natalia in charlie Odkrito.si

Ko pred kamerami preskakujejo ljubezenske iskrice ...

vila na hvaru, prevara Svet24.si

VIDEO: Neobstoječa vila na Hvaru. Cena najema: ...

plesen Svet24.si

To se zgodi, če živiš v toksičnem okolju!

avtodomi Svet24.si

Namesto da bi jim računali, jih pustijo, da ...

nika zorjan Svet24.si

Nepričakovano presenečenje za Niko Zorjan

dario3 Njena.si

Ljubezen na vasi: Darijevo izbranko ujeli z drugim...

helena blagne Njena.si

To je obvezno opravilo Helene Blagne

Odklenjeno

Ne kličite vojne!

Slovenci smo doslej izbirali zelo pametno!

Avtor:

Jure Aleksič

Značke:

Dolgo sem razmišljal, ali naj ga sprašujem o Iranu ali o Assangeu. Na koncu sem se s težkim srcem odločil, da bova težišče pogovora posvetila novi veliki vojni, ki se riše na obzorju. Je pa res, da sem legendo našega novinarstva izbral za sogovornika v milem upanju, da nas bo vsaj malce pomiril. Glede na to, da se ameriška agresija na Iran vsak dan stopnjuje – bombniki so bili že v zraku, pa jih je Trump v zadnjem trenutku odpoklical –, sem pomiritev hudimano potreboval. In Ervin me je s svojo žlahtno brundajočo paternalistično patino pri tem znal uslišati in mi ustreči. No, vsaj za prvo silo.

Uvodno vprašanje je torej tako srhljivo, kot je le mogoče. Bo vojna ali ne?

Vedno je treba odgovoriti, da vojne ne bo. Odločitev, bogu hvala, itak ni naša. Prepuščena je dobri volji in osebni ekscentričnosti sedanjega predsednika ZDA. Če se tako odloči, bo pač vojna. Drugače pa ne. V tako čudnem svetu živimo.

Ampak kolikor je moč razbrati iz kaosa časopisnih poročil, lahko ugibamo, da si Trump vojne sploh ne želi kaj preveč. A kaj ko po njej toliko bolj hrepenijo vsi tisti norci okoli njega, ki naj bi mu jih vsilila globoka država ...

Glejte, Američani so v resnici pošten narod, ki zahteva zelo malo. Zadovoljni so z brezpogojnim zavezništvom pri ščitenju svojega glavnega strateškega interesa, ki ga razumejo kot dominacijo nad preostalim svetom. Z malo potrpljenja in dobre volje jim je uspelo uničiti vse države, ki so se jim upirale, od Kabula do Tripolija. A vse to ni nastalo pod zloglasnim Trumpom. Obama ni bil prav nič bolj nedolžen od njega in je sodeloval pri uničenju Libije. Mlajši Bush pa je bil sploh pravi poštenjak, ki je kar odprto razglasil križarsko vojno.

Iran je že dolgo na tarči jastrebov v state departmentu ...

Na velikanskem ozemlju od Afganistana pa vse do Libije je Iran edina stabilna država, ki se še upira temu, da bi kupovala orožje od Francije, Anglije in ZDA. Edina država, ki si upa glasno reči: »Mi vas ne rabimo.«

Torej kar nekako izhajava iz prepričanja, da vojna bo, kajne?

(dolg in težek premor)

Če bo Amerika vojno res želela, jo bo dobila. Doslej jo še vedno je.

Iranci v resnici že dolgo živijo kot v vojnem stanju. Naj navedem zelo nazoren primer. Iranski študenti, ki študirajo v Sloveniji, recimo sploh ne smejo odpreti žiro računa, na katerega bi od doma dobivali denar za šolnino. Zakaj? Ker je na zahtevo ZDA kakršen koli transfer denarja iz Irana v evropske banke obravnavan kot financiranje terorizma. Samo pomislimo, kako ekstremno je to! Pa je samo drobnarija proti trpljenju in pomanjkanju, ki ga zaradi sankcij že leta trpi iransko prebivalstvo.

