prijateljici Dobra karma

Po teh 12 znakih v svojem prijatelju prepoznate ...

zaprta-trgovina, prodajalna, rešetke, izložbena-lutka Svet24.si

Predlagajo, da te trgovine ostajo zaprte "do ...

suncic_pl_01.11.14 Reporter.si

Maja Sunčič: Šarec je kot Kitajci. Vse je ...

aleksandra pivec, boštjan kozole Svet24.si

Kmetijska ministrica poziva Slovenke in Slovence ...

20200316-00995931 Necenzurirano

Madžari bi se vrnili na drugi tir

Baba Vanga Odkrito.si

Razkrito: Baba Vanga napovedala muslimansko ...

Ana Praznik Njena.si

Šok: Delovna akcija se poslavlja z malih ekranov

Odklenjeno

Ne podcenjujte zalezovalcev!

Negotovost, strah, jeza in občutki od nemoči do tesnobe – vse to doživljajo ljudje, na katere se spravijo zalezovalci. Ti želijo na vsak način vstopiti v njihovo življenje. Pogosto tudi nasilno, kar se lahko usodno konča. Zato dejanj zalezovalcev, ki so psihično motene osebe, ne smemo nikoli podcenjevati.

Avtor:

S. M.

Značke:

Tragična zgodba 27-letne Nike Omahen Makić, ki je umrla zaradi strela zalezovalca, ob tem pa je umrl še njen nerojeni otrok, je pretresel Slovenijo. Morilec ni bil sposoben odnehati s svojimi dejanji, dokler jih ni prekinil zločin, zaradi katerega si je sodil sam. A 44-letni morilec je bil po opisu znancev prijeten in blag, tudi razumen človek. Nikoli mu ne bi pripisali, da bi komurkoli storil kaj slabega, ali ga opisali kot agresivnega. Prav nasprotno, v družbi je bil priljubljen, pozoren do prijateljev in vesele narave. Nihče ni slutil, da v sebi nosi tudi temno plat. Ta ga je pripeljala do umora in samomora.

Zalezovalci niso vsakdanja izkušnja, a kdor se sreča z njimi, je obsojen na dolgo trpljenje. Tako potrjujejo izkušnje sogovornikov, ki so želeli ostati anonimni. Še eno dejstvo: zalezovalci so lahko moški in ženske vseh starosti ter socialnih skupin.

Iz centra mesta do stanovanja. Peter iz Ljubljane je delal kot akviziter v veliki slovenski založbi. Ob neki priložnosti je prijazni gospe Ini prodal priročnik in se ob tem z njo zapletel v krajši pogovor. Nobenih osebnih stvari ji ni povedal, le nekaj splošnih podatkov, na primer to, na katerem naslovu je njegova pisarna. In povsem slučajno še, kje si vsako jutro kupi malico, ko gre v službo. V bližini Tromostovja je majhna pekarna, kjer si je največkrat kupil krof s čokolado. To je bil njegov dnevni obred, ki ga je nič hudega sluteč opisal gospe, medtem ko sta izpolnjevala prodajni obrazec za knjigo.

Presenečenje ga je čakalo kmalu. V naslednjih dneh ga je prodajalka v pekarni pričakala s širokim nasmehom na obrazu. »Mladi mož ima oboževalko,« je zbadljivo pripomnila in mu izročila krof s čokolado. Ni mu ga bilo treba plačati. V pekarno je že pred njim prišla neka gospa, je povedala prodajalka, in zanj plačala deset krofov vnaprej.

Petru se je to zdelo smešno, a tudi nenavadno. Katera gospa bi to bila? Morda gre za šalo, je pomislil. Le kak dan pozneje je pred pekarno srečal gospo Ino. Takoj jo je prepoznal in povezal dogodke. Prijazno se je zahvalil, a ni pokazal navdušenja in je  želel odhiteti naprej. A takrat ga je gospa prijela za rokav. Njen način govora in ton glasu sta bila spremenjena. Na vsak način mu je želela razložiti nekaj zelo pomembnih stvari, zato bi moral z njo na sprehod namesto v službo. Ta lahko počaka, je dodala.

