alex volasko Dobra karma

Najlepši slovenski zvezdniški par gre končno ...

HUAWEI_P40_0021 Svet24.si

Pet razlogov, zakaj izbrati Huawei P40 lite

zaščitna maska, park, dunaj, starejši moški Svet24.si

To so primeri, v katerih zaščitne maske ostajajo...

ruševina, gornji trg, ljubljana, zrušena hiša, slovenska policija, policijski trak Svet24.si

Poskus uboja pri Novem mestu: odjeknili streli, ...

kuzma, korona-virus, meja, mejni-prehod Necenzurirano

Ko te izsiljuje Dunaj, se ti stoži po Bruslju

jelena karleuša Odkrito.si

Ljubil naj bi jo znan turški igralec!

jurij zrnec Njena.si

Jurij Zrnec na novi fotografiji popolnoma ...

Odklenjeno

Nervozni starši otroku pri učenju ne morejo pomagati

Šolanja na domu ne bo tako hitro konec, vstopili smo v tretji teden, nekaterim se je v drugem tednu po domačih učilnicah mešalo, drugim teče vse kot po maslu, saj so otroci navdušeni in željni nalog. Ni vse tako rožnato, pa čeprav so učitelji prijazni in vedno pripravljeni pomagati. Po domovih se rojevajo nove stiske, vprašanja, celo obup. Kdaj bom opravil vse za službo, ko pa še otroku nisem razložil ulomkov? Da je pri hiši samo en računalnik, tudi ne pomaga, kako je šele tam, kjer ga sploh nimajo. Če mislite, da je skoraj vojno stanje samo pri vas, naj vas potolažimo.

Mama dveh osnovnošolcev in malčice nam je povsem iskreno povedala, da šolanje na domu sploh ni hec. »Fanta sta v drugem in petem razredu. In ne, ne sedita za mizo kot prilepljena in se ne grebeta, da bi čim prej začela delati za šolo. Imamo borbe. Z obema je treba posedeti, se o nalogah pogovoriti, potem ju pustim, da najprej sama delata, kar ne znata, vprašata, potem gremo skupaj čez snov. Realno gledano nam vse skupaj ne bi vzelo veliko časa, če ne bi bilo prej toliko prerekanja, prigovarjanja, dogovarjanja ... Enih stvari od prejšnjega tedna še nismo obdelali, ker se mi ni uspelo usesti z njima, saj delam od doma. Prejšnji teden sem hodila spat vsako noč ob treh. Tudi v petek, soboto in nedeljo, saj mi naročnik diha za ovratnik. Ta teden ne bo nič bolje. Starejši je dobil tudi program treningov za judo in vaje za kitaro, tu je še verouk – ampak pri teh stvareh ne kompliciram. Za judo so mu poslali program za kar šest dni v tednu. Nič mu ne škodi, če ga naredi, če ne, je pa tudi v redu, kar se mene tiče. Res me zanima, koliko staršem, sploh če delajo od doma, je uspelo uvesti urnik, da torej otroci vstajajo ob isti uri kot v normalnih časih, sedejo k učenju ob 8.20 in se nasploh držijo urnika. Na razredni stopnji je v povprečju vseeno malo več dela za starše kot na predmetni, ker se otroci le še ne znajo sami učiti. Dobim pa pike vsakič, ko slišim, kako imamo zdaj več časa za družino, pa za to, da kaj pospravimo, uredimo, česar do zdaj nismo mogli ... Kateri starš ima toliko časa?! Berem, da smo sami krivi, če nimamo časa, da se moramo sami organizirati, zdisciplinirati. Me prav razbesni, a morda tudi zato, ker res nisem tak tip in mi s takimi izjavami stopijo na rep. Pa še ven je treba z otroki, seveda, ne po mestu, torej je treba najprej priti iz mesta ... To sta dodatni dve uri.«

Resnično življenje. Tole je povsem realen vsakdan (v karanteni) zaposlene mame, ki zaradi dela hodi pozno spat, zjutraj zgodaj vstaja, skrbi za pouk – skače od enega otroka k drugemu, razporeja naloge, preverja rešeno, razlaga snov, vmes da še spat malčico, pripravi malico, skuha kosilo, mož namreč tudi dela (več kot osem ur na dan).