Kaj si o potencialni novi vojni misli Evropa?

Eh ja. Evropske države bodo najbrž najprej spet z gnusom zavrnile pridružitev napadu na Iran. Potem pa se bodo spet druga za drugo prislinile k ameriški koaliciji in začele pridno ponavljati iste traparije, recimo o ogroženosti preživetja zahodne civilizacije in podobno. Evropska unija na mednarodnem področju nasploh počne nenavadno malo. Pa še tisto, kar počne, jo vedno znova uvrsti na stran zla. Težava je v tem, da smo Evropejci o sebi navajeni razmišljati kot o dobrih ljudeh. Američani in Rusi z žlehtnobo nimajo težav, Evropa pa želi biti dobra. A ko se recimo spravi osvobajati Libijo, v treh tednih uniči vso državo in jo prepusti milicam ...

In cvetočemu trgu sužnjev. Beremo lahko, da so ti danes v Libiji nekaj povsem vsakdanjega.

In potem Evropa za vse skupaj sploh noče prevzeti odgovornosti. Torej »osvobojene« države sploh noče okupirati! Zato nima prav nobenega smisla besno skakati na Trumpa, češ da je kriv za vse. Dobro, saj ne rečem, da ni presegel vseh naših pričakovanj ...

Glede česa?

Glede vsega! Kdo bi vendar pričakoval, da se lahko vse tiste fantazije, ki jih je prodajal v predvolilni kampanji, prelevijo v uradno politiko največje velesile v znanem vesolju? Ampak so se! Vse, kar je dolga desetletja veljalo, danes ne velja več. Še pred dvema letoma smo se lahko spraševali, kaj bodo storili Združeni narodi ali Evropska komisija. Danes so taka vprašanja popolnoma irelevantna. Trump je vpeljal pristop: »Mi smo najmočnejša država na svetu in nam je popolnoma vseeno, kaj si mislite o čemerkoli.«

Ampak saj je bilo prej vendar tudi tako. Le da so imeli vsi skupaj malo več zgage z rituali pretvarjanja, da ni.

Kultura sprenevedanja je bila vedno ena najosnovnejših in najpotrebnejših veščin politike. Tako da imate najbrž kar prav, da je Trump v igro moči vpeljal predvsem iskrenost. A na ta način je bil recimo tudi Sadam Husein zelo pošten človek.

Tudi Hitler je v Mein Kampfu vse lepo pošteno povedal vnaprej...

(smeh) Drži, tudi on ni skrival svojih pravih pogledov.

Ampak če vojna v Iranu bo, to ne bo »samo še ena vojna«, kajne? To bo nekaj povsem drugega.

Ugibal bi, da je to pravzaprav še edini zadržek, ki ga Američani imajo. Že države z med dvajsetimi in tridesetimi milijoni prebivalcev, kot sta Irak in Sirija, jim povzročajo velikanske težave. Iran jih ima osemdeset milijonov, torej nekje trikrat več. Jasno pa je, da je treba za čisto vsako vojno plačati ceno. Za prvo zalivsko vojno leta 1990 so Američani plačali z 11. septembrom. Za drugo zalivsko vojno smo vsi skupaj plačali z dvigom Islamske države in valom beguncev, kar je povzročilo spektakularen vzpon desnice. Cene vojne z Iranom ni mogoče napovedati. Napovedati je mogoče samo, da bo cena zelo visoka. In da jo bomo plačali tudi mi.

Napad na Iran bi lahko pomenil preveliko provokacijo za Kitajsko in Rusijo. Pravzaprav lahko trepetamo celo pred tretjo svetovno vojno ...

Nikar je vendar takole ne kličite!

Aha, torej jo je bolje preprosto odmisliti?

