa v Slovenijo: izsledili so...

janez jansa bobo2 Reporter.si

Janša podelil priznanje kitajski družbi Huawei, ...

oba Svet24.si

Novi vodja podmladka SDS strašil pred ...

20200831-01021373 Necenzurirano

Kdo se je zlagal? Igor Zorčič, Milan Krek ali ...

David Urankar, Špela Močnik Odkrito.si

David, nehaj smrčati!

lucienne lončina Njena.si

Neprepoznavna Lucienne Lončina

MDN

Kandidatke za Slovenko leta 2020

Tokrat smo zaradi znanih okoliščin resda malce čakali, a niti na misel nam ni prišlo, da bi prav zdaj, ko je to najbolj potrebno, z žarometi ne osvetlili izjemnih žensk, njihovega prizadevanja in vsega, za kar se borijo.
Vaših predlogov, drage bralke, cenjeni bralci, je bilo tokrat še posebno veliko, kar kaže na to, da vam je kljub vsemu hudemu, kar smo preživeli v zadnjem letu, še bolj mar. Skupaj z našimi jih je bilo toliko, da je najtežji del, pretresanje, da smo prišli do samo dvanajstih imen, potekal še dlje kot po navadi.
Spet se jih je nekaj branilo, ne, kje pa, ne spadamo zraven. Nekaterih nismo prepričali, kakšna se je pa končno le pustila uvrstiti. Neizmerno smo ponosni, da so končno pred vami.
Proceduro poznate: izrežite in izpolnite kupon ter glasujte za svojo favoritko. Glasovanje bo kmalu omogočeno tudi na naši spletni strani.
Brez vas naše akcije ni.
Odločitev, kateri pripada naslov Slovenka leta 2020, je vaša!

(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
(opis)
{{ wotMsg.message }}

Odklenjeno

Zdaj je skrajni čas, da umaknemo palice in začnemo ljudem zaupati

Je predstavnik stroke, za katero bi si vsi želeli, da bi imela pri vodenju našega plesa s koronavirusom glavno besedo. Prepričan je, da je skrajni čas za poudarjanje odgovornosti posameznika, ne pa da izza vsakega vogala mahamo s palico, kaznimi in nadzorom. Ljudem je treba zaupati in on jim že od vsega začetka. Je morda sanjač? Morda, a nisem edini, pravi. Predvsem pa je epidemiolog, ki mirno prizna, da je švedski strateg odličen in da se moramo približati njihovemu modelu. Govori prijazno, energično in je nadvse simpatičen – četudi je bila njegova noč pred intervjujem zaradi hčerkice, ki se je je lotil prehlad, zelo naporna. V Italiji, kjer živi, smrkajočega otroka pošljejo iz vrtca, kar se mu zdi sprto z življenjem. Zaradi smrkajočih otrok bi lahko bilo pol države od septembra do aprila doma.

Kako je videti delovni dan v epidemiološkem »štabu«? Koliko ljudi dela in kliče okužene oziroma njihove stike ter jim svetuje, poizveduje?

V pripravljenosti smo 24 ur na dan, moj dan pa se začne tako, kot se dober dan mora: pogledam ženo Liso in dveletno hčerko Joy. Potem popijem espresso, sledi daljša kava za na pot (vsak dan se v Ljubljano pripelje iz Milj v Tržaškem zalivu, op. a.), preverim aplikacijo, ali sem še zeleno obarvan. Trenutno mi javlja en stik z eno okuženo osebo, ampak je moje tveganje še vedno nizko, saj to pomeni, da sem bil v takšnem stiku, ki bi ga tudi epidemiologi ocenili z nizkim tveganjem – na večji razdalji in premalo časa. Ampak sem kljub temu bolj pazljiv in v tem je poanta aplikacije. Če bi bil stik intenzivnejši in torej visoko tvegan, bi mi aplikacija to javila z rdečo barvo. Moja nova jutranja navada je poleg elektronske pošte tako postala tudi aplikacija, pri kateri sem intenzivno sodeloval in mi je žal, da je dobila negativen prizvok.

Med vožnjo, ki traja eno uro in pol, že komuniciram s sodelavci, s koordinatorji klicnega centra, kjer so se naše zmogljivosti drastično povečale. Na začetku je lahko epidemiološka služba obravnavala 20 pozitivnih primerov na dan, zdaj jih obravnavamo 200. V klicnem centru v Ljubljani dela 14, v celjskem pa šest študentov medicine, na terenu v devetih območnih enotah NIJZ imamo epidemiologe, medicinske sestre, administratorje in sanitarne inženirje. Vsi pomagajo pri koordinaciji. Te zmogljivosti še vedno širimo.

