prijateljici Dobra karma

Po teh 12 znakih v svojem prijatelju prepoznate ...

zaprta-trgovina, prodajalna, rešetke, izložbena-lutka Svet24.si

Predlagajo, da te trgovine ostajo zaprte "do ...

suncic_pl_01.11.14 Reporter.si

Maja Sunčič: Šarec je kot Kitajci. Vse je ...

aleksandra pivec, boštjan kozole Svet24.si

Kmetijska ministrica poziva Slovenke in Slovence ...

20200316-00995931 Necenzurirano

Madžari bi se vrnili na drugi tir

Baba Vanga Odkrito.si

Razkrito: Baba Vanga napovedala muslimansko ...

Ana Praznik Njena.si

Šok: Delovna akcija se poslavlja z malih ekranov

Odklenjeno

Ne, nisem zaklenjena v hiši

Egipt. Sinaj. Sveta gora, kjer je Mojzes prejel deset božjih zapovedi. Ob njenem vznožju kraj Sveta Katarina z majhnimi kamnitimi hišami in veličasten samostan. Nina Mavrič, 42-letna turistična vodnica, doma iz Tržiča, je tu našla svoj drugi dom in moža ter postala članica velike beduinske družine.

Avtor:

Biba Jamnik Vidic

Značke:

»Kadar sem kot vodnica v Sveto Katarino pripeljala turiste, so mi rekli, da se počutijo kot v deželi Kremenčkovih,« se za začetek pošali. Sama se je za selitev v hribovsko puščavsko mesto, ki leži pod vznožjem najvišje točke polotoka, 2.637 metrov visoke gore Sveta Katarina, kjer padavin skoraj ne poznajo in velja za najbolj neprijazno območje Sinajskega polotoka, preselila pred desetimi leti. »Želela sem se spoznati in preizkusiti. Za puščavo sem se odločila, ker me od nekdaj privlačijo težka življenjska okolja. Kolebala sem med Damaskom v Siriji in Sveto Katarino na Sinaju.« Nazadnje je jeziček na tehtnici premaknil njen pes. »Ker sem se selila s psom, sem iskala hišo. Našla sem jo v Sveti Katarini. Dobra odločitev je bila. Tudi zato, ker je mestece majhno in je v njem prijetneje živeti kot v milijonskem mestu. Zelo umirjeno živim. Ukvarjam se z vrtom, kvačkam in se družim z ženskami iz moževe družine. Nekajkrat na leto pa še vedno delam kot turistična vodnica. Ravno zdaj odhajam za mesec in pol v Kambodžo, Vietnam in na Tajsko.«

Kako na to, da si sami služite denar, gleda vaš soprog? Domnevam, da beduinske ženske ne hodijo v službo.

Moj mož Gabaly je že od začetka vedel, kakšno je moje življenje. Zato pred sedmimi leti, ko sva se poročila, iz tega, da obdržim službo, ni delal nobenega problema. Podpira me tudi njegova družina, ki je zelo napredna. Kar nekaj njihovih žensk hodi v službo. Ena od svakinj je ravnateljica vrtca, dve sta šivilji, ena uči odrasle ženske brati in pisati. Lani smo dobili tudi prvo fakultetno izobraženo članico družine. Ena od Gabalyjevih nečakinj je postala učiteljica arabščine in angleščine, druga še študira, in sicer angleščino in računalništvo. Sicer pa so ženske v beduinskih družinah res bolj doma.

Kako sta z možem postala par?

Spoznala sva se službeno. V beduinski kamp, ki je bil izhodišče za potovanje z džipi po puščavi, sem vozila turiste. Gabaly je bil takrat zaposlen pri bratu, ki je kamp vodil. Začela sva se spoznavati in enkrat je preskočila iskrica. Potem sva se začela družiti, seveda na skrivaj. V njihovem svetu se ženske in moški v javnosti ne smejo pojavljati skupaj. Približno tri leta sva imela skrivno razmerje, potem sva se odločila poročiti.

Kako je vajino odločitev sprejela njegova družina?

Z družino sem bila že prej močno povezana. Tudi hiša, ki sem jo vzela v najem, je bila njihova. Družina me je poznala, zato niso imeli nič proti, ko jim je Gabaly povedal, da se bova poročila. Vprašali so naju le, ali sva prepričana, da bo najin zakon deloval.

