martin sagner Svet24.si

Vinko Šimek je žalosten: umrl je Dudek

polna luna Dobra karma

Obrestovalo se vam bo, če na polno luno delate ...

alec baldwin, hilaria baldwin Svet24.si

Zvezdnikova žena doživela še drugi spontani splav

minimalna plača, delavec, denar Svet24.si

Kmalu bodo plače višje, a tudi računi

Vili Resnik-iskreno Nova Dobra karma

"Kaj sem preživljal kot otrok v reji, si ljudje ...

sandra Njena.si

Doma ima sanjskega moškega, a odhaja v šov ...

JAN IN TILEN KLOBASA Njena.si

Kdo se je znesel nad mamo dvojčkov Klobasa?!

Odklenjeno

Če si star, še ne pomeni, da moraš biti tiho!

Starejše ženske doslej še niso bile v ospredju kot sila s skupnimi političnimi stališči. A kdo pravi, da v prihodnje ne bo tako? Osebe v zrelih letih imajo o tem, kar se dogaja v družbi, jasno mnenje, pravi Monika Salzer, ki je ustanovila platformo Babice proti desnici. Za prihodnost njihovih otrok in vnukov gre. Zato želijo o nevarnostih desničarskih sil in ekstremizma javno govoriti in pokazati, da jim ni vseeno za prihodnje generacije.

Avtor:

Stane Mažgon

Značke:

Ko se je Monika Salzer pred dvema letoma odločila, da ustanovi pobudo Babice proti desnici, ni niti slučajno mislila, da bo to že v kratkem času preraslo v pravi mednarodni fenomen.

Prav nasprotno: odločitev je bila skoraj osebna. Takrat je preživljala težke dneve. Le malo pred tem ji je umrla mama, in to je bil razlog, da se je prepustila spominom. Sedela je pri mizi in brskala po albumih s fotografijami svojih prednikov. Bili so preprosti ljudje zelo različnih poklicev, od tovarniških delavk in delavcev do voznikov tramvaja, učiteljic in tajnic. Na fotografijah so bile impresivne ženske, samostojne in močne v težkih časih. Na njihovih obrazih je bilo opaziti srčno in skoraj nalezljivo odločnost. Borile so se za preživetje, ljubezen, otroke in vnuke. Z drugimi besedami, za bistvene stvari. Svet njenih prednic so zaznamovali velike izgube, vojna in uničenje.

Ko je razmišljala o prednikih, se je zavedela, da so tako njena generacija kot generacije njenih otrok in vnukov odraščale v večinoma mirnem obdobju in urejeni demokratični državi. Evropa se je združila in obljubljala na videz neskončno svobodo.

A ta ni večna in samoumevna. Po Evropi se je začel vzpon ekstremističnih desničarskih sil. Tako je bilo tudi v Avstriji, kjer je bila prav takrat že drugič v zadnjih desetletjih v vladi stranka skrajne desnice, tako imenovani svobodnjaki. Ironično je, da prav ta stranka ogroža težko pridobljene vrednote, za katere so se borili predniki na Monikinih fotografijah: svobodno, strpno in odprto družbo.

Platforma na spletu. Takrat se je Monika Salzer odločila, da ustanovi platformo z imenom Babice proti desnici. To je naredila na Facebooku novembra 2017. Rekli bi ji lahko tudi pobuda ali gibanje, saj danes vključuje vse somišljenike, ne le babic, kot omenja ime.

Platforma je postala združenje in po vsej Avstriji so začele nastajati skupine enako mislečih. Takoj zatem so aktivne članice začele demonstrirati proti desničarski politiki, pripravljati shode in proteste. Danes so že prepoznavne in njihova stališča jasna. Čeprav niso politična stranka in si ne želijo sedežev v parlamentu, je znano, da jih omenjajo tudi politiki na položajih. Morda jih previdno opazujejo, da jim v prihodnje ne bi začele mešati štren. Babice sicer poudarjajo, da niso pletilno društvo, kot včasih kdo ironično pripomni, ampak imajo resen program.