Da bo pa še bolj veselo, so tudi iz vrtca prišla navodila – otroci naj se naučijo pesmic, ki naj bi jih znali v tem šolskem letu. Krasno bi bilo, da bi jih z njimi ponavljali, so napisali. Se čudite, da za mnoge mame tile dnevi niso čas za premislek, pospravljanje pozabljenih predalov, branje knjig, virtualne obiske dunajskih muzejev? »Zame so ti dnevi bolj kot panični živčni. In se bojim časa, ko bo to mimo, ker bomo prekurjeni.«

Druga sogovornica, upokojena učiteljica, ima dober uvid v šolsko delo, saj ima vnuke v različnih razredih po različnih koncih Slovenije, in po tem, kar je videla, je šokirana, kako se je Slovenija neorganizirano lotila problema. »Eni zahtevajo, da se otrok s staršem doma uči snov naprej, pri čemer se sprašujem, ali imajo vsi otroci enake možnosti, če učitelj pošlje navodilo stran v učbeniku ali stran na spletu? Koliko staršev zmore na tak način poučevati otroka? Koliko staršev je v nujnih službah? Kaj pa tisti z učnimi težavami oziroma dodatno strokovno pomočjo? Poleg tega učitelji pošiljajo domov tudi navodila za delo za neobvezni program, kot je podaljšano bivanje!«

Mamica dveh otrok, ki živi tik za avstrijsko mejo, nam je poslala primer urnika za svojega sina za cel teden – na enem listu! Pravi, da s svojim četrtošolcem nima nikakršnih težav, vse opravi sam, imajo pa možnost otroci sami poklicati učiteljico po telefonu.

Medtem ko v Avstriji vse temelji na ponavljanju oziroma utrjevanju snovi, pri nas primer za 8. razred opiše upokojena učiteljica, ki se je o tem prepričala pri vnuku: »Samostojno učenje vektorjev, sestavljanje in razstavljanje sil – abstrakcija, ki je za to starostno skupino izredno težka!« Resnici na ljubo: starši, zmorete razložiti vektorje otroku?

Navodila, priprave ... Kot ponavljanje in utrjevanje snovi si je program za učenje na daljavo zastavila tudi učiteljica matematike Vesna: »Takoj, ko smo izvedeli, da se bodo šole zaprle in bo učenje potekalo v spletnih učilnicah, mi je bilo jasno: učenci bodo snov utrjevali, raziskovali stvari, za katere sicer nimamo časa, ali pa kvečjemu predelali kakšno lažje poglavje. In tako sem pripravila aktivnosti za učenje doma – vaje, pregled snovi za nazaj, kratka raziskovalna naloga ... Nič več kot za tri do štiri ure matematike na teden. Seveda se ob tem zavedam, da vsi učenci ne bodo sledili vsem navodilom in da nikakor ne bom ocenjevala njihovih izdelkov. Sploh šibkejši ali pa učenci s socialnega roba. Pa tisti, katerih starši so izgubili službo.« Bomo že speljali tole šolsko leto, si je mislila.

