prijateljici Dobra karma

Po teh 12 znakih v svojem prijatelju prepoznate ...

zaprta-trgovina, prodajalna, rešetke, izložbena-lutka Svet24.si

Predlagajo, da te trgovine ostajo zaprte "do ...

suncic_pl_01.11.14 Reporter.si

Maja Sunčič: Šarec je kot Kitajci. Vse je ...

aleksandra pivec, boštjan kozole Svet24.si

Kmetijska ministrica poziva Slovenke in Slovence ...

20200316-00995931 Necenzurirano

Madžari bi se vrnili na drugi tir

Baba Vanga Odkrito.si

Razkrito: Baba Vanga napovedala muslimansko ...

Ana Praznik Njena.si

Šok: Delovna akcija se poslavlja z malih ekranov

Odklenjeno

Voda je zlato postala

Velika Britanija, Avstralija in ZDA svojim državljanom vodo drago zaračunavajo. Kmetje v Avstraliji zaradi tega propadajo, Britancem so do nedavnega lahko odklopili vodo. Je voda še človekova temeljna pravica ali pa jo bodo v roke dobila zasebna podjetja in bogato preprodajala? Peticija iz leta 2012 za zdaj zavira apetite finančnikov po privatizaciji vode na evropski celini. A zmaga je krhka. Treba se bo odločiti: bo voda postala blago, ki ga bodo prodajali na trgu, ali bo človekova pravica? Oboje ne bo šlo.

Prihodnost je temna. Lansko poletje v Evropi je opozorilo na krizo, ki je terjala prvo žrtev: vodo. Povpraševanje po njej raste, ponudba pa upada. Prihodnost je temna, pravijo poznavalci: prvi vročinski val v Franciji že junija, zadušna vročina po vsem Združenem kraljestvu, 39 stopinj Celzija v Londonu, kar je rekord za julij, rekordi so bili preseženi tudi na Nizozemskem, v Belgiji, Italiji, vsa Evropa je težko dihala. Zemlja prestaja najtoplejše obdobje zadnjih dva tisoč let. 

Najbolj iskan naravni vir na planetu. V Franciji sta dve tretjini regij sprejeli ukrepe za zmanjšanje porabe vode. Kmetje so imeli uničeno žetev, drugi so se poskušali prilagoditi klimatskim spremembam. Danes namreč namenjamo kar 70 odstotkov vode za pridelavo človeške hrane. Voda je postala najbolj iskan naravni vir na planetu. Finančni svet pa pod pretvezo reševanja sveta vsiljuje svojo revolucijo: želi zvišati ceno vode in ustvariti trg, podoben naftnemu. »Voda pada z neba, torej mora biti zastonj,« je očitno že malce zastarelo razmišljanje. Finančniki se zagovarjajo, da v naravi najdemo tudi diamante, pa vendarle niso zastonj. Da je voda finančni produkt, trdijo kapitalistične glave. Zato je nastal »vodni trg«, na katerem prodajajo megalitre vode. Megaliter vode stane okrog 500 dolarjev, včasih več, včasih manj, kakršna sta pač ponudba in povpraševanje. In to je šele začetek finančno-vodne revolucije, opozarjajo ljudje, ki si vode ne morejo privoščiti. In da se je začel »naval na modro zlato«, ki ga nihče več ne more ustaviti. 

Pravica do vode. Ta naj bi bila zapisana v skoraj vseh svetovnih ustavah, a jo finančniki vztrajno kratijo. Po svetu se že dogajajo demonstracije, na katerih ljudje vzklikajo, da vode ne bodo plačevali, saj je njihova temeljna pravica. Vojna za vodo se je začela. Kdo bo zmagal? Planet, ljudje ali trgi? Odgovor je jasen, če se spomnimo na nafto. 

