martin sagner Svet24.si

Vinko Šimek je žalosten: umrl je Dudek

polna luna Dobra karma

Obrestovalo se vam bo, če na polno luno delate ...

alec baldwin, hilaria baldwin Svet24.si

Zvezdnikova žena doživela še drugi spontani splav

minimalna plača, delavec, denar Svet24.si

Kmalu bodo plače višje, a tudi računi

Vili Resnik-iskreno Nova Dobra karma

"Kaj sem preživljal kot otrok v reji, si ljudje ...

sandra Njena.si

Doma ima sanjskega moškega, a odhaja v šov ...

JAN IN TILEN KLOBASA Njena.si

Kdo se je znesel nad mamo dvojčkov Klobasa?!

Odklenjeno

Mislite, da sem nor?

Veliki mislec, filozof, eden najbolj zaželenih govorcev, gostujoči pisec pomembnih svetovnih medijev, Slovenec, ki ima status svetovnega zvezdnika. Kot običajno je predaval v angleščini, njegov prihod na oder pa so napovedali tako, kot bi poslušali napovednik za film z zvezdniško zasedbo. Še preden smo se potopili v njegove zanimive teze, smo ga zmotili na pijači pred portoroškim hotelom in prosili za nekaj fotografij. »Izjav pa ne bom dajal,« nas je hitro streznil. Nič hudega, v eni uri in pol je povedal veliko, po koncu pa je bil prav židane volje in sumimo, da bi brez težav padel v debato z vprašanji iz publike. Škoda, da ta k polemiki ni bila pozvana, bilo bi zabavno.

V Portorož so ga kot osrednjega govorca povabili organizatorji mednarodnega festivala kreativnosti Zlati boben, ta je na slovenski obali že 26. leto zapored združil ljudi, ki si pravijo kreativna industrija, mi pa jih bolj prepoznamo kot oglaševalce, tržnike, producente, oblikovalce – tiste, ki snujejo oglase.

Žižek je zbranim na začetku povedal, da se jim bo po njegovih razmislekih morda odprlo kakšno obzorje več, »želim nam ponuditi uvid v svet, v katerem živimo«. Tihi smeh v občinstvu je izzval že v prvih sekundah, ker pač, saj veste, ima nekaj posebnih gest.

Kaj gori v amazonskem pragozdu je bil naslov predavanja, ki sicer nakazuje neko smer, vendar se motite, če mislite, da je govoril (samo) o lesu, pljučih sveta, ekologiji. Ne, Žižek je šel naokoli, počez, malo naprej pa malo nazaj. Sprehajal se je od levice do desnice, od aktualnih strahov v družbi do ljubezni in sreče, preko filmov pa do Nobelovca Handkeja, Dantejevega pekla, Dekline zgodbe in nazaj k Trumpu, pa še malo h Greti Thunberg, katere veliki oboževalec je.

Kdo si upa zapustiti Žižka? Kljub pričakovanjem dvorana portoroškega hotela Slovenija ni pokala po šivih, na sedežih pa so bili večinoma mladi, ki so pred Žižkom poslušali eno izmed najpomembnejših turških kreativk o spolni neenakosti. Verjetno so bili malce utrujeni, saj med njo in Žižkom ni bilo premora. Tako lahko po približno 40 minutah Žižkovega predavanja morda opravičimo odhajanje iz dvorane. Kdo si upa zapustiti Žižka? Očitno mladi, ki jim ne pomeni kaj dosti. Najprej so se dvignila dekleta, potem je sledilo še nekaj fantov. Skoraj bogokletno, ampak med govorom slavnega filozofa so celo pisali sporočila, brskali po telefonih ... Ekrančki so pri marsikom premagali Žižka. Čudni časi? Čudni mladi? Morda zgolj utrujeni. Žižka ni povsem lahko poslušati, je pa vznemirljivo, mestoma zelo zabavno in nadvse zanimivo.

Začel je z levičarji. »Levičarji se ne morejo sprijazniti, da so izgubili, zato za mobilizacijo množic potrebujejo nekaj novega – tako na eni strani dobimo ekologijo in na drugi nevarnost digitalne nadvlade. Levičarji ne morejo sprejeti, da živimo v relativno mirnih časih, ko se razmere celo postopoma izboljšujejo.« Prav tako imajo svoj apokaliptični scenarij pripravljen desničarji: migranti (grožnja pred islamom, nastanek Evropastana) in feminizem (grožnja tradicionalnim vrednotam).