»Verjetno ne bo vse po učnem načrtu, a če so izredne razmere, je najbrž pomembnejše, da ostanemo zdravi. Vse drugo bo pa že nekako. Tako sem razmišljala in pripravila kratka navodila za matematiko v 6. in 7. razredu. Potem pa odprem elektronsko pošto in vidim pet pisem z navodili ravnateljice, kaj in kako pripraviti, kako sodelovati s starši, kaj uporabiti, kako to zabeležiti v dnevnikih, kako voditi osebno evidenco ... Noro. Naj sicer dodam, da imamo zelo razumevajočo in srčno ravnateljico. Iz študijske skupine matematikov nam sporočajo, katere programe lahko uporabljamo v spletnih učilnicah, kako najbolje izkoristiti spletne aplikacije za učenje na daljavo, založbe so nam omogočile zastonj uporabo vseh e-učbenikov in nas vabijo k uporabi. Na prvem programu TV Slovenija, nad katerim sem za zdaj navdušena, predvajajo primere učiteljev, ki se snemajo in tako razlagajo snov, sodelavec ponuja izobraževanje za delo v spletni učilnici. Potem odprem spletno stran naše šole, kjer je že ogromno prispevkov mojih sodelavcev z natančnimi navodili za samostojno učenje in še in še, sploh ni konca ...«

Mar ni vsega preveč? Zavedela se je, da je delo zastavila preveč preprosto. Za nameček se je soočila s povratnimi informacijami staršev: učenci so navdušeni, delajo, pošiljajo slike, izdelke, starši sodelujejo. Hvaležni za navodila. »Torej sem se premalo pripravila? Pa vendarle razmislimo: učenec bo moral v tem tednu pripraviti tri seminarske naloge, prebrati knjigo, si ogledati dokumentarni film, predelati deset strani fizike, rešiti štiri strani vaj za matematiko, izdelati žirafo iz žice ... – to je po mojem mnenju PREVEČ!«
O tem, da je vsega preveč, se je Vesna prepričala tudi pri sestri, katere osmošolec se sicer prvič samoiniciativno uči in mu je fino, ker se sooča z nečim novim. Potem sta se ji oglasila še sodelavka in sodelavec, ki imata otroke, delata od doma za službo in težko uspeta postoriti vse. Povrhu ji je zbolela hčerka, dobila je visoko vročino in ta ji ni padla dva dni. »Vmes, ko ji zbijam vročino in se stiska k meni, me kliče sodelavka. Zanima jo moje mnenje v zvezi z aktivnostjo za šestošolce. Želi, da se pogovoriva po spletni aplikaciji Zoom, ki je sploh ne poznam. Norišnica! Partner gre v trgovino, ker nam je zmanjkalo mleka, z masko in rokavicami. Ko se vrne domov, razkuži vse izdelke, se preobleče in mi pove vse novice v zvezi z virusom v Sloveniji, Italiji in po svetu. Od šefa je dobil odpoved.« Še en dan v dobi koronavirusa.


Kako naj si organiziramo dan? Ali si ga sploh organizirati? Zgoraj podpisana vam povem, da mi je prvi dan drugega tedna počil film, saj se je moj naraščaj upiral zastavljenemu pouku, kar naprej sta bili lačni, skratka, razpad sistema in porazen primer šolanja na domu. V torek sem obrnila ploščo in pustila dopoldne za prosto igro, vse za šolo smo nadoknadili pozno popoldne.
Ampak strokovnjaki priporočajo strukturo, urnik, predvidljivost.
Sem ravnala prav? »V psihologiji temu pravimo moč nezavednega – neki represiji, pritiskom se namreč upiramo tako otroci kot odrasli in takrat pač otrok ne bo ničesar naredil. Razburjen starš ne more ničesar narediti, enako naš otrok. Pogosto delamo to napako, da na otroke gledamo povsem drugače. Tudi otrok podobno dojema pritiske, le s to razliko, da ima mnogo več volje za upor. Še posebej najstniki,« odgovarja Manja Kristanc, pedagoginja, andragoginja, profesorica angleškega jezika in specializantka transakcijske analize, ki o pomoči pri učenju veliko predava na šolah za starše.  »Za učenje je izjemno pomembno, da smo v nevtralnem čustvenem stanju, brez panike, in da smo pomirjujoči, saj na otroka prenašamo stres. Dokazano je bilo, da se pri otroku nevronske povezave stisnejo, če se z otrokom najprej spremo in ga nato naženemo k učenju. Če zraven zagrozimo, da bo cel teden brez telefona, prav tako ne pomaga. Pomoč potrebujejo v teh časih predvsem mlajši otroci in pa otroci s posebnimi učnimi težavami, recimo dislektiki, otroci z motnjo pozornosti. Zelo pomembna je struktura, predvsem zato, ker veliko staršev dela od doma. Za mlajše otroke bi priporočala, da jim pripravite urnik, lahko s sličicami – da je vse predvidljivo, ker nam struktura da smisel reda, predvidljivosti in varnosti.«
Kakšen dan nam bo šlo bolje, drug dan bo spet več napetosti. Ker otroci ne morejo sedeti prav dolgo, za mlajše učence pripravimo učne etape: 15 minut dela, pet minut aktivnega odmora (malo telovadbe, zračenje prostora), starejši otroci bodo zmogli že od 25 do 30 minut intenzivnega dela.