Malo zdravega praznoverja pri teh rečeh po mojem prav nič ne škodi. Kar kličeš, vse prepogosto tudi dobiš! Že s tem, ko jo omenjamo, napravimo sàmo idejo sprejemljivo. Poleg tega ... Če delate za časopis, je vaša naloga, da razumete svet, v katerem ste – ne pa da skušate biti prerok sveta, v katerem se boste znašli. V svojih tekstih nikoli ne skušam uganiti, kaj bo jutri. Prihodnost me v tej funkciji sploh ne zanima. Zanima me tistih pet minut sedanjosti, v katerih živim. Če sploh ne omenim dejstva, da živeti v pričakovanju konca sveta nasploh ni preveč pametno.

ervin hladnik milharcic01.jpg
Ervin Hladnik Milharčič
Revija Zarja

Kaj torej svetujete tistim, ki jih narava ni obdarila s tàko krepčilno brezbrižnostjo?

Za začetek, da naj vere v dobro ne mešajo z brezbrižnostjo. Najbolje je vzpostaviti solidno intelektualno rezistenco. Kolikor imam izkušenj z avtoritarnimi režimi, kot so recimo trenutni kitajski, ruski in ameriški, so občutljivi samo za eno stvar. In to je posmehovanje. Le to jih boli. In to je tudi edini upor današnji norosti, ki ga še imamo na voljo.

Posmeh?

To, da norost spodneseš z ironijo in satiro! Da se smeješ moči, ki te tepta. Glede tega so nenadkriljivi Bosanci. Prav to jim je pomagalo preživeti reči, ki si jih ne more normalen človek niti predstavljati. Leta, ki sem jih med vojno preživel z njimi, so bila sicer neizrekljivo strašna. A nikoli prej in nikoli kasneje se nisem toliko in tako iz srca smejal. Ker zla niso sprejeli za svojega, ampak so ga zavrnili s posmehom, so na koncu preživeli povsem nevzdržno situacijo. Smejati se moči, ki ti potrka na vrata, je tudi zelo tvegano in torej zelo pogumno dejanje.

Nekateri vam bodo rekli, da so to le besede. Tretja svetovna vojna pa da že poteka – in sicer trgovinska. Je to preveč bombastična formulacija?

Tisti, ki to pravijo, niso vojne zelo verjetno nikoli videli od blizu. V vojni se ljudje ne pogovarjajo, temveč se pobijajo. Eno je razgreta polemika in rožljanje z ekonomskimi ukrepi, vojna pa je nekaj povsem drugega. Trenutno pač poteka reguliranje trgovinskih vzorcev med Kitajsko in Ameriko, ker so Američani ugotovili, da jim tisto, kar so svetu dolgo ponujali kot rešitev, niti približno ne služi več.

Torej globalizacija in popolnoma prosta trgovina, odprava vsakih meja za veseljačenje kapitala?

Kitajski je uspelo to, česar ni nihče pričakoval. V petdesetih letih je iz revščine v srednji razred potegnila 800 milijonov ljudi. V tem istem obdobju pa je ameriški srednji razred v veliki meri degeneriral v proletariat. In zdaj je tudi ameriška vlada končno ugotovila, da je prosta trgovina zlo – no, vsaj kar se tiče Kitajske.

In Evropa? Kako v tem trenutku vidite njo?

Evropa predvsem trepeta, kako bi ohranila svojo zavidljivo kakovost življenja, kakršne ne najdeš nikjer drugod. In zaradi tega strahu prihaja do še včeraj nepredstavljivih zasukov. Kaj ni neverjetno, da so v Angliji dejansko zmagali pank rokerji?

Pank rokerji?

Glavni kandidat za novega premierja bi lahko vendar mirno pel pri Sex Pistols! Kot londonski župan je leto 2016 posvetil pank rocku in obletnici izida skladbe Anarchy in the UK. To je bilo tudi leto, v katerem se je zgodil referendum o odcepitvi od Evropske unije. Če bi namesto panka raje poslušal Rolling Stones, najbrž ne bi bilo brexita.

Haha, morda res.

