chris martin Odkrito.si

Chris Martin: Poljubljal se je z angleško ...

hrondit, meteorit, Maryborough Svet24.si

FOTO: Mislil je, da je našel zlato, a je našel ...

clementz1 Petisvet.si

Ne upamo si zaropotati (zato pa delajo z nami kot ...

ypj, kurdinja, sirija, Svet24.si

Ko pride vojna k tebi, moraš biti pripravljen

Jelena Karleuša Svet24.si

Nov udarec: Karleuša mora čim prej na ...

resnicnostni sovi hafner foto marko vavpotic m24.si Njena.si

Tako so zapili Hafnerjevo Tino!

lea sirk gaber Njena.si

Lea Sirk ponosna na moža in njegove raziskovalne ...

Odklenjeno

Največji rop v zgodovini Slovenije

Kot da bi gledal posebej surov mafijski film.

Avtor:

Jure Aleksič

Značke:

Moderna Slovenija ječi pod tako roparskimi časi, da je postala fraza »rop stoletja« že skoraj povsem razvrednotena. A zdi se, da je šlo pri sanaciji slovenskih bank natanko za to. Vsaj tako je moč sklepati iz pretresljivega dokumentarca Brezno, ki ga je za nacionalno televizijo posnela naša sogovornica. V tistem delu javnosti, ki še ni povsem pobegnil v new age in svoje mobitele, je sprožil velikansko ogorčenje. V njem pogumna novinarka na podlagi dokumentov in pričevanj slači tančico za tančico s tako grandiozne svinjarije, da bi se morale po tem razkritju v pravni državi tresti gore. Nič čudnega, da je avtorica v tednu po objavi dokumentarca že drugič prejela anonimno poštno pošiljko z zastrašujočim belim praškom.

Za začetek izziv: lahko v enem odstavku strneva, kaj se je sploh zgodilo, in pri tem ne izpustiva nič bistvenega?

Uh, zgodba je tako zapletena, da nama v enem odstavku gotovo ne bo uspelo.

»Igro je ves čas neformalno vodila Evropska komisija, ki se je odločila pri tem povsem poteptati Slovenijo. Na naši ravno dovolj majhni in ubogljivi državici so se odločili stestirati svoj novi model reševanja bank. Ob tem pa so vsi mogočni lobisti za evropskimi institucijami samo prežali, da Slovenija pade in se bo lahko začela gostija.« 

Pa vseeno poskusiva!

Seveda. V obdobju med 2006 in 2008 je prišlo do poplave poceni kreditov, ki so jih slovenske banke najemale pri tujih in jih veseljaško delile našim podjetjem. Med drugim je ta poplava poceni denarja financirala tudi t. i. menedžerske prevzeme, pri čemer so se rodili naši novodobni tajkuni.

In potem je izbruhnila kriza.

Pahorjeva vlada se je čedalje večjih težav bank lotila zelo neučinkovito. Obenem je sklenila zajahati upravičeni srd javnosti zaradi tajkunskih ekscesov in sprejela zakon, ki je prepovedal reprogramiranje tajkunskih kreditov. S tem so se številna podjetja znašla v resnih težavah. Potem je nastopila Janševa vlada, ki je začela panično varčevati. Premier pa je začel Evropo in svet na veliko obveščati, da je naša država tik pred bankrotom.

Čeprav ni bilo za to, kot gledalcem razloži Jože Damjan, nobenega pravega razloga. Javni dolg je bil takrat krepko pod Maastrichtsko mejo.

Tako. Tisto širjenje panike ni imelo pravega pokritja v resničnosti in je naši državi povzročilo izjemno škodo. Pa če gospod Janša še tako govori na moj račun, da sem omejena.

Em, kaj ni bil konkretni izraz »odslužena«?

(kisel nasmešek) Ne, ne, odslužena sem bila prej, zdaj, po tem filmu, pa slišim, da sem tudi omejena. In da sem del mafije, ki jo z dokumentarcem ščitim.

»Najbrž bo težko prišlo do velikih preobratov, če se ne bo končno vsaj malo zdramil tudi narod.« 

Katere mafije? Saj ste bili vendar kritični do čisto vseh vlad.

Seveda, razne mafije sem se potrudila predvsem razkrinkati. Ampak greva naprej. Tudi Janševa vlada ni dokapitalizirala bank, ko je bil za to še čas in bi bilo vse skupaj bistveno ceneje. Namesto tega so ustanovili slabo banko, na katero so bili potem prenešeni slabi krediti. A vsaj nekatere akterje te zgodbe je mnogo bolj kot reševanje bank v resnici zanimala hitra in dobičkonosna privatizacija naših podjetij. In zato so se na slabi banki znašle tudi številne firme, ki niso tja po nobenem merilu sodile.