Starši v stresu. Manja Kristanc pojasnjuje, da je vse odvisno tudi od tega, kakšen tip otroka imate. »To najlažje ugotovite po tem, če se med učenjem nenehno igra s predmeti, kemičnimi svinčniki, se obrača in zvira na stolu –  to je po vsej verjetnosti kinestetični tip otroka, ki ga starši pogosto najmanj razumemo in nam gre najbolj na živce. Starši rečemo: daj mir, sploh se ne koncentriraš. Ampak ni res, otrok se ravno s tem koncentrira. Za takega otroka je idealno, če mu lahko omogočimo sedenje na napihljivi žogi, riše lahko na tleh, lahko tudi stoji, med ponavljanjem snovi naj hodi. Lahko se malo žoga (mehke žogice) …  Po mojih izkušnjah si slušno-gibalni tip otrok snov lažje zapomni med gibanjem.«
Ne bomo se pretvarjali, da je v družinah idila, ko pa so nekateri starši v teh časih pod groznim pritiskom – nekateri delajo, drugi so izgubili službo, strah jih je za preživetje, tretji so zasuti z delom od doma in se spopadajo z nenehnim občutkom krivde – nisem naredil dovolj za službo, prav tako nismo uspeli predelati vsega za šolo. Poleg tega bi si drznila zapisati, da verjetno nismo dežela čudežno pridnih otrok, ki vsi veseli zjutraj čakajo za mizo, željni dodatnih nalog. Seveda, tudi taki obstajajo, ampak verjetno taki niso v večini? »Starši in mladi, s katerimi trenutno delam, res potarnajo, da je veliko dela, ampak pridno delajo. Otroka lahko v tem obdobju naučimo samostojnosti in odgovornosti, češ, tole reši, in ko bom imela čas, bom pregledala. Vmes pa se zaposli s prostočasno dejavnostjo. Nikakor pa med delovnim delom dneva ne dovolimo tehnologije – torej brez zaslonov, kar naj velja za vse otroke v družini, sicer sledijo prepiri. Zasloni naj ne bodo varuška, saj bomo imeli kasneje težave. Za razvijanje učnih spretnosti lahko uporabimo tudi gospodinjska opravila – za merjenje, kuhanje, razvrščanje perila, recepti … Da otroci nimajo občutka, da je ves čas samo šola,« pravi Manja Kristanc.