Knjiga kot program in osebna izkušnja. Monika Salzer je pred kratkim v knjigarni Thalia v središču Dunaja predstavila svojo knjigo, ki ima enak naslov kot platforma, torej Babice proti desnici. Ob tej priložnosti smo se z njo pogovarjali o dosedanjih izkušnjah – osebnih in tistih, ki jih je doživela kot predstavnica pobude.

»Nikakor nisem pričakovala, da bo odziv na mojo pobudo tako velik. Nisem si mislila, da bomo v dveh letih prišli tako daleč. Po drugi strani pa je to razumljivo. Politika je v Avstriji postala zelo radikalna. Vedela sem, da bo vlada (zdaj že prejšnja, v kateri so sodelovali tudi avstrijski skrajni desničarji), slaba, a vse je postalo še slabše od pričakovanega. Povezava s svobodnjaki je bila pripravljena uničiti našo demokratično skupnost, da bi lahko ostala na oblasti.«

Prepoznavnost pobude je torej prišla kot nekaj samoumevnega. »Res je, ni se nam bilo treba prizadevati za prepoznavnost, saj so drugi začeli prihajati k nam in prosili za intervjuje. Veliko ljudi je zanimalo, kaj pravzaprav zahtevajo babice. Pa ne le lokalno.«

Že o prvih demonstracijah na Dunaju so poročali najpomembnejši svetovni mediji. Potem ko je o Babicah proti desnici pisal New York Times, se je sprožil val zanimanja zanje. Kmalu so o njih poročali še drugi pomembni svetovni mediji: Le Monde, BBC, Sydney Morning Harald. »Pričakovali smo nekaj medijskega odziva, a tako velikega nikakor ne! Naša zamisel je bila očitno kot sprožilec. Ko smo pritisnili nanj, se je ta razširila po vsem svetu, ne da bi jo usmerjali ali to pričakovali. Po dveh letih lahko povem, da smo v tem času veliko delali, a nastalo je več, kot smo pričakovali.«

Gibanje se je v dveh letih razširilo v vse avstrijske pokrajine in tudi v Nemčijo. Babice zdaj protestirajo v Berlinu, Frankfurtu in drugih nemških mestih. Zakaj se ne bi organizirale tudi v Sloveniji? Odličen začetek bi bil lahko prevod pravkar izdane knjige Monike Salzer. In s tem v zvezi posredujemo še njen kratki, a jasni nasvet slovenskim babicam: »Dvignite se proti desnici!«

Zakaj so se proti desnici organizirale babice, ne pa morda dedki? Prav lahko bi nastalo tudi gibanje Dedki proti desnici. »Moški se ne počutijo odgovorni za družino tako kot me, ženske. Ne skrbijo enako za otroke. Moški se radi borijo, ženske pa rade poskrbimo za stvari.«

Monika Salzer večkrat poudari, da je jezna, ko vidi, kako potekajo stvari v družbi, a takoj doda: »Bolje kot biti jezen in izražati čustva je iskati pravo rešitev z razumom. Politiki se v današnjem času ukvarjajo le še s čustvi. Biti bi morali bolj inteligentni in manj čustveni. Vendar prav desnica potrebuje veliko čustev.«

Babice prihajajo! S pisanimi kapami! O trenutnem članstvu Monika Salzer pravi, da je zelo raznoliko. Glavnino seveda tvorijo ženske v zrelih letih, a podpirajo jih tudi mladi in moški (teh je okrog osemnajst odstotkov) vseh starosti. Raznolikost je mogoče videti na shodih in protestih. »Članov ne štejemo, preveriti pa je mogoče število sledilcev na družbenih omrežjih. Dobrodošel pa je vsak, ne le babice, če le podpira naše ideje. Z nami protestirajo tudi dedki, starši z otroki in mlajši ljudje, študenti in šolarji, ki jih skrbi prihodnost.«