Vezi med vodo in financami so se začele plesti v londonskem Cityju, finančnem središču Evrope, že pred 30 leti. Najprej so privabili zasebne vlagatelje, kampanjo je vodila takratna premierka, železna lady Margaret Thatcher. Že leta 1989 je trdila, da celo socialistična Francija ve, da je privatizacija vode boljša od njene nacionalizacije in da verjame v uspešno privatizacijo. Mnogi v parlamentu so se ji upirali, a koncesijo za vodo so začeli prodajati zasebnim podjetjem. Ta pa so vzela vodo tistim, ki niso plačevali računov zanjo. Neko takšno podjetje je prekinilo dotok vode 11.000 odjemalcem, ki so potem hodili po vodo v cisterne na ulicah Londona. Ljudje so bili ogorčeni. A trg se za to ni zmenil, trg hoče samo služiti denar. Deset let pozneje so sprejeli zakon, ki je britanskim podjetjem prepovedoval, da neplačnikom prekinejo dotok vode. Toda to ni ustavilo borznih agentov. Nasprotno. Na začetku leta 2000 se je pojavila nova generacija vlagateljev v vodne vire: zasebni in delniški skladi oziroma – oderuški skladi. Požrešni so in nikomur niso odgovorni. Ustanovijo jih za obdobje desetih let in v tem času morajo kar se da povečati donosnost. Nato pa poiščejo novega lastnika. V njih je ogromno mednarodnih vlagateljev, ki nikoli niso stopili na britanska tla. Londonsko podjetje, ki skrbi za 20 odstotkov državne oskrbe z vodo, je kupil avstralski kapitalski sklad. Ta je upal na dobiček predvsem zato, ker se veča število prebivalcev in s tem porabnikov vode. Znanstvenik David Hall je razkril ta »vodni škandal«. Leta 2017 je objavil študijo, v kateri je opisal 30 let zlorab: višanje računov za vodo, izplačevanje visokih dividend delničarjem, davčne utaje. Privatizacija vode je postala karikatura kapitalizma. Hall je povedal: »Zasebni sektor je iz tega sistema vsako leto načrpal tri milijarde evrov. Redno so si izplačevali visoke dividende, torej so bila ta podjetja kot nekakšni bančni avtomati – in so to še vedno. Ta podjetja so nas grdo ogoljufala.« 

Avstralija tudi zaračunava vodo kmetom. Najbolj vroča celina na planetu podnebne spremembe najbolj občuti. Suša je del vsakdana. Avstralci pa so vse bližje »jutrišnjemu svetu«, v katerem bo voda redek in drag naravni vir. Kmetje v Novem Južnem Walesu morajo vodo za živino kupovati na zasebnih trgih. Voda za eno leto stane živinorejca pol milijona dolarjev. Pri tem ne vedo, ali bodo živino lahko prodali ali jim jo bodo uničili bolezen, vremenske neprilike. Kupovati morajo tudi vodo za zalivanje krme. Živina tistih, ki si tega ne morejo privoščiti, daje polovico manj mleka, krave stradajo. »Včasih je bila Avstralija dežela medsebojne pomoči, danes pa se bori vsak zase. Sploh zaradi vodne politike,« pravi pridelovalec mleka s praznimi vodnimi rezervami Bart Dohan. 

Voda je postala zlato. Prodajajo in kupujejo jo z dotikom na mobilno aplikacijo, ki je povezana s trgom. Deluje 24 ur, cena se dnevno spreminja, odvisno od ponudbe in povpraševanja. Ko stranka plača vodo, se kanali na njenih poljih odprejo in voda za namakanje priteče. »Odvzeli so nam vodo, ogrozili so naša življenja«, se pritožuje Bart Dohan. »Jemljejo nam hrano z mize,« še doda. »Upam, da bodo naslednje leto reke bolj polne vode in da nam je ne bo treba spet kupovati na trgu.« A tega nihče ne ve. Dohan pravi, da je, kot bi igrali rusko ruleto. 

350 evrov za milijon litrov. Avstralska vlada se je zaradi pomanjkanja odločila vodo omejiti. Vsako leto določi kvoto za glavne odjemalce – kmetovalce, industrialce, mesta. Kvote določi na podlagi njihovih potreb, obstoječih zalog in vremenskih napovedi. Z novim zakonom so se oblikovali novi trgi, na katerih pa lahko vsakdo kupuje dodatne deleže ali prodaja svoje. Na trgu z vodnimi viri – obstaja deset let –  se ustvari kar dve milijardi evrov prometa na leto. Poslujejo z mersko enoto megaliter oziroma milijon litrov. Svetovni pionir na področju prodajanja vode, Avstralec Tim Rooney, meni, da bomo vodo bolj spoštovali, če bo imela ceno. In da njena trenutna cena – 350 evrov za milijon litrov – ni veliko. Kakor za koga, lahko dodamo. 