Peter se je takrat zavedel, da je, čeprav višji in močnejše postave od krhke gospe, v težavah. Hitel je naprej, a gospa mu je sledila in začela razlagati, da ne more živeti brez njega, da bo pustila moža in otroka ter se mu povsem prepustila. Hitenje Petru ni pomagalo, gospa mu je sledila vse do vrat službe, kjer na srečo ni mogla mimo receptorja.

Zgodba se je ponovila še večkrat. Včasih ga je čakala pred službenim vhodom zjutraj, drugič popoldne. Kdo ve, koliko prej je stala tam, le da bi zagledala Petra, ki ji ni želel več nakloniti nikakršne pozornosti. Največkrat ji je pobegnil tako, da je stekel po ulici in se izgubil v množici, ker je tekel hitreje.

Nato se je zgodil moreč dogodek. Gospa je kot prikazen pred Petra stopila nenadoma, izza polic v trgovini v mestnem središču, in želela govoriti z njim. Obrnil se je in stekel stran ter na bližnji postaji skočil na mestni avtobus, ki je bil takrat na postaji. Odpeljal se je domov in si oddahnil. V predmestju se je usmeril k stolpnici, kjer je imel v najemu stanovanje. Ko je že odklenil vhodna vrata in jih želel zapreti, jih je z vso silo zadržala gospa Ina. Očitno mu je sledila vse iz mestnega središča in pri zadnjih vratih kot prebrisana šolarka skočila na isti avtobus. V nezadržni želji, da sledi svojemu dragemu.

Sledilo je prerivanje in kričanje. Sosedje so začudeno gledali, kaj se dogaja med mladeničem in gospo. Petru je uspelo dobesedno pobegniti v stanovanje. Kmalu zatem se je preselil in zaradi spleta srečnih okoliščin dobil delo na drugem naslovu. Tako je bilo zalezovanja konec, a mučna izkušnja, občutek tesnobe in nemoči, ga še po več letih spremlja, kot bi se, pravi, dogajalo včeraj.

Tudi policistu ni bilo prihranjeno. Še ena zgodba o zalezovalcu iz Ljubljane: sivolasi gospod je finančni direktor v uglednem podjetju ter na videz urejen in prijazen. Vedno je pripravljen pomagati, kolegi ga cenijo in v družbi je priljubljen. A ima tudi svojo temno plat, ki ji ne zmore uiti niti zdaj, ko mu grozi sodba zaradi nadlegovanja. Ta bo temeljito posegla v njegovo poklicno in osebno življenje. Svojo žrtev zalezuje in se skoraj vsak večer pripelje na drug del mesta, le zato, da bi opozoril nase, pa čeprav bo videl le goreti luč v oknu stanovanja ali bo lahko dvignil brisalce na žrtvinem avtomobilu kot znak potešitve in sporočilo, da je bil spet tam in da se v mislih ne more odlepiti od svoje bolestne predstave o romantični zvezi. Morda je tak zaradi telesne hibe, ki ga mori že iz otroštva in s katero je prizadeta njegova možatost, morda zaradi propadlega zakona. A vsekakor ni pripravljen odnehati niti po tem, ko so ga pri dejanju zasačili policisti. 

Iz pogovorov smo izvedeli še za več podobnih zgodb, ki so med seboj različne, a obenem podobne. Na eni strani je žrtev, ki ne glede na spol in starost trpi zaradi vdiranja v zasebnost, na drugi psihopat, ki izumlja vse mogoče oblike vzbujanja pozornosti, kar postane za žrtev skrajno neprijetno. Večkrat se nezaželena srečanja končajo s pretepom, klofutami in z nasilnimi obračuni. V skrajnih primerih, kot vemo iz zgodbe o mladi ženski, tudi tragično, zato jih ne smemo podcenjevati. 