Eden od prepoznavnih znakov članic gibanja so pletene kape. Same jih napletejo – članicam, dodajo, za tiste, ki to zmorejo prepoznati, nekaj samoironije. Seveda so babice v splošni predstavi tiste dobričine, ki vnučkom pletejo kape. A zmorejo tudi še kaj več. Ob neki priložnosti je Monika Salzer sicer poudarila: nismo krožek za ročna dela. Smo resna pobuda! Kljub temu želijo biti s pletenimi kapami v rdečih odtenkih, s poudarjeno rdečo šminko in transparenti enkratne ter prepoznavne. To jim uspeva, saj je ena od članic nasmejano povedala, da je neki otrok ob cesti, po kateri so babice hodile s transparenti, glasno vzkliknil: »Poglejte, babice prihajajo!«

Babice so naštudirale tudi svojo himno. Besedilo je prav tako napisala Monika Salzer in je svojevrsten spevni manifest. Zapele so jo na začetku predstavitve nove knjige in med petjem refrena vse hkrati vstale. Prava uporniška pesem spominja na katerega od znanih Brechtovih songov ter se odlično ujema z bojevitim in bistroumnim nabojem pojoče množice.

Seveda nekateri skušajo babice podcenjevati (to znajo na forumih povedati tudi z žaljivkami in posmehom) in jim pripisovati, da so kot aktivistke predvsem komične. Pa naj si tako mislijo, pravijo odločne gospe, a to njihovih prizadevanj ne bo zmanjšalo. Prav nasprotno. Babice se povsod po Evropi in drugje v svetu povezujejo ter kažejo, da so se sposobne zoperstaviti velikim silam in interesom. Tako kot generacije babic pred njimi, v zgodovini, iz katere se nismo ničesar naučili.

***

Citat: Monika Salzer: »Pogosto me vprašajo, kaj lahko babice dosežemo. Moj odgovor je, da je najpomembnejše imeti sporočilo in ga predati naprej! Tudi če samo peščici ljudi. Naša politična prepričanja, izkušnje in spoznanja predajamo naprej, ne glede na to, kako jih bodo drugi razumeli.«

Okvir: Univerzalnost sporočila. Knjiga Monike Salzer je manifest in kronika gibanja Babic proti desnici, je subjektivni pogled avtorice na politično zgodovino avstrijskega desnega ekstremizma in populizma, hkrati pa segment iz njene osebne zgodbe. Predvsem pa je izraz posebnega ženskega humanizma, ki izhaja iz njenih izkušenj emancipirane izobraženke, evangeličanske teologinje in terapevtke, matere in babice. Pravi, da ni političarka, je pa strastna »politična žival« (Aristotel: zoon politikon), ki ji je mar za demokratične pridobitve. Zaveda se njihove velike ogroženosti v današnji politični pokrajini, zato se ne pusti pregnati za domače ognjišče. V tem je tudi univerzalnost njenega sporočila – čeprav govori predvsem o sodobni Avstriji, nagovarja pomemben del civilne družbe po vsem svetu in mu daje nov glas.

Okvir: Bolj kot drugi se zavedamo, da smo odgovorne za mlade. Stališča, ki jih Monika Salzer predstavlja na srečanjih in shodih, so svojevrsten manifest pobude. »Babice proti desnici je nestrankarska pobuda civilne družbe, ki želi vplivati na politično dogajanje. Z očitno simboliko starejše ženske, tako imenovane babice, želimo opozoriti na nevarnosti in težave današnje družbe.

Zavzemamo se za ohranitev parlamentarne demokracije v skupni Evropi, za zavezanost enakim pravicam vseh žensk, moških in otrok, ki živijo v Avstriji, za socialne standarde, za katere so se naši starši in stari starši ostro borili, za spoštovanje drugih sodržavljanov ne glede na njihovo vero in narodnost ter druge vrednote.