Voda ni več naravni vir, ampak je postala blago. Avstralsko podjetje Webster, ki prideluje mandlje, je eno največjih v državi. Vodnih rezerv ima za 200 milijonov evrov. Vrednost vode je večja od vrednosti vse njihove zemlje, tovarn in živine. Cena vode se je v pol leta podvojila. Pojavil se je nov poklic – vodni menedžer, ki trguje z vodo in skrbi za lastnike delnic. Vodna kriza je marsikaterega avstralskega kmeta spravila v stečaj. Za vodo so porabljali vedno več denarja. Nekateri se niso znašli, niso razumeli zakonitosti in poslovanja vodnih trgov. Trg pa je neusmiljen. Prav tako vse višje temperature. 

Izobilje vode je preteklost. Ta »nora« ideja o trgovanju z vodo se je rodila na jugovzhodu Avstralije, njenem najbolj sušnem delu, na univerzi v Adelajdi. »Vodo bo treba deliti,« pravi ekonomist Mike Young, oče avstralskega trga z vodo. »Pomanjkanje vode bo tudi v prihodnosti. Do leta 2050 naj bi imela več kot polovica sveta omejen dostop do vodnih virov. Izobilje vode je preteklost,« svari. »Zato jo moramo natančno in pametno upravljati, da si bomo lahko zagotavljali hrano ter služili denar.« Mike Young je podnebne spremembe spremenil v pravi trg: »Če pada dež, cena vode pade, ker kmetje vedo, da jim ne bo treba namakati polj. Če pa je vroče, cena vode zraste.« Vodo zdaj kupujejo na borzi ali z njo kupčujejo. »Živimo v tekmovalnem svetu,« z zmagovalnim nasmeškom govori Young, »zato bodo morali tisti manj iznajdljivi opustiti kmetovanje.« Nam pa ni do smeha. In kaj bo Young potem jedel? Kdaj se bo to zgodilo pri nas? Kmalu? 

Vodni baroni ali vodni tatovi? Ti živijo v Melbournu. To so bančniki, zavarovalniški agenti, direktorji pokojninskih in investicijskih skladov. Nad modrim zlatom imajo vse večji nadzor. Bančnika Davida Williamsa imenujejo kar »vodni tat«. Je lastnik velikanskih vodnih rezerv. V vodo je vložil 20 milijonov dolarjev. Pričakuje, da se bo zaradi intenzivnega poljedelstva njena cena več kot podvojila: »Če bo na svetu devet milijard ljudi, bodo Kitajci, Indonezijci in Indijci želeli več hrane, ki jo bomo morali intenzivno pridelovati, kar bo pomenilo več vode. In to, kako jo bomo regulirali in razdeljevali.« »To je vrnitev v srednji vek, v čas tlačanov in gospodarjev,« se pritožuje propadli avstralski pridelovalec mleka. 

Denarja ne moreš ne jesti ne piti. Voda je bila zadnji naravni vir, ki se je izogibal tržnim zakonitostim. Avstralci so temu naredili konec. Napočil je čas za vse večje dobičke in bogatenje. Starešina aboriginskega plemena Ngarrindjeri Muggie pravi: »Voda je del naše identitete, je del nas, del naše zgodovine. Danes je drugače. Ni nam všeč, da je Avstralija razvila vodne trge, to nam sploh ni všeč. Kaj pomeni trgovati, prodajati vodo? To je norost, pohlepnost. Ne moreš jesti in piti denarja.« 

