Jan Zon van Dorsten Svet24.si

FOTO: Družina je devet let ginila v skrivni sobi....

družina Svet24.si

Mariborska podjetnica: Danes sem svojo hčerko ...

karma Svet24.si

Je karma res naša neizbežna usoda?

Ruinerwold Svet24.si

Vedno večja zagonetka: Josef odklonil avstrijsko ...

indira ekić - tvoja video Odkrito.si

Indira dobila priložnost, da se vrne v najlepše ...

gaja prestor 7 sašo radej Njena.si

Slovenska pevka do ušes zaljubljena

simona Njena.si

Takšna je bila kmetica Simona pred enim letom

Odklenjeno

Ne bomo več tiho!

Monica, Nina Simona in Alenka, glasne pričevalke o nasilju

Avtor:

Alenka Sivka

Značke:

Na dušek sem prebrala knjigo Sama si si kriva. Zgodbe treh žensk, ki so jih pretepali, zlorabljali, posiljevali, psihično maltretirali, zgodbe njihovih otrok, ki so trpeli z njimi. Vzorci, ki so jih prinesle iz otroštva, so jih zaznamovali, vrtele so se v začaranem krogu nasilja, udarcev, brc, pa spet prijaznosti in spet pretepanja, mislile so, da je to ljubezen, samo takšno so poznale. Pa so se uprle, ena po tridesetih letih, a se je. Iztrgale so se iz silnic začaranega kroga. Danes vse tri živijo mirno, brez strahu, brez tresavic, odpovedovanja telesa. Gordana Stojiljković, novinarka, ki je napisala njihove zgodbe, je zraven jokala. Tudi jaz sem, ko sem jih brala. In ko sem se pogovarjala z njimi.

Kako ste se srečale vse tri »nastopajoče« v tej knjigi? Vse tri pretepene, izkoriščane, posiljevane, zbrcane, vse tri z grozljivimi zgodbami?

Simona Nina: Prijavila sem se v Zvezdanino oddajo, vse tri smo bile neme priče z obrazi – v oddaji o pogumu, govorjenju o spolnih zlorabah, gostja je bila Sanja Rozman. Napisala sem knjigo in jo želela izdati, želela sem, da se govori o nasilju.

Kako ste zbrale pogum, da ste o nasilju spregovorile naglas?

Monica: Napisala sem knjigo o svojih stiskah in težavah, Iz pekla med zvezde, in se odločila, da ne bom nikoli več tiho. Na sodišču in pri kriminalistih nisem dobila zadoščenja za dve zelo resni zadevi, zato sem sklenila, da bom o teh stvareh govorila; tako sem si pomagala. Ko sem iskala rešitve, nisem mogla iz brezna. Pomislila sem na najhujše, nisem videla smisla življenja. Doživljala sem nasilje in zlorabe. Bala sem se, da bom izgubila sina. Vse to se mi je poznalo na zdravju. Veliko mi je pomagala terapevtka, še danes hodim k njej. In še danes sanjam o stvareh, ki so se mi dogajale.

Zakaj ženske prenašamo nasilje, zakaj ga dopuščamo?

Monica: Jaz sem se bala, da bom ostala sama in da se ne trudim dovolj. Počutila sem se manjvredno, polno strahu. Že kot majhna nisem dobivala ljubezni, moj oče je bil nasilen, njegova mama mi je tiščala blazino na obraz, da bi zaspala. Skrivali so mi hrano, me pretepali. Mami in kasneje še očimu sem dajala denar, da sta šla na večerjo, s tem sem si želela »kupiti« ljubezen. Zase nisem kupovala ničesar. Ko sem spoznala partnerja, sem imela dvome in čutila, da nisva za skupaj, a sem se trudila za zvezo. Prenašala sem izpade ljubosumja. Deset let in več sem trpela, nato tudi po razhodu še deset let reševala težave na sodišču in osebnostno, ubil je vso mojo ljubezen. Ko sva se razšla, se ni hotel ukvarjati s sinom. Bil je psihično nasilen, enkrat, pri blažjem fizičnem obračunu poleg psihičnega, je posredovala tudi policija. Imela sem napade panike, tresavico, nisem čutila telesa.

Alenka, tudi vi ste bili žrtev nasilja, spolnih zlorab, v matični družini.