Teh 200 na dan je torej vaš plato?

Tako je. Ampak so še možnosti za optimizacijo – ali s širjenjem kadra ali z izboljšavo informacijsko-tehnološkega sistema. Na tem tudi delamo.

Vaši študenti torej kličejo vsakega okuženega in vse tiste, s katerimi se je družil?

Mi se pogovarjamo z okuženimi in z vsemi njihovimi stiki. Preverimo, kakšni stiki so to bili, ne pošljemo v karanteno kar vseh, ki jih je okuženi navedel. Ne, najprej se pogovorimo z njimi, preverjamo situacijo. In vse temelji na zaupanju – ljudem, s katerimi se pogovarjamo, zaupamo. Če oseba pove, da z okuženim ni imela stika, ampak sta se, na primer, samo pozdravila ali govorila na primerni razdalji, ne gre za rizičen stik. Neposreden fizični stik, ne glede na trajanje, je osnovni kriterij, saj mi ne vemo, kaj je posameznik po stiku naredil s svojimi rokami – se je popraskal po čelu, si pomencal oči … Tako epidemiolog oceni stik in predlaga karanteno ministrstvu za zdravje.

Moja želja je, da osebi tako omogočimo, da lahko ostane doma. Želim, da ljudje razumejo, da se ne bo zgodilo nič hudega – epidemiologi s karanteno omogočimo, da je posameznik upravičen do papirja, na podlagi katerega bo prejel nadomestilo za izpadli dohodek, epidemiologi pa ljudem zaupamo, da bodo ostali doma.

Karantene ne bodo izginile po dveh mesecih, ampak bodo postale stalnica – verjetno vse tja do božiča 2021. Testiranje in iskanje stikov je naša najvišja prioriteta, saj nam drugega (razen izjemno grobih ukrepov) niti ne preostane. In seveda osnovne navade, ki jih mora vsak ponotranjiti.

Ali obstaja možnost, da se pri nas uvede prijaznejši postopek testiranja, kot je na primer tisti z grgranjem fiziološke raztopine?

To je pa v domeni mikrobiologov na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo ter Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano. Zagotovilo pa je, da ko bodo študije pokazale, da so taki testi zanesljivi, bodo ti prišli tudi v veljavo. Želimo najti načine, da je testiranje čim bližje ljudem, saj bi radi skrajšali čas od trenutka, ko razvijete simptome, do testiranja oziroma do trenutka, ko ste umaknjeni in virusa ne širite naprej. Vsi kosi te sestavljanke so namenjeni temu in so med sabo povezani. Niso pa vsi povsem enakopravni – eden drži vse pokonci: to je naša odgovornost drug do drugega. Ni ukrepa ali odloka, ki lahko poseže v vašo zasebnost, razen zaprtja države, in vas prisili, da se obnašate na določen način, če vi tega ne želite. Midva v tem trenutku drživa razdaljo, ampak kdo bi nama pa kaj mogel, če tega ne bi upoštevala?

In prav to se je zgodilo na Švedskem, v veliki meri tudi v Italiji – da imamo občutek, da ščitimo drug drugega, ne da bi nas v to prisilili. Ker v resnici vas ne morejo. Lahko zapremo državo, preprečimo prenos virusa, to deluje odlično, ampak posledice bodo strašljive – vsepovprek. Zdaj, ko bolje poznamo virus kot na začetku, hočemo ravnati drugače. Zato je bolje poudarjati odgovornost posameznika drug do drugega, kot se ukvarjati z nadzorom in kaznovanjem.

Ampak mi smo prav na tej točki – nadzor in kaznovanje. Že na začetku smo skrenili s poti …

Na začetku nismo skrenili, saj so bile razmere nepoznane in smo ravnali vsi enako. Zdaj, ko je minilo nekaj mesecev, pa nam res manjka prava komunikacija – ne zgolj o tem, kaj bomo ljudem še naložili …

Nenehno poslušamo strašenje. Tudi novinarji v dnevnoinfomativnem programu sprašujejo vsak dan samo o tem, kakšni bodo novi (in strožji) ukrepi. Kot da bi z buciko drezali v odločevalce, češ, dajte nam strožje ukrepe!