Kot se je pokazalo, se takšna razmerja ne končajo hitro in tudi ne zlahka. Zalezovalci se nikoli ne zavedajo, da je to, kar počnejo, kaznivo. Zato morajo biti nadlegovane osebe vedno dovolj prisebne, da takšne dogodke prijavijo policiji. Mimogrede, zalezovalcu, kot nam je znano, precej časa ni mogel pobegniti niti poklicni policist.

Žrtve so pogosto znane osebnosti. Omenimo le še Maria Galuniča, znanega televizijskega voditelja, ki mu je zalezovalka več kot dvajset let grenila življenje. Zadeva je bila zelo odmevna, pred kratkim je dobila sodni epilog z obsodbo zalezovalke in nalogom za psihiatrično zdravljenje.

Podobnih žrtev med znanimi osebnostmi je tudi v tujini veliko. In trajajo desetletja. Po njihovih opisih se jim zaradi zalezovalcev oziroma »stalkerjev« dogaja vse, od izlivov ljubezenskih sporočil na spletnih omrežjih do zased pred domovanjem in resnih groženj. Najstniškemu idolu Justinu Bieberju je zalezovalec kar neposredno grozil s smrtjo, podobno kot številnim lepoticam iz zvezdniškega sveta. Manekenki Gigi Hadid je zalezovalec še po obsodbi sporočil, naj čaka nanj, ko bo prišel iz zapora. O njej ve vse in jo ima za svojo sorodno dušo, je dejal. Z zalezovalcem se je borila pevka Taylor Swift. Ta je plezal celo po strehi njenega doma in bil, kot se je izkazalo, nevaren, saj so v njegovem avtomobilu našli vse za ugrabitev: vrvi, rokavice, nož in druge pripomočke. Italijanski igralki Sabrini Ferilli je zalezovalec sledil več kot deset let, ji pisal in obiskoval njene nastope. Bil je užaljen, ker mu ni vračala ljubezni, je pojasnil na sodišču. Odnehal je šele takrat, ko je moral v zapor.

David Letterman, voditelj pogovornih oddaj, je imel težavo z zalezovalko, ki je trdila, da ima z njim otroka, večkrat je vdrla na njegovo posest in v studio, kjer je delal.

V številnih državah je pojav tako pogost, da so strokovnjaki in žrtve ustanovili posebna združenja za pomoč. O tem veliko pišejo in govorijo ter si prizadevajo, da bi ta pojav bolje poznali.

* Prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, dr. med., spec. psihiatrije: Zalezovanje je zelo nevarno!

V strokovni literaturi je veliko člankov o zalezovanju. Njihov skupni imenovalec je ta, da različnih oblik nadlegovanja ne smemo podcenjevati ter da je treba o tem več vedeti in tudi več govoriti. Ozaveščenost nam lahko pomaga, da se bomo v stiski bolje znašli in iskali pravo rešitev. Za poljudno razlago takšnih pojavov z vidika psihiatrije smo prosili ugledno strokovnjakinjo dr. Mojco Zvezdano Dernovšek.

Narcistična motnja. »Vedenje, kakršno je zalezovanje, seveda proučuje tudi naša stroka. Pri veliki večini ni prisotna le ena, temveč več različnih duševnih motenj. Pri narcistični motnji se lahko zgodi, da osebe ne morejo sprejeti zavrnitve partnerjev ali prekinitve zveze, saj so po lastnem mnenju tako enkratni, da se to ne bi smelo zgoditi. Če bi že kdo koga zapustil, bi to morali biti oni. Njim se kaj takega ne sme zgoditi. Zavrnitve ali prekinitve odnosa takšni ne sprejmejo, ob tem pa doživijo tako imenovano narcistično travmo. Prejšnji odnos, ki je bil lahko erotično naravnan, se lahko spremeni v prepričevanje osebe, zasledovanje in tudi maščevanje, ki temelji na prepričanju zalezovalca, da tisti, ki ne bo z njim, ne bo z nikomer drugim. To lahko pripelje do občutka, da je življenja konec, zato je sposoben tudi moriti in soditi sebi ali ubije še druge družinske člane, kar imenujemo izbris družine. Vse to lahko izhaja iz narcistične osebnostne psihične bolezni, maščevanja in travme, zaradi katere nekdo ne more sprejeti, da ni vse tako, kot si je zamislil. Gre za popolno neupoštevanje drugih, obenem pa za hudo trpljenje tega človeka in nezmožnost prilagoditve resničnemu stanju.«