Alenka: Šele po 40. letu sem se začela spominjati spolnih zlorab iz otroštva, posledice sem čutila že prej, a nisem vedela, od kod izvirajo. To močno vpliva na življenje, zato želim govoriti o tem. Nisem vedela, kaj se mi je dogajalo, a sem brala o tem, si delala izpiske. Nisem se spomnila svojega otroštva do 13. leta, a vedela sem, da je moralo biti nekaj narobe. Brala in študirala sem knjige o zlorabah v otroštvu. Poiskala sem pomoč, ko sem bila pripravljena na resnico. S tem se je težko soočiti, a spominov ne moreš zanikati. Pomagalo mi je tudi pisanje, nekaj zapisov je v knjigi Sama si si kriva. Hodila sem na različne delavnice Pot srca, tam smo preko igre vlog reševali situacije. Stvari so se odprle. Prej, recimo, nisem čutila v sebi nobene jeze. Potem sem začela izražati občutke.

Z vami na pogovor je prišla vaša hči, torej pozna vašo zgodbo. Vam ji jo je bilo težko povedati?

Alenka: Ne. Tudi ona ima svojo zgodbo. Nekje je treba prekiniti verigo spolnih zlorab. Ona ve vse.

Ste koga tožili, ste iskali pravico, zadoščenje na sodišču?

Alenka: Ne. Zame to ni pomembno. Pomembno se mi zdi, da sem zlezla ven iz tega, da imajo posledice, ki so v meni, vse manjšo moč.

Nina Simona, vaša zgodba?

Nina Simona: Začelo se je že v otroštvu, moj dedek je bil nasilen do babice. Rasla sem z nasiljem. Pri 15 sem spoznala moža, z njim zanosila – in že takrat me je tepel, češ da otrok ni njegov. Kadar je padalo po meni, sem imela občutek, da si to zaslužim, da nisem dobro pospravila, vsega naredila. Vse bi naredila za ljubezen. Po 15 letih sem ugotovila, da to ne gre, da moram spremeniti življenje, da moram ven iz tega. S tremi otroki sem zaprosila za ločitev. Takrat so bili policisti dnevno pri nas, tako hudo je bilo. Ko je odšel, me je bilo vsak večer strah, da bo prišel po otroke, grozil je, da jih bo pustil na železniških tirih. Ko je našel novo partnerico, sem bila vesela, a se je izkazalo, da je zlorabljala oba sinova. Spet smo se borili po sodiščih. Nato sem spoznala drugega moškega, a je bil ljubosumen in me je zlorabljal psihično, kar je bilo včasih še huje. Po 15 letih sem spokala tudi od njega.

Zakaj ste potrebovali dvakrat po 15 let? Zakaj je šlo toliko let vašega življenja v nič? Mož vas je pretepal in brcal med vsemi tremi nosečnostmi, zakaj ste to prenašali?

Nina Simona: Zato, ker sem mislila, da si boljšega življenja ne zaslužim, da sem kriva za vse. Dokler nisem prišla do spoznanj, da kakršenkoli človek si, nihče nima pravice dvigniti roke nad tabo. Nihče. To vem zdaj. Tega prej nisem vedela. Sinova vzgojiteljica v vrtcu mi je rekla, da moram nekaj narediti, in od te njene izjave do ločitve je trajalo šest let.

Danes ste štiri leta samski, odkar ste zapustili drugega partnerja. Je tako grozno biti sam?

Nina Simona: Mislim, da bom ostala kar sama. Sem, kakršna sem, nihče me nima pravice poniževati, dajati v nič. Danes se zelo cenim, imam svoj mir. Hodila sem k psihiatrom, napisala svojo zgodbo in si zamislila skupen projekt s tremi zgodbami, da je nastala knjiga Sama si si kriva. Žrtvam nasilja je treba pomagati, nekaj je treba premakniti v Sloveniji. Storilci morajo biti kaznovani. Eden od sinov je živel pri očetu, oče ga je nahujskal proti meni. Kasneje se mi je opravičil. Pomagala sem mu, a je spet odšel iz mojega življenja. Mlajši sin živi pri meni, hči pa je poročena in živi v Postojni.

Monica, kako živite zdaj?