Strinjam se z vami, da moramo drugače. To je naša zadnja priložnost. Veste, kakšna totalna razlika se bo zgodila, če bomo stopili skupaj kot družba in razumeli, zakaj to počnemo?! Moramo spremeniti način komunikacije, ne samo mi kot stroka, ampak vsi udeleženci – tudi mediji. Ne moreš spremeniti posameznikovega obnašanja, če on tega ne želi – razen z zaprtjem države, ki bo povzročilo zgolj nasršenost in upor. Kaj bomo dosegli z zaprtjem države, ko pa bodo državljani prepričani, da je vse to brez zveze in da nas oblastniki samo silijo v nekaj, kar nima smisla? Državo lahko zapremo, ampak kdaj jo bomo spet odprli in s kakšnim pristopom bomo po odprtju nadaljevali? Pri ljudeh se bo zbudil vzgib, da bi počeli čim več »neumnih« stvari do ponovnega zaprtja. Potem zaradi takega obnašanja sledi že tretje zaprtje države (t. i. lockdown), ker bi ga morali uvesti zaradi krhkosti zdravstvenega sistema. Torej komaj se odpremo, gremo z isto filozofijo naprej.

Potemtakem bi se nenehno ustavljali (zaprtje) in zaganjali (odprtje in tvegano obnašanje) ter ponavljali tak ciklus?

Tako je. In to ni primeren način, saj bo škoda ogromna. S covidom pa ima problem družba kot celota. Čeprav vemo, da lahko tudi pri mladih bolezen poteka slabo, je za večino mlajših in zdravih tveganje relativno majhno. Jih pa veliko potrebuje bolnišnično oskrbo, in to je največji problem.

V prvem mesecu epidemije smo res bili vsi prestrašeni, razkuževali smo celo embalažo oziroma izdelke, ki smo jih nakupili, potem smo to postopoma opustili, saj okoli nas niso bile množice bolnih … Je res, da v strokovni javnosti že govorijo o tem, da virusa na površinah, v sobah z bolniki s covidom, praktično ni, da je kontaktni prenos veliko manj verjeten, kot se je to predvidevalo marca in aprila?

Najprej o dojemanju tveganja: če nimaš občutka, da se lahko okužiš, da je nevarno – potem misliš, da ukrepi niso tako potrebni. Temu, s čimer se zdaj spopadamo, pravimo pandemska utrujenost. Mi nismo ustvarjeni, da živimo pod tako ravnjo stresa dlje časa.

Ko se začne govoriti o prenosu virusa po zraku, se takoj vklopijo vsi alarmi – tudi v medijih, ker je to pač bolj strašno in udarno. Ampak ob takih nenehnih vrhuncih stresa se ne da živeti. Preiti moramo na zmernejšo komunikacijo brez hude delitve in ekstremov, ki nikoli ni dobra ne v zdravstvenem ne družbenem smislu. Govoriti moramo o tveganju, ki bo nekaj časa stalno med nami, in o normalnih pristopih. Na začetku epidemije je bila naša ideja spraviti okužbe s koronavirusom na ničlo in zadevo izkoreniniti – odpraviti. Zdaj vemo, da virusa ne moremo odpraviti, saj je razširjen v celotni populaciji, in da moramo z njim živeti. Uvesti moramo ukrepe, primerne temu tveganju. Učimo se pa še vedno.

Kar smo delali na začetku – zaprtje vsega in vseh ter razkuževanje vsega – to več ne gre.

Kar se tiče površin: virus se še vedno prenaša kapljično, o tem, koliko časa pa se zadržuje na površinah, lahko rečem, da smo na začetku sledili izsledkom iz laboratorija. Na začetku še ne moreš vedeti, kako se prenos na ljudi dogaja na terenu, zdaj to vidimo.

Dinamika prenosa virusa ni tako črno-bela, kot bi si želeli. Ni recepta, po katerem bi lahko rekli: če boste delali tako, se boste okužili, če se boste dotikali onega, pa ne. Odvisno je od kužnosti osebe, od stika, v kakšnem prostoru sta, v kateri fazi bolezni je okuženi.

Najpomembneje se je zavedati, da so primarni vir prenosa tega virusa roke. Bistveno preveč poudarjamo aerogeni prenos (prenos virusa po zraku, op. a.) in maska je prepreka ne za prenos virusa po zraku, ampak preprečuje prenos virusa kapljično. Vsak okuženi povprečno okuži dve osebi in pol; če bi se virus prenašal po zraku, bi bila ta številka mnogo višja (pri ošpicah je ta številka 16 in več).