ZDA so za posel. Tudi Wall Street se je pripravljal na prevzem avstralskega modela: spremeniti vodo v osnovno surovino in naj kotira na borzi. Nekdanji direktor banke Goldman Sachs Dean Dry je leta 2008 vodil konferenco: »Vedeli smo, da bo prebivalcev vedno več in da zaloge vode kmalu ne bodo več zadostovale. Zato so vodna podjetja ustvarila vodne trge. Vlagatelji so bili očarani nad močjo teh trgov. Je voda nova nafta? To vprašanje je aktualno, a nanj še nismo pripravljeni.« Goldman Sachs in vlagatelji so morali počakati – javnost leta 2008 še ni bila pripravljena. Počakali so na leto 2015 in mednarodni vrh o podnebni krizi v Parizu, na katerem so državni voditelji razglasili izredne podnebne razmere. Te pa narekujejo korenite spremembe, mar ne? Wall Street je krenil v napad. Ena največjih ameriških bank, Citigroup, je razglasila konec brezplačne vode. »Vsak požirek vode se mora poznati človeku v denarnici. Kako bodo varčevali z vodo, če jo dobivajo brezplačno? Zdravstveno zavarovanje si tudi plačujete,« na vprašanje, ali ni prodajanje vode nemoralno, odgovarja njen ekonomski svetovalec Willem Buiter. Liberalizem slavi zlitje vode in denarja, ovire so odpravljene.

Voda je samo algoritem. Zadnja stopnja finančnega špekuliranja z vodo je bila Nasdaqova uvedba posebnega tehnološkega indeksa, s katerim določa ceno vode. V Kaliforniji. Voda je bila prvič zreducirana na algoritem. Voda ne more biti večno zastonj, se izgovarjajo bančniki. Kmetovalec iz Idaha trdi, da gre pri trgovanju z vodo za nekakšne stave. Sklepaš jih o ceni vode, ali se bo zvišala ali znižala. 

Trgovanje z vodo spreminja svet. Treba bo imeti zaloge. S financami omogočajo vpogled v zaloge vode, trdijo finančniki. In prevzemajo pregled nad vodo. Je še čas, da to ustavimo? Smo šele na začetku vodno-finančne revolucije. Poučeni trdijo, da bomo v prihodnosti imeli bogataše z bazeni in revne, ki bodo umirali od žeje. A svetovno povpraševanje po vodi se je že začelo dvigati. Konkurenčnost, privatizacija, donosnost – so ključne besede liberalne doktrine. 

Ženske rešujejo vodo. In svet. Kot ponavadi se je ženska uprla zakonom, ki so grozili, da bodo sprivatizirali vodo po vsem svetu. To je bila kanadska aktivistka za človekove pravice Maude Barlow – leta 2010 je v Združenih narodih dosegla, da je generalna skupščina izglasovala, da dostop do vode priznava za splošno človekovo pravico. Vzdržale so se Avstralija, Velika Britanija in ZDA, ki so vodo že spremenile v finančni produkt. Takrat je sklep o pravici dostopa do vode ratificirala vsaka država. »Voda mora biti javno in skupno dobro, moramo se boriti za to. Voda je človekova pravica, javna in vsem na voljo. Cena pitne vode mora biti dostopna vsem, za vekomaj!« je zahtevala Kanadčanka. V Evropi, v Dublinu, Rimu, Berlinu, so se leta 2015 državljani uprli komercializaciji vode. V Parizu so ustanovili lastno javno vodno podjetje. Borbo proti zasebnim podjetjem je vodila ženska. Leta 2012 je dva milijona ljudi podpisalo peticijo za pravico do vode, prvo v Evropi. Ta peticija za zdaj zavira apetite finančnikov po privatizaciji vode na evropski celini. A zmaga je majava. Evropska unija sicer zagovarja pravico do vode, zakonov pa ne spremeni. Kdo bo zmagal? Bo voda postala blago, ki ga bodo prodajali na trgu, ali bo človekova pravica? Oboje ne gre. Opozorilo avstralskega kmeta: »Ne sprejmite zakonov o privatizaciji vode! Zanjo boste morali potem prodati svojo dušo!« To opozorilo moramo vzeti za sveto. 

Pred štirimi milijardami let je voda iz vesolja prišla na zemljo. Do danes je preživela vse katastrofe. Zdaj ji grozi človek. Reke bi rad spremenil v zlato. Kot da bi bila voda velik trgovski center. 

Članek je objavljen v reviji Zarja Jana št. 7, 18. 2. 2020