Naredite otroke odgovorne. Tudi socialna psihologinja dr. Mirjana Ule vidi v tem obdobju šolanja na domu priložnost za učenje samostojnosti in odgovornosti pri otrocih. »Zdaj je priložnost, da naredite otroke odgovorne! Šolanje na domu je stvar med otrokom in šolo. Otroci naj naredijo, kolikor zmorejo, starš lahko samo pomaga. Problem med otrokom, starši in šolo vidim predvsem v tem, da se matere čutijo tako zelo odgovorne in mislijo, da morajo otroci narediti vse stoodstotno. Naj otroci naredijo manj in naj bodo za samostojno delo pohvaljeni. Poskušati je treba bremena prenesti na otroke. Šola je stvar otrok, naloga staršev pa je, da jih naučijo samostojnosti. Torej, naredi sam, jaz ti bom pa pregledala, medtem pa imam delo za svojo službo. Otroci morajo tudi spoštovati delo svojih staršev. Šola na daljavo ni mišljena tako, da bodo matere delale čez dan šolo z otroki, ponoči pa za službo. Tega se moramo znebiti, matere preveč delajo in imajo pretiran občutek odgovornosti. Od leta 2000 so raziskave kazale, da smo umetno dvignili ocene otrok. Otroci morajo biti odlični, ocena dobro je že nesprejemljiva. Veliko bolje je, da je otrok samostojen, pa čeprav z nižjimi ocenami. Sicer so utrujene matere in bodoči študenti, ki na fakultetah potem namesto želje po znanju kažejo utrujenost od vsega tega pehanja za odličnimi ocenami,« je kritična Mirjana Ule.


Bodo šolniki znali biti modri? Mamica treh sinov upa, da bodo šolniki sklenili in znali zreducirati snov na tisto, kar je dejansko pomembno. Drugi opozarjajo na otroke s posebnimi potrebami oziroma tiste, ki potrebujejo dodatno strokovno pomoč. Starši otrok s posebnimi potrebami dobijo učni načrt in navodila, naj presodijo, kaj otrok zmore. Sogovornica nam je povedala, da ona slučajno to zmore, ker je iz pedagoških vod. »Učne liste prilagajam svojemu otroku, pouk imava vsak dan od 8. do 13. ure, vključujeva delovno prakso v gospodinjstvu in na vrtu.« Skrbi jo, kdo bo spremljal tiste otroke, ki nimajo možnosti kot peščica otrok iz visoko ambicioznih družin ali takih, kjer se spoznajo na poučevanje. »Mar ne bi morala država in vodilni v izobraževanju poskrbeti, da bosta letošnja matura in osnovnošolsko preverjanje znanja temeljila na doslej usvojeni snovi, ki naj bi se v tem mesecu ali dveh utrjevala? Ob tem bi veljalo sestaviti komisijo, ki bi dala natančne okvirje za delo na domu – takšne, ki bodo sprejemljivi za vse slovenske učence.«
Mirjana Ule pa za konec bodri: »Vzemimo to situacijo kot priložnost, saj imamo malo več svobode za načrtovanje časa, ni nam treba hiteti naokoli, kar sicer nenehno počnemo, poskusimo doživeti to obdobje drug z drugim in bo šlo. Predpostavljam, da se bodo otroci z veseljem vrnili v šolo, da se bodo sedaj spočili od tistega drila. To situacijo je treba vzeti kot priložnost, ne samo kot grozo.«


Namesto v učilnico na splet?
Učitelji so staršem res na razpolago, bodrijo starše in otroke, ki so veseli njihovih pohval in stika z njimi, nekateri so posneli videe z razlago snovi. Otroci pa so za delo doma seveda različno zagnani. Med njimi so tudi genialci, ki se znajo samoorganizirati. Tako je neki oče na Twitterju ponosno oznanil, da so se učenci višjih razredov osnovne šole povezali na spletu – v videokonferenci – brez učiteljev. Skupaj rešujejo naloge in si pomagajo tako, da najboljši učenci prevzemajo vloge učiteljev. To pa je krasno, medvrstniška pomoč, samoiniciativnost, samoorganizacija ... Ker si pomagajo, za naloge porabijo tudi manj časa. Nekateri so prepričani, da dela koronavirus tektonske premike in da se bo šola v prihodnosti spremenila.
Bodo torej spletne učilnice zamenjale učitelje in učiteljice v pravih učilnicah? »Upam, da ne. Na motivacijo gledam vedno skozi odnos. Ljudje smo bitja, ki potrebujemo človeški stik, in tehnologija ga nikakor ne more nadomestiti. Četudi dobimo pohvalo pri nekem reševanju kviza na spletu, gre za neko enoto pohvale, vendar to potrebujemo od človeških bitij. Bi se mi pa za nove generacije mladih, ki so 'zaslonarji', zdelo pametno, da se del poučevanja preseli na moderne tehnologije – saj jim je to bližje. Vsaj polovični del pa absolutno mora ostati tako, kot je – s stikom,« odgovarja Manja Kristanc.