Osnova sta torej umivanje oziroma razkuževanje rok in držanje primerne razdalje med ljudmi.

In da se družimo v tako imenovanih mehurčkih.

Ter ne prirejamo abrahamov in porok s šestdeset ali več povabljenimi …

Trenutno to ni najbolj idealno, da.

Zdaj pa k maskam. Če smo pošteni, Švedom najbolj zavidamo, da jim ni treba nositi mask.

Maska je trenutno postala simbol.

Ampak res je fascinantno, da je edino Švedi nimajo v splošni uporabi.

Res je. Čeprav jo nosijo tudi nekateri Švedi. Ste morda kje slišali švedskega epidemiologa Andersa Tegnella, da je izrecno proti maskam?

Mislim, da je izjavil, da bodo Švedom maske priporočali, ko bodo znani trdni znanstveni dokazi, da zares ščitijo pred koronavirusom.

Koncept uporabe maske je sedaj tak: maska ne ščiti njenega uporabnika, temveč gre za prepreko, s katero ščitiš drugega.

To razumem, vendar – čeprav gre omenjanje Švedov že marsikomu pri nas v nos – kako si drznejo biti tako drugačni?! Kakšen se vam zdi njihov glavni epidemiolog Anders Tegnell?

Zelo dober strokovnjak, ki zagovarja to, kar zagovarjamo tudi slovenski epidemiologi – smiselne ukrepe in transparentno komuniciranje. To, da jasno in neposredno povemo, kaj vemo in česa ne. Meni se totalna delitev glede mask ne zdi v redu – ni mi všeč ne ena ne druga skrajnost: maska kjerkoli in povsod za vsako ceno nima močnega strokovnega temelja in je bolj ukrep v smislu: naredimo nekaj, da bomo videli, ali bo slučajno kaj iz tega. Tega strokovno ne morem podpreti, tako kot ne Tegnell. Prav tako pa na drugi strani ne morem razumeti drugega pola, ki je prav tako strokovno neutemeljen, češ da je maska totalna neumnost. Maska kot prepreka ima svoj namen, vendar če rečete človeku, da jo mora uporabljati na prostem, se ljudje, razumljivo, razjezijo.

In to smo zdaj dosegli. Če že razumemo nošenje mask v zdravstvenih ustanovah, trgovinah in javnem potniškem prometu, pa ga ne moremo razumeti v osnovnih in srednjih šolah. Sebe si ne predstavljam kot 16-letnice z masko sedem ur na dan v šoli in potem še eno uro med vožnjo domov z avtobusom. Kakšno je vaše stališče do tega?

Naš cilj je ukrep, ki ga bodo ponotranjili vsi – in se bodo tako obnašali ljudje tudi takrat, ko jih nihče ne bo nadzoroval. Poglejte Srbe, ki trenutno zelo dobro obvladujejo okužbo – najprej so imeli vrste pred infekcijsko, to na žalost naredi v populaciji korak, da resneje jemlješ tveganje. Med ukrepi so imeli celo policijsko uro, njihova epidemiološka služba je bila na začetku močnejša od naše, a se v nasprotju z našo ni uspela okrepiti. Čeprav srbski kolegi po mojih informacijah stikov ne iščejo, uspevajo tudi brez tega koščka sestavljanke, saj je najmočnejši »košček« tisti – kako se vedejo ljudje v vsakdanjem življenju. Mi imamo srečo – naša sestavljanka ima več kosov in si bomo lahko za kakšen ukrep dovolili manjšo učinkovitost. Študije kažejo, da če epidemiologi najdemo 60 odstotkov tveganih stikov, bomo situacijo še vedno lahko obvladovali.

Ne bi pa rad, da nas »streznijo« šele polne bolnišnice – menim, da smo Slovenci dovolj pametni. Vendar moramo prenehati mahati s palico in iskreno povedati, kaj vemo in česa ne. Nedvomno pa je tveganje realno, pandemija je in virus je.

Ali kot epidemiolog zagovarjate osemurno nošenje maske v razredu?