Kako pa so novico sprejeli vaši sorodniki?

Moja starša sta že pokojna, imam samo še sestro in babico. Obe sta novico zelo lepo sprejeli. Starša sta naju s sestro vzgajala v duhu, da barva kože in vera nista pomembni, da noben človek zaradi tega ne sme biti več ali manj vreden od drugega. Tudi sestra ni poročena s Slovencem. Njen mož je pravoslavne vere.

Ljudje imajo še vedno veliko predsodkov, sploh če slišijo, da se je Slovenka poročila z muslimanom.

Nekateri res težko verjamejo, da nisem zaklenjena v hiši (smeh). Če me mož že spusti iz hiše, sem pa zagotovo oblečena v burko. Moje življenje je v resnici popolnoma drugačno. Ne rečem, mogoče imajo kakšne ženske tudi drugačne izkušnje. Sama se oblačim enako, kot sem se doma v Sloveniji, le ruto si včasih dam na glavo. Največkrat, ko greva na kakšno poroko in to naredim iz spoštovanja do družine, v katero sem se poročila.

Ko ste ravno omenili poroko. Kakšna je bila vajina?

Za njihove razmere zelo majhna, saj je bilo nanjo povabljenih le 150 ljudi. Izpustili smo tudi del poroke, ko nevesta dan preživi z družino in prijateljicami ter jo pobarvajo s kano. Moja družina zaradi finančnih razlogov namreč ni mogla priti na poroko. Preostalo pa je bilo enako kot na vseh beduinskih porokah. Ženski del je bil ločen od moškega. Tudi zabava je potekala v vsakem delu posebej. Ženske so na poroko prišle oblečene v črne abaje (tradicionalno vrhnje oblačilo, ki jim zakriva celotno telo) in nikab (naglavno ruto z režo za oči). Potem pa so slekle abaje in pokazale svoja razkošna oblačila kričečih barv. Zabava z glasbo in plesom je bila zelo živahna. Čisto drugače kot v moškem delu. Ker imamo tujke v arabskem svetu poseben status, obravnavajo nas kot srednji spol, lahko vstopamo tudi v moški del. Iz prve roke lahko povem, da je pri moških zelo dolgočasno. Večinoma samo sedijo, pijejo čaj, se pogovarjajo in poslušajo glasbo. Jim je pa dovoljeno za kratek čas priti v ženski del. Ko se je to zgodilo na najini poroki, so naju z Gabalyjem posedli na stola, da sva lahko sprejemala čestitke in darila. Po končani poroki svatje običajno sedejo v avtomobile in mladoporočenca ob trobljenju avtomobilskih hup odpeljejo domov.

Kako so vas sprejele ženske izven moževe družine?

Ker je njegova družina zelo velika, mož ima še sedem bratov in dve sestri, se večinoma družim samo z njimi, občasno še z dvema sosedama. Prijateljic med beduinkami nimam.

Kako je živeti v beduinskem naselju?

Ljudje imajo precej čudne predstave o beduinskih naseljih. Še vedno si kdo predstavlja, da živim v šotoru, na eni strani mož, na drugi strani ovce (smeh). V resnici živim v čisto običajni hiši z elektriko in internetom. V hiši imava tako hladilnik kot štedilnik, pralni stroj, televizor, sedežno garnituro, ki je sicer malce drugačna, kot smo vajeni pri nas. Je nižja, narejena iz približno 20 cm debele pene. Res pa v hiši nimava jedilne mize in stolov. Beduini namreč jedo na tleh. Ko sem se preselila v Sveto Katarino, sem bila odločena, da bodo miza in stoli moj prvi nakup. Po desetih letih jih še vedno nimam, razen stola ob delovni mizi, na kateri imam računalnik.

Beduini menda živijo po svojih zakonih.

Res je, čeprav njihovi zakoni veljajo le za manjše spore in težave. Sicer ima vse pristojnosti tudi pri njih policija. Ima pa vsako beduinsko pleme še svojega šejka, na katerega se obračajo ljudje po pomoč. Če se, denimo, spreta dva soseda, bosta njegovo razsodbo oba upoštevala.

Odkar ste poročeni z beduinom, ti zakoni veljajo tudi za vas.