Kaj pa je v resnici tista apokaliptična grožnja, ki jo Žižek jemlje skrajno resno? Nadaljnji razvoj digitalne nadvlade nad človekom. »Še posebej obet tako imenovanih ožičenih možganov. Ideja, da bi bili naši možgani, naše misli povezane digitalnim univerzumom, kar pomeni, da ne bomo več ljudje. Tisto temeljno, kar nas dela ljudi, je to, da sem tukaj, svoboden v svojih mislih, resničnost je zunaj mene. Kaj se bo zgodilo, ko to distanco izgubimo?«

Kdo je srečen? Nekaj je v naši psihi, da se upira sreči in zadovoljstvu. Zakaj sreča in naše zadovoljstvo vzbujata toliko zanimanja pri obveščevalnih agencijah? »Institucije, ki so tudi Trumpu pomagale zmagati, raziskujejo, kaj nas dela srečne. Ljudje si želijo biti zmanipulirani, v resnici ne želijo biti svobodni. Ni treba, da ljudi neposredno zatiraš, lahko jih veliko učinkoviteje nadziraš, če se dojemajo kot avtonomni svobodni posamezniki.« Ste v času Googla in Facebooka torej res svobodni?

Žižek je podal nekaj primerov, ko so bili ljudje res srečni. »Ste pripravljeni na grozen odgovor?! Ljudje v Evropi so bili v zadnjih desetletjih res srečni na Češkoslovaškem v 70. in 80. letih, po praški pomladi (obdobje politične liberalizacije na Češkoslovaškem v času sovjetske dominacije po drugi svetovni vojni, op. a.). Zakaj? Z osnovnimi materialnimi dobrinami so bili preskrbljeni, imeli so dovolj, ne pa preveč. Sicer je bilo res, da kakšen mesec ni bilo dovolj jajc, drug mesec mesa, a to človeka spomni, kako srečen si lahko, ko vse to imaš. Drugič, imeli so komunistično stranko, ki so jo krivili za vse. Dobro je imeti nekoga, na katerega lahko prevališ vse kritike. Tretji pogoj za takratno srečo: obstajal je drug, potrošniški svet – Zahodna Nemčija. Bila je ravno na pravi razdalji – ne preblizu (ker bi hitro spoznal, da je pravzaprav enako sranje), ne predaleč.«

Po Žižku resnično srečen nisi, ko dobiš tisto, kar si želiš, ampak ko to skoraj dosežeš. Ko za mišjo dlako želeno zgrešiš. Želite še dokazov? Žižek jih ima. »Laburisti Jeremyja Corbyna. Ko so skoraj zmagali, so čutili veliko olajšanje. Če bi zmagali, bi se znašli pred zidom resničnih problemov – kako naj izpolnijo vse pred volitvami dane obljube?« Sreča je obljuba oziroma obet sreče.

Titanik. To je film o tem, kako se ti sreča izmuzne. Katastrofa je tam zato, da sanje Jacka (Leonardo DiCaprio) in Rose (Kate Winslet) ohranja žive. Sanje so torej obet skupnega življenja, ko bosta srečno prispela z ladje. »Resnična katastrofa bi se zgodila, ko bi se jima skupno življenje uresničilo! Po nekaj blaženih tednih bi namreč udarila realnost. Ne želimo biti srečni, želimo biti skoraj srečni,« nas je prepričal Žižek, ki misli, da si ljudje v resnici tudi demokracije ne želimo. Da bi torej o vsem odločali mi. »Ljudje želijo idejo demokracije. Želijo, da jih drugi usmerijo, koga naj volijo, ampak da še vseeno ohranjajo videz svobodnega odločanja.«

Sreča je kategorija za strahopetce, je prepričan. »Vse velike stvari v življenju ne pomenijo sreče. Mislite, da sem nor? Pomislite na zaljubljenost. Pomislite na čas, ko niste zaljubljeni: preživljate krasne dneve, družite se s prijatelji, greste na pivo, tu in tam spite s kom – za eno noč, blablabla. Nato se strastno zaljubite. Si zamišljate večjo katastrofo? Vaš vsakodnevni ritem je uničen ...«

Za Žižka je torej sreča precenjena, zato se ne bi smeli tako ozirati po njej.