V tem trenutku je v celotni populaciji okuženih manj kot odstotek šolarjev in šole trenutno niso inkubatorji okužb. Ko pogledam številke, je viden rahel trend naraščanja okužb v višjih razredih, ampak epidemiološko interpretiram številke tako: razred je mehurček in v višjih razredih so tudi interakcije med otroki številnejše in tesnejše. Pri študentih bo zelo podobno. Četudi bodo torej otroci nosili masko v razredu, bomo po kakšni okužbi epidemiologi ugotovili številne druge stike, kar bo še vedno pomenilo, da bo za neki razred varneje, da deset dni ostane doma in se uči na daljavo. Z masko v razredu torej nismo razbremenili sistema in pomembno vplivali na širjenje okužbe. V trenutni epidemiološki situaciji maske v (matičnem) razredu niso potrebne.

Torej so bili vsa huda kri, toliko jeznih staršev, toliko gneva, prelitega črnila, nesmiselno izzvani! Če bi poslušali vas, vsega tega ne bi bilo?

Da, trenutno ne bi bilo. Ampak šol se ne da izolirati, so pomemben dejavnik, koliko bo prenosa virusa v sistem, družbo, in v danem trenutku bo morda treba premisliti, kakšno bo tveganje za naše najmlajše in ali ga bomo z maskami omilili. Trenutno za tak ukrep ni potrebe.

Kje vidite naš največji manko – katerih ukrepov se res ne držimo? In pri čem nas lahko morda pohvalite?

Slovence bi predvsem pohvalil. Če ne bi bili uspešni vsi skupaj, ne bi bili tukaj, kjer smo. Skoraj celo leto se dajemo s tem virusom in čez kaj vse smo že šli! Preživeli smo zaprtje države – skupaj! Zdaj ni čas za kritiziranje, nastopila je pandemična utrujenost, raven stresa je konstantno visoka, ljudje so zaskrbljeni za ekonomsko stabilnost, za dostop do zdravnikov … In z nenehno grožnjo, kaj nas še čaka, ne moremo več funkcionirati. Če bodo bolnišnice polne, bomo morali ustaviti vse – to ni grožnja, tako pač je. To je jasno in tako to tudi povem. Si pa močno želim, da nam tega ne bo treba storiti. Obstaja strah, da nam bo kdo očital, da nismo naredili dovolj, vendar to ne more biti naša gonilna sila, saj nam potemtakem ne preostane drugega, kot da se oblečemo v skafandre do božiča 2021.

Prilagajali bomo ukrepe in sproti videli, kaj se dogaja. S covidom je res tako, da bo že čez mesec lahko marsikaj drugače – in to je res težko razložiti. To je znanstveni proces in jaz s tem nimam težav, zato tudi ne bom imel težav čez nekaj časa priznati, da sem se glede mask morda motil.

Maska pa je tako dvotirno tveganje, na kar opozarjamo že od začetka: daje lažen občutek varnosti, saj pozabiš na druga priporočila (na držanje razdalje), maska ne varuje nas, ampak ščiti drugega. Še posebej pa sta pomembni njena pravilna raba in higiena – ljudje bi morali nositi s sabo vrečko, v katero bi jo morali pospraviti. Maske ne bodo postale del naše vsakdanjosti za vedno, trudimo se, da bodo v širši uporabi čim manj časa. Higiena rok in kašlja pa naj le ostane dolgo, trajno, saj je gripa še vedno resna bolezen za marsikoga.

Je dnevno poročanje o številu okuženih še smiselno?

Dobro je, da ljudje vedo, kaj se dogaja, ni pa (več) treba, da je to prva novica dneva.

* O vsesplošnem merjenju temperature: »Z epidemiološkega vidika to ni najpomembneje. S tem lahko zgrešimo veliko in to ne bo tisto, kar nam bo omogočilo identificirati vse bolne. Na populacijski ravni ta ukrep ni relevanten.«

* Učinki karantene. Od začetka epidemije so epidemiologi identificirali 18.000 tesnih rizičnih stikov in predlagali karanteno. Od teh v zadnjem času zboli deset odstotkov ljudi, kar pomeni 50 primerov na dan, ki bolezni ne širijo naprej.

* Milijon mrtvih. V ponedeljek smo dosegli milijon mrtvih v svetu. Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da se bo številka do konca drugega leta še podvojila, dokler ne bomo dobili cepiva oziroma zdravil.


* »Najpomembneje se je zavedati, da so primarni vir prenosa tega virusa roke. Bistveno preveč poudarjamo aerogeni prenos (prenos virusa po zraku, op. a.).«