Nekatera pravila, denimo ta, da je ženska absolutna kraljica doma, se mi zdijo odlična (smeh). V beduinskih domovih velja le beseda ženske, tudi denar, ki ga ženska zasluži, je samo njen in ga lahko zapravi po svoji volji. Po drugi strani pa so moški dolžni pokrivati vse stroške za gospodinjstvo ter poskrbeti za družino in šolanje otrok. Kot beduinska žena sem skoraj nedotakljiva. To mi zelo prav pride v trgovini, ko imam kot ženska vedno prednost pred moškimi. V Egiptu, kjer ljudje niso navajeni čakati v vrstah, to sploh ni nepomembno.

Sveta Katarina, kjer živite, leži na nadmorski višini 1.500 metrov in velja za najhladnejši kraj v Egiptu. Vas kaj spominja na Tržič in Gorenjsko?

Bolj malo. Hribi so tukaj drugačni. Nič zelenega ni, same skale. Pozimi je tudi zelo mraz, celo sneg lahko zapade. Čez dan je deset stopinj, ponoči pade pod ničlo, celo do minus deset. Kaj je to zima, občutim šele sedaj, ko živim v Egiptu. V Sloveniji, kjer so hiše izolirane, je toplo, tukaj se ogrevamo na elektriko, in ko ugasnemo gretje, je v trenutku mraz.

Kaj pa varnost? Sinaj ima slab sloves, velja za leglo terorizma.

Sinaj je zelo velik, za tri Slovenije. Jaz živim na južnem delu, ki je zelo turističen. Bolj problematičen je severni del, ki meji na Gazo. Pa tudi tam imajo največ problemov s tihotapci. Sinaj ni nič nevarnejši kot preostali del Egipta. Ne vem sicer, zakaj evropski mediji incidente v Egiptu tako radi povezujejo s terorizmom. Tudi v evropskih mestih se marsikaj dogaja, pa ljudje tja še vedno hodijo. Mogoče bolj zaupajo evropskim varnostnim silam? V desetih letih, odkar živim v Egiptu, se še nikoli nisem počutila ogroženo. Je pa življenje domačinov, ki so pred revolucijo živeli od turizma, zdaj zelo težko. Večina od sto milijonov ljudi, kolikor jih živi v Egiptu, mora preživeti z dobrimi sto evri na mesec.

Z možem vsako leto prideta v Slovenijo. Kako jo vidi?

Na začetku se je zelo čudil, da ima demokratična država tako veliko pravil, ki se jih ljudje morajo držati. Od omejitev hitrosti na cestah do tega, da ti izklopijo elektriko, če ne plačaš računov. V Egiptu se vedno da še kaj dogovoriti. Najbolj pa ga je zmedlo sortiranje smeti. Prva leta me je ves čas spraševal, v kateri koš sodi kakšen odpadek. Tudi pitna voda, ki priteče iz pipe, ga je fascinirala. Pravi, da se sploh ne zavedamo, kaj imamo. V Sveti Katarini ima vsaka hiša ograjen prostor, kjer je cisterna; vanjo nam vodo pripeljejo s tovornjaki. A ta voda ni pitna, uporabljamo jo lahko le za kuhanje in umivanje.

Boste ostali v Egiptu?

Ne vem. Nikoli ne reci nikoli. V življenju nikoli veliko ne načrtujem. Stvari pridejo, ko pa se iztečejo, se mi običajno že dogaja nekaj drugega. Zaenkrat mi je tu lepo, čeprav grem zelo rada tudi v Slovenijo. Zdaj, ko lahko z mojo družino komuniciram po brezplačnih omrežjih in se lahko vidimo preko kamere, mi je tudi precej lažje.

* »Ker imamo tujke v arabskem svetu poseben status, obravnavajo nas kot srednji spol, lahko vstopamo tudi v moški del. Iz prve roke lahko povem, da je pri moških zelo dolgočasno.«

* »V beduinskih domovih velja le beseda ženske, tudi denar, ki ga ženska zasluži, je samo njen in ga lahko zapravi po svoji volji. Po drugi strani pa so moški dolžni pokrivati vse stroške za gospodinjstvo ter poskrbeti za družino in šolanje otrok. Kot beduinska žena sem skoraj nedotakljiva.«

* »Mojega moža je v Sloveniji fascinirala pitna voda, ki priteče iz pipe. Pravi, da se sploh ne zavedamo, kaj imamo.«