Ekologija strahu. Tudi pri ekologiji stvari niso tako preproste, kot se zdijo na prvi pogled. »Gorenje amazonskega pragozda v nas vključi alarm. Smo lahko res srečni, ko pa z uničevanjem brazilskega pragozda delamo kolektivni samomor?« Pri tem je spomnil na debato v Nemčiji pred leti, češ da gozdovi umirajo. »Danes je v Evropi več gozdov kot kadarkoli poprej. Po drugi strani pa sedaj vemo za druge ekološke grozote, kot je stanje oceanov. Ampak zakaj bi ekološke grožnje jemali skrajno resno? Analize in projekcije so precej nezanesljive. Moramo se izogibati ekologiji strahu, ki ima vse možnosti, da postane prevladujoča ideologija – opij za ljudstvo, ki bo nadomestil religijo v upadu. Človek je v resnici samo ena izmed vrst na tem planetu, ker pa smo skoraj do popolnosti izkoristili njene vire, smo grozeča nevarnost za mater Zemljo. In ona nas kaznuje s podnebnimi spremembami. Ne Zemlja, mi smo v nevarnosti. Zemlji je vseeno! Recimo, da človek izumre, pa kaj potem! Zemlja je preživela še kaj hujšega.«

Med petimi dimenzijami ekološkega gibanja (1. ignoranca, 2. rešila nas bosta znanost in tehnologija, 3. prepustite rešitev trgu, 4. vrnitev k naravnemu ravnovesju, 5. osebna odgovornost), se Žižku najbolj gnusi ravno slednja – odgovornost posameznika. »Kaj sem kot posameznik naredil za rešitev planeta? Sem ločil odpadke, v hotelu večkrat uporabil isto brisačo? To je čudovit ideološki mehanizem, ki posameznika naredi osebno odgovornega, kar pomeni, da nam ni dovoljeno zastavljati velikih vprašanj o reorganizaciji družbe.«

Zabava ali razmislek? Žižek se je spomnil napisa v kavarni ene svetovno najbolj znanih kavarniških verig, velike globalne znamke, ki je zagotavljal, da gre pet odstotkov prihodka korporacije ubogim, deprivilegiranim. »Ne, ne piše, naj porabljam manj, temveč: če trošite pri nas, je odgovornost do narave že vključena v ceno. Pravijo vam, bolj ko trošite, bolj ste ekološko ozaveščeni in prispevate k rešitvi problema.«

Pri ekologiji se Žižek ne zanaša niti na znanost, na katere rešitve se pri podnebnih spremembah sklicuje njemu ljuba Greta, saj ne ponuja preprostih rešitev.

Sicer pa, komu mar za probleme tako težke kategorije, občinstvo je Žižek najbolj očaral in pritegnil njegovo pozornost (ki je med govorom občutno nihala), kadar se je šalil. Način, kako je kaj povedal, je bil včasih deležen večjega odziva kot njegove presenetljive teze.

Žižkovi heroji

»Če je naša liberalna družba tako krasna, kako to, da je v ZDA zmagal nekdo, kot je Trump,« je eno bolj zagonetnih vprašanj, ki mučijo Žižka. »Medtem ko je sprejemljivo, da Trumpa kritizirate kot osebo (res je amoralnež), pa moramo bitko bojevati drugje. Težje je namreč prepoznati kriminalno dejavnost znotraj državne institucije, ki jo izvajajo moralne osebnosti ter tako 'zgolj' predano opravljajo svojo dolžnost, službo. To so kriminalna dejanja, ki niso individualizirana, temveč vgrajena v delovanje institucij. To je problem današnjega časa!« In na to opozarjajo Žižkovi trije heroji Julian Assange, Edward Snowden in Chelsea Manning, ki bi po njegovem mnenju morali postati Nobelovi nagrajenci. Žvižgači in aktivisti, ki so odkrili, kako nas kontrolira in celo ubija anonimno zlo, anonimni birokrati. »To je prava nevarnost!«

Zarja/Jana, št. 43, 22. 10. 2019