Blodnjava motnja. »Druga oblika je blodnjava motnja oziroma psihoza, ki ima dve obliki, to sta ljubosumnostna in erotična blodnjavost. Prva je povezana s partnerjem, ki ga oseba zasleduje, mu preverja telefon, obleko, računalnik in druge stvari ter je zanj nevarna, v nekaterih primerih pa tudi za domnevnega partnerja. Pri erotični blodnjavosti je nekdo prepričan, da, na primer, znana osebnost do njega goji posebna erotična in ljubezenska čustva, zato ji sledi in želi k njej. V globaliziranem svetu, kjer vsi vemo vse o drugih, je to pogosto. Gre za bolezensko stanje, pri katerem bolnik želi priti do osebe, s katero, kot občuti, se tudi sicer že pogovarja. Bolniki opisujejo, da jih osebe nadlegujejo, saj halucinirajo njihov glas. Popolnoma so prepričani, da je tako v resničnosti, in ne dopuščajo druge razlage.«

Zasledovanje je za žrtev zelo nevarno. »Pri nasilju v družini in zasledovanju je treba ravnati zelo previdno ter žrtve preseliti v varne hiše, saj jih zasledovalci dobesedno lovijo. Kako dolgo to lahko traja? Če blodnjave motnje ne zdravimo, lahko traja vse življenje. Vendar danes lahko bolnikom z zdravili zelo učinkovito pomagamo. Težje pa je pri narcistični motnji, saj takšni ne bodo iskali pomoči in priznali, da je z njimi kaj narobe. Težava lahko traja, dokler ne najdejo druge žrtve ali zveze. V vseh primerih mora žrtev zasledovanja najprej sama poskrbeti za svojo varnost. Žal je tako. Šele nato lahko računa na pomoč različnih služb. Poudariti je treba, da je zalezovanje kaznivo dejanje. To je nasilje in vdor v osebni prostor, kar upoštevajo tudi na sodiščih. Narcis, ki se maščuje, lahko naredi zelo hude stvari, in v tem primeru ni olajševalnih okoliščin. Bolezenske blodnjave se obravnavajo drugače, saj je do vedenjskih odklonov pripeljala bolezen. Takšnim osebam, ki so spoznane za krive, se odredi obvezno zdravljenje.«

Nihče ne sme podcenjevati zalezovanja. »Vsak naj se čim bolje zaščiti. Obrne naj se na ustrezne službe, a naj ne pričakuje, da bo obravnava prijazna, saj je to zelo zoprna stvar. Pomemben nasvet: pri vseh oblikah nadlegovanja in nasilja je treba voditi dnevnik. Shraniti je treba elektronska sporočila, opise dogodkov, fotografije, vse, kar lahko priča o nadlegovanju, v nekaterih primerih tudi namestiti kamero ali upoštevati druge ukrepe. Z dokazi lahko naredimo prijavo na policiji. Pozoren je treba biti tudi na povečevanje nadlegovanja. Ko pogosto nadlegovanje preide v maltretiranje, je treba reagirati. Ni odveč opozoriti tudi na vnaprejšnjo previdnost. Na družbenih omrežjih ni dobro objavljati osebnih stvari, fotografij otrok in drugih podrobnosti. Kot rečeno: žrtev se mora najprej zaščititi sama in ravnati razumno.«

Objavljeno v  reviji Zarja Jana št. 5, 4.2. 2020