Monica: Imam svoje podjetje. S sinom živiva v najemniškem stanovanju. Imam novega partnerja, a nekdanje življenje mi je pustilo posledice. Nisem več tiho, če me kaj moti, kar povem. Rada bi živela mirno družinsko življenje. Nimam stikov z mamo, ni nama šlo, z očetom se zelo redko slišiva, a zaradi stvari, ki mi jih je storil, nisem nikoli čutila ljubezni do njega. Lahko umrem tudi brez staršev.

S partnerjem imata normalen odnos?

Monica: Zdaj je res zelo drugače kot s prejšnjim partnerjem. Želim si, da bi se ta odnos razvil v kaj močnejšega. Hrepenim po nežnosti in bližini, za zdaj še ne živimo skupaj. Včasih še vedno zapadem v hudo stisko, a zdaj o tem govorim. Čutim ljubezen, ki je prej nisem. Čutim pravljico. Kot neko limonado. (smeh) V meni prižiga ogenj, ki ga nikoli prej ni bilo.

Vaš sin ima stike z očetom?

Monica: Ne. Želel se je vrniti k nama, a ker jaz tega nisem želela, je stike spet za nekaj časa opustil, letošnje poletje pa sta bila s sinom končno le skupaj, en teden. Po tem tednu pa spet nič. Odnosi so nikakršni. Kar slabo vpliva tudi na sina.

Alenka, s partnerjem sta nekaj časa skupaj. Se piše nova, lepša zgodba?

Alenka: Bolj ko delaš na sebi, bolj ko stvari predeluješ, drugačni ljudje se pojavijo v tvojem življenju, to je znak, da greš naprej. Partnerji in prijatelji so boljši, drugačni od prejšnjih.

Kako se vam celijo rane?

Alenka: Zlorabe vplivajo na odnose. Pomembno se mi zdi, da si vzamem čas zase. Vsak dan. Sebe moraš postaviti na prvo mesto.

Lahko svetujete moškim in ženskam, ki so imeli izkušnjo spolne zlorabe v otroštvu, kakšni naj bodo njihovi koraki? Kako naj ravnajo?

Alenka: Recepta ni. Pomembno je, da si priznaš, kaj čutiš, da to izraziš. Za jezo se včasih skriva strah, žalost. Kadar želiš jokati, se zjokaj, tuli, kriči, vpij, karkoli ti pomaga. Ko so mene preplavili spomini, je prišlo telesno podoživljanje vseh občutkov z vsemi čuti, kot da bi bila tisti trenutek tam. To je bil proces, ko se sprostijo vsi ujeti neizraženi občutki.  Najhujše, kar je neizraženega v telesu, celicah, mora ven, potem je lažje. Ko delaš na sebi, ko čutiš, je lažje. Ko govoriš o tem, je lažje, ko pišeš o tem, je lažje. Zelo pomembno je izražanje občutkov.

Govoriti o spolnih zlorabah je še vedno velik tabu, kako ste si upali?

Alenka: S tem se nisem ubadala. Večina ljudi mi je res rekla, zakaj brskam po preteklosti, kaj mi je tega treba. A jaz to potrebujem, zato da lahko živim danes, zato da bom lahko živela jutri. Da dam to ven iz sebe, da bom lahko normalno živela.

Nina Simona, vam je vaš mož dobesedno lomil kosti. Imate danes še kaj posledic, fizičnih in psihičnih?

Nina Simona: Malo slabše slišim, ker mi je z udarci poškodoval notranje uho. Ko me je udaril prvič, sem poklicala mamo, in ta je rekla: »Tako, kot si si postlala, tako boš ležala.« V smislu bodi tiho in trpi. In sem trpela in se trudila, da bi zakon uspel. A brez učinka. Če se dva ne moreta zmeniti, je bolje, da gresta narazen. Še danes se z nobenim od bivših partnerjev ne morem pogovarjati.

Pravijo, da ko te partner udari prvič, te bo zagotovo še drugič. Kaj pravite vi na to?

Nina Simona: Res si ni pametno zatiskati oči, ko te udari prvič, je treba zbrati vso moč in oditi. Če obljublja, da se bo spremenil – se spremeni za mesec, dva, potem pa bo vse po starem. Takšne zveze so obsojene na propad. Najbolj žalostno je, da otroci poberejo te slabe vzorce in jih prenašajo naprej, v svoje zveze. Nasilje se nadaljuje, celo stopnjuje, tvoj otrok lahko nekoč nekoga ubije.