Še več razlik med otroki
Kar pa nas lahko skrbi po tednih šolanja na domu, so razlike, ki bodo nastale med otroki. »Že tako izhajamo iz različnih družbeno-kulturnih okolij, eni starši so že sicer bolje opremljeni za pomoč pri učenju kot drugi, zdaj je problem tudi dostop do tehnologije, ki ni samoumeven za vse,« pravi Manja Kristanc.
Da naj bi šola zmanjševala razlike, poudari tudi Mirjana Ule in dodaja, da seveda ni vseeno, ali otrok živi v velikem stanovanju ali pa se ob kuhinjski mizi stiska s sorojenci. Vendar je bolj kot velikost in opremljenost stanovanja pomembno spodbudno, prijazno, čustveno toplo vzdušje doma. »Tudi sama sem odraščala v skromnih razmerah, ogrevali smo samo kuhinjo in vsi trije otroci v družini smo delali domače naloge tam. Tudi kot študentka sem se učila ponoči, ko so vsi šli spat, mir za učenje sem iskala celo na stranišču oziroma v kopalnici. Učenje je bilo naša odgovornost. Starši so mi dali vedeti: če boš dobra, boš šla na gimnazijo, drugače pa ne. In želela sem si biti dobra in za to sem izrabila vse možnosti, da sem to dosegla. Nihče mi ni pomagal, sama sem se zgrizla skozi to.« Kar pa Uletovo skrbi, so napete razmere v družinah – velikokrat zaradi materialnega pomanjkanja, strahu za preživetje.

Kakšni bodo otroci, ko bodo prišli izza zidov?
»Tega nihče ne ve, ampak mislim, da bo zdaj večjo vrednost dobilo osebno druženje, divjanje na prostem s sovrstniki. Nekateri otroci, ki prej šole sploh niso marali, jo zdaj celo pogrešajo. Komaj drugi teden je za nami in stiske bodo. Imamo dneve, ko težje prenašamo stanje v karanteni, in prav je, da tudi otrokom priznamo njihova čustva. Ne odmahnimo nad njimi, češ da je brez zveze. Povejmo jim: razumem, strah te je, pogovoriva se; normalizirajmo čustva, vsa čustva so v redu, kaj z njimi naredimo, pa je naša izbira. Pri tem pomagajmo otroku. Pogovorimo se o skrbi in žalosti, zvečer jim preberimo kakšno pomirjujočo zgodbo, zavrtimo mirno glasbo pred spanjem,« svetuje Manja Kristanc.

Manja Kristanc: »Moramo se zavedati, da gre za izredne razmere, tako da ni treba pretirano pritiskati na otroke, poleg tega imamo vsi zraven še kup drugih skrbi. Starše bi tako pozvala, naj se ne obremenjujejo preveč, saj bomo še vse nadoknadili in tudi na šolah bodo razumeli. Hkrati pa morajo otroci vedeti, da to niso počitnice in da imajo svoje zadolžitve. Starši smo pri vzdrževanju, postavljanju meja ter doslednosti zelo različni, in to je še najhujši izziv. Prej ko začnemo s tem, več koristi naredimo otroku.«


Zarja Jana, št. 13, 31. 3. 2020