Hkrati si prizadevamo za to, da bi v družbi prepoznali grozljive pojave, kot so antisemitizem, rasizem, mizoginija in fašizem, proti tem pojavom je treba organizirati politični odpor in ozaveščanje.

Starejša ženska kot javna politična sila ni prisotna v naši kolektivni zavesti. Zato se morajo ženske pojaviti javno, ne kot posameznice in izjeme, ne kot zvezde, temveč kot skupina, ki izstopa. Izstop iz lastnega 'majhnega sveta' in oblikovanje enotnega močnega glasu za prihodnost vseh otrok in vnukov je izziv trenutnega časa. Ker nas bodo zanamci morda nekega dne vprašali: kaj ste naredili, da bi bilo drugače?

Za mlade smo odgovorni in tega se bolj zavedamo kot drugi. Boriti se moramo za zmanjšanje socialnih razlik, proti izključevanju številnih starejših žensk, neustrezni izobraževalni politiki, ki izključuje velike skupine mladih, in drugim škodljivim pojavom v družbi.

Nimamo več majhnih otrok, ni treba več trdo delati na delovnih mestih, več časa imamo za politično udejstvovanje in prav se nam zdi, da nekaj prispevamo v obliki spodbud, povezovanja in dokazovanja, da ti ni treba biti tiho, če si star!«

Okvir: Vsestranska Monika Salzer. Monika Salzer se je rodila leta 1948, torej je odraščala v povojni generaciji, ob starših, ki so preživeli obe svetovni vojni in nosili travme težkih preizkušenj. Njena družina ima večnacionalne korenine, predniki so se selili po evropskih mestih, preden so se ustalili na Dunaju. Tu je Monika Salzer končala gimnazijo in višjo medicinsko šolo, nato je študirala še psihologijo in teologijo. Po diplomi je postala evangeličanska pastorka v eni od večjih dunajskih bolnišnic. Daljše obdobje je opravljala delo bolnišnične evangeličanske kaplanke in za to delo usposabljala prostovoljce ter o tem področju pisala teoretska dela.

Kasneje je postala terapevtka in odprla svojo ordinacijo, kjer je delala do upokojitve. Javnost v Avstriji Moniko Salzer dobro pozna tudi zaradi njenih kolumn v časopisih in revijah, poleg tega pa je leta 2013 nastopila v televizijskem šovu Zvezde plešejo. Vsi, ki vitalno gospo srečajo in poznajo, potrdijo, da je polna idej in energije, ob tem pa tudi šarma in karizmatičnosti.

Podpis k sliki: »Nisem političarka in si to tudi nikoli nisem želela postati. Mislim, da imam za politiko prerahle živce, poleg tega pa tudi nisem rojena strateginja. Ni v mojem stilu govoriti za zaprtimi vrati, se čustveno zadrževati, v javnosti bojevati s političnimi nasprotniki in potem složno oditi z njimi na pivo. Politika je obrt, za katero so gotovo potrebna dolga leta vaje. Politika je tudi dolgotrajno sedenje na sejah in sestankih. Jaz pa ne morem biti dolgo na miru.«

Okvir: Ne prenesem revščine. »Govoriti o revščini je lahko, o revnih ljudeh pa že malo težje. Ne prenesem revščine in ne razumem ljudi, ki jim je vseeno zaradi revščine njihovih sodržavljanov. Še manj razumem tiste, ki so ponosni na svoje bogastvo. Nikoli si ne želim razmišljati tako preprosto. Danes vsi vemo, da sta revščina in bogastvo predvsem podedovana. Ali naj bom ponosna na to, da sem nekaj podedovala? V Srednji Evropi je – v posmeh ideji socialne države – veliko revnih. V Avstriji, ki je ena najbogatejših evropskih držav, več kot 300.000 ljudi razpolaga s samo 600 evri na mesec. Revni trpijo za depresijo in drugimi boleznimi, umirajo prej, zlasti so prizadeti ženske in otroci.«