Potem imate Italijo, pri kateri se lahko samo sprašujemo, kako lahko politično tako bogata kultura zdrsne v ta današnji tip vulgarnosti, čeprav ima prav z njim tako neprijetne izkušnje. V Nemčiji pa se je daleč najmočnejša evropska političarka sama odločila, da bo raje impotentna. V nekem trenutku se je Angela Merkel odločila, da se ne gre več in da bo izstopila iz politike. Samo da šele čez eno leto. Jasno pa je, da ob taki izjavi to celo leto ne veljaš več nič. Česa podobnega v politiki pač ne storiš, če misliš vsaj približno resno. In Nemčija je preprosto izginila iz evropske politike. Potem pa imamo tu seveda tudi vzhodno Evropo, ki živi čisto samo še od občutka ogroženosti in poraženosti. Zgodovinske paranoje Slovanov in Ogrov so postale spet nič manj kot način bivanja.

Tudi pri nas, kajne?

Hm, če po naši stari navadi pričakujete slap kritik, boste razočarani. Slovenijo sam vidim predvsem kot državo, ki ima srečo.

No, vsaj v modernem času.

Ne, ne, v primerjavi z drugimi smo vedno precej poceni prišli skozi. Sicer je res, da je treba vedno jamrati. Imam recimo znanca, ki je pred novo stanovanje parkiral svežega land cruiserja, pa obenem tarna, da tako hudo, kot je zdaj, ni bilo še nikoli. Ampak slovenskemu narodu je politično uspelo izpeljati naravnost genialno potezo. In to že večkrat.

Katero?

Medtem ko se vsi okrog nas ukvarjajo s tem, komu bodo z veliko večino dali oblast, smo mi spet povsem onemogočili močno vlado. Slovensko volilno telo je naravnost genialno! Glasove vedno razporedi tako, da nihče ne more vladati sam. Politike je še enkrat prisililo v nemogočo koalicijo, ki jo držijo skupaj samo osebne ambicije vseh vpletenih. Napraviti ni mogoče tako rekoč ničesar – celo Karla Erjavca ni mogoče vreči s položaja obrambnega ministra, čeprav je tako nepriljubljen. Kaj šele da bi bilo mogoče zgraditi železnico! Še enkrat smo politično mrežo sestavili tako, da sovraži radikalne odločitve. Politike, ki kompromis razumejo kot poraz, smo prisilili v iskanje konsenza.

Hm, je to res tako genialno? Pomeni namreč tudi totalno paralizo države v časih, ki kličejo po odločnem ukrepanju.

Verjemite mi, da je to veliko boljše, kot če bi »fasali« enega norega Slovenca, ki bi imel v rokah vso oblast. In bi z odločnimi ukrepi državo preoblikoval po svoji podobi. O ja, tole, kar imamo zdaj, je neprimerno boljše! Prepotoval sem neštete države z močnimi vladarji. In vsi moji prijatelji po teh državah so zelo zelo nesrečni. Slovenci pa smo že takoj po osamosvojitvi oblast poverili Drnovšku in Kučanu – torej dvema, ki se zelo nista marala in sta ves čas »bremzala« drug drugega. In vsak, ki je potem pristopil z velikimi idejami o spreminjanju sveta, je lahko samo zelo hitro ugotovil, da v Sloveniji pač ne bo šlo.

Zanimiva misel, da nas rešuje prav ta naša prislovična pasivnost.

V obdobjih tranzicije je politika en sam roparski pohod – še toliko bolj kot ponavadi. Kaj bi bila klasika Nekoč je bilo na Zahodu proti filmu Nekoč je bilo na Vzhodu? Če bi bil seveda veliki Sergio Leone še živ, da bi lahko posnel to epopejo o tranziciji iz komunizma v kapitalizem. Ne, ne, Slovenci smo doslej izbirali zelo pametno. Študija o izbirah našega volilnega telesa bi lahko bila dragocen prispevek v zakladnico moderne politične filozofije.

Objavljeno v reviji Zarja/Jana št. 29, 16. 7. 2019.