Pohvalili ste medvoške policiste, da so sodelovali z vami.

Nina Simona: Ko sem jih klicala desetič, so videli, da je stvar resna. Moža so odpeljali na Povšetovo, mi rekli, naj se spočijem. Socialna služba pa ni storila nič – svetovali so mi, naj ostaneva skupaj. Resnično in konkretno pa sta mi pomagala Vlasta Nussdorfer in društvo Beli obroč.

Monica: Treba je ven iz začaranega kroga, čeprav je včasih nasilje edino, kar poznaš, že iz otroštva, in to zamenjaš za ljubezen.

Nina Simona: Če v otroštvu ne dobiš ljubezni, si misliš, da si boljšega partnerja ne zaslužiš, tudi če te tepe. Vmes se rojevajo otroci, sploh nimaš časa razmišljati, predeluješ stvari ...

V knjigi opozarjate na nujnost sprememb zakona.

Nina Simona: Nujno. Žrtev mora na sodišču tisočkrat razlagati, kako jo je moški udaril, kako posilil.

Monica: Tudi če imaš dokaze, jih ne upoštevajo. Moj bivši je nosil potrdila zdravnikov, da ne more obiskovati sina. Sodnica je vedno upoštevala njegova potrdila. Odvetniki pa predlagajo samo poravnave in sporazume.

Nina Simona: Pri nas so sploh sodnice naperjene proti ženskam, večkrat so na strani moških. Dajejo jim premile kazni – za ne vem koliko let pretepanja dobi moški samo pogojno kazen. Zlomljene kosti so zanje lahka telesna kazen. Mora te ubiti, da gre v zapor. Storilca bi morali do sodišča dati v pripor. Žrtvi pa je treba pomagati, da se postavi na noge.

Alenka: Jaz imam sicer s policijo in sodstvom dobre izkušnje. A sem se maksimalno angažirala, klicala tožilca, sodnico, da se je stvar pospešila. Bila sem vztrajna in se je obrestovalo. A sem ena od redkih z dobro izkušnjo.

Gordana Stojiljković Goga, avtorica knjige: Jokala sem, a sem bila vmes tudi jezna. »Te zgodbe so se me dotaknile, z ženskami sem jokala, kadar sem snemala njihove izpovedi, a sem bila tudi jezna nanje. Na to, da so se nezmožne obraniti. A ko se ženska odloči, da takšno nasilno zvezo prekine, se grde stvari šele dobro začnejo. Moje punce živijo zdaj popolnoma drugače kot prej, brez strahu. V knjigi namenoma brutalno pokažemo, kaj se je ženskam dogajalo, kajti zmotno je prepričanje, da gre pri nasilju za enkraten dogodek. Ne, gre za nevzdržno stanje, ki traja leta in leta. Zato tudi traja, da so te travme sprocesirale, predelale, da lahko zdaj normalno živijo. Zlorabe so različne, a vplivajo na vse odnose, doma, v službi, z otroki. Nasilje se dogaja tukaj in zdaj, a morebitnim žrtvam skušamo povedati, da pomoč obstaja. V tej zgodbi ti ni treba biti sam. Lahko se zaupaš zdravniku, terapevtu, lahko pokličeš SOS telefon, ta mreža pri nas dobro deluje. Stvari se zapletejo na sodišču, ko mora žrtev prevečkrat ponavljati svojo grozno zgodbo. S tem pa se vedno znova vrača v občutja žrtve. Sistemsko nismo čisto zanič, a so še možnosti za izboljšave.«

Številke. Lani je prijavilo nasilje v družini kar 1940 žensk. 85 žensk je prijavilo spolno nasilje, 298 je bilo prijav surovega ravnanja z otroki, vseh kaznivih dejanj v zvezi z otroki je bilo 447, 90 spolnih napadov na otroke, mlajše od 15 let. »In to je morda le 30 odstotkov vsega nasilja, saj vsi vemo, da žrtve zaradi stigme in strahu vseh dogodkov ne prijavijo,« je prepričana Gordana Stojiljković, ki se kot novinarka ukvarja s črno kroniko. »V današnjem času je takšno število dejanj nepojmljivo,« dodaja.

 Objavljeno v reviji Zarja Jana št. 39, 17.9.2019