Okvir: Staromodne predstave – o starosti. »Obstajajo številne staromodne predstave, kaj stare ženske smejo in kaj ne; nekatere so aktualne še danes. Starke naj se zadržujejo v ozadju. Lahko berejo svojim vnukom, a naj preveč ne pridigajo. Naj predano prispevajo k dobrobiti družine in se ne ukvarjajo same s sabo. Naj ne nastopajo v javnosti. V patriarhatu so bile starejše ženske vedno odvisne od podpore družine in zlasti sina kot poglavarja družine. Niso imele besede, niso smele nič zahtevati ali se pritoževati. »Biti star ne pomeni, da moraš molčati« je bil začetni moto našega gibanja. Ne gremo na ulice kot molčeče starke, besedo razumemo kot svojo lastnino. Si vzeti besedo, se prijaviti k besedi, se boriti za besedo, braniti svobodo besede je temeljno za vsako politično dejavnost.

Ni razumnega argumenta proti temu, da gredo starejši ljudje protestirat na ulice, s čimer branijo svoje državljanske pravice. Številne babice, ki so prešibke za proteste, nas podpirajo na spletu. Če si nepokreten, še ne pomeni, da ne moreš razmišljati. Zelo osvobajajoče je, če v starosti ugotoviš, kakšne možnosti participacije obstajajo. Zato sem srečna, da sem skupaj z drugimi uspela ustvariti ta prostor za nas starejše ženske. Mnoge si prej niso upale, kar si danes upajo z našim gibanjem: se glasno izreči proti desnici, korakati po cestah in se zoperstavljati policijskemu nasilju, sprejemati odobravajoče nasmehe mladih, čutiti moč v skupnosti. Babice so postale 'nova mladina'. Tako se pogosto počutimo in mladi nas sprejemajo z naklonjenostjo.«

 Okvir: O odgovornosti babic. »Ob meni spijo moji vnučki, privili so se drug k drugemu in k meni. Skupaj smo se ulegli, vsi utrujeni od neprespane noči. Raztegujejo se v vse smeri, s svojimi majhnimi odprtimi usteci vdihujejo topel zrak spalnice, mirni in potopljeni v spanec, v življenje, v karkoli ima priti. Čutim globoko ljubezen do njih in veliko željo, da bi jih obvarovala, da bi lahko živeli, dobro živeli.

Saj smo odgovorni za dobrobit naslednjih generacij. Marsikdo reče: 'Ne obremenjuj se, nič ni od tebe odvisno, odpočij si že končno.' Nekateri pa se zavedajo: 'Nam je bilo dobro, in kaj ostane generacijam za nami? Upravičeno imamo slabo vest, ki se nam prikrade ob govorih Grete Thunberg. Mi smo uživali v letih debelih krav, naše vnuke pa čaka svet, ki je za človeka vse manj prijazen. O pokojninah bodo lahko samo sanjali.'

V finščini obstaja pojem 'mummola'. Pomeni dom, kjer živi babica, kraj varnosti, otroštva in vonja po babičini kuhinji. Za to se počutim odgovorna, skupaj z drugimi babicami iz našega gibanja: dati našim vnukom varnost, kakršne moja generacija ni poznala, se zavzemati za to, da bodo odrasli v družbi, ki ni uničena, ki otroke jemlje resno in je do njih odgovorna. Pri tem zame niso pomembni samo moji otroci, ampak vsi otroci.«

(odlomek iz knjige Babice proti desnici)

Okvir: Sovpadanje z aktivizmom mladih: »Angažma mladih z njihovimi 'petki za prihodnost' in naš angažma se dopolnjujeta: samo odprta, demokratična družba se lahko sooči z grozečo podnebno katastrofo. Podpiramo in spremljamo kritično mladino, saj smo del iste zgodbe.«

Objavljeno v reviji Zarja Jana št. 41, 8. 10. 2019