In to je bila podlaga za orgijo razprodajanja, ki jo nemočno opazujemo zadnjih nekaj let.

Natanko tako. Če bi to, kar se zdaj dogaja na slabi banki, opisali kot »Teksas«, bi s tem žalili Divji zahod. Kakorkoli, po padcu Janševe vlade zaradi razkritja protikorupcijske komisije je vajeti prevzela Alenka Bratušek. Ta se je takoj na začetku dejansko znašla v precej nemogočem položaju. Naši državi je zaradi širjenja panike vmes dejansko začela trda presti. Ker smo prej skoraj vse leto svetu sami oznanjali, da smo na robu bankrota, so nas začeli finančni trgi uvrščati v isto skupino z raznimi cipri in grčijami.

Torej v skupino držav, ki se borijo za življenje.

Ker je prejšnji premier tako neutrudno ponavljal, da smo pred bankrotom, so Sloveniji bonitetne ocene padle. Zahtevani donosi na slovenske obveznice so porasli, finančni trgi so se za nas zapirali. Takrat smo tudi prišli na radar Evropske komisije – namreč kot država, ki ne zna sama reševati svojih bančnih težav.

Kar je bilo v bistvu res. Dolga leta nismo storili tako rekoč ničesar pametnega.

Drži. In to nas je postavilo na sredo tarče. Predvsem zaradi preteklega paničarjenja je začel Sloveniji dejansko groziti bankrot. In po tem, ko so zavohali kri, se je napad iz tujine na nas samo še stopnjeval.

Saj prav to me pri vsem skupaj najbolj bega. Je šlo res za napad iz tujine ali prej za neke vrste bančni samomor? Ogromno reči smo si vendar storili sami, ne da bi to od nas kdo izrecno zahteval.

V največji možni meri smo vsekakor krivi sami. Mislim pa tudi, da je šlo za napad iz tujine. Ki so se mu naši predstavniki najprej nekaj časa upirali, potem pa so se prelevili v kolaborante.

Vse se je skoncentriralo okrog umetnega povečevanja bančne luknje …

To, kar so naredili, je noro. Igro je ves čas neformalno vodila Evropska komisija, ki se je odločila pri tem povsem poteptati Slovenijo. Na naši ravno dovolj majhni in ubogljivi državici so se odločili stestirati svoj novi model reševanja bank. Ob tem pa so vsi mogočni lobisti za evropskimi institucijami samo prežali, da Slovenija pade in se bo lahko začela gostija. Torej mešetarjenje s podjetji, ki se pri nas od leta 2013 preko slabe banke tudi odvija.

Sem prav razumel, da naj bi nam fiktivno bankrotirali banke, da so lahko razlastili dobrih sto tisoč delničarjev?

Ste. Zato, da so delničarje razlastili, so morale biti banke uradno v stečaju. Za kar ni bilo, glede na realne podatke, nobenega razloga.

pasek2.jpg
Mojca Šetinc Pašek
Revija Zarja

Za oceno premoženja bank sta bili najeti svetovalni firmi Deloitte in Ernst & Young

In sicer njuna podsektorja, ki se nista z ocenjevanjem bank ukvarjala nikoli prej. Revizorji so dobili navodilo, da morajo premoženje bank oceniti po stečajni vrednosti. Za ocenjevanje kreditov so najeli romunske, bolgarske in poljske študente, ki sploh niso poznali bančne terminologije. Za povrh so izumili neke čisto svoje bonitetne razrede. Ko sem o tem razlagala strokovnjakom, so me vsi po vrsti čukasto gledali: »Kaj vendar govorite? Gotovo si izmišljujete!«

Neverjetno. In na ta način naj bi bilo doseženo enormno razvrednotenje premoženja naših bank?

Najhujše je bilo razvrednotenje nepremičnin, ki so predstavljale največji delež zavarovanj kreditov. Dogovorili so se, da bodo študenti nepremičnine vrednotili po metodi »drive-by«. Torej tako, da se bodo preprosto zapeljali mimo in zapisali, koliko se jim vse skupaj zdi čez palec vredno. A kaj ko je ta metoda regularna samo, kadar cenilec zelo dobro pozna tržišče in same nepremičnine.

Tu pa so bili cenilci, naj ponovimo, tuji študenti, ki pogosto sploh niso poznali osnovne bančne terminologije.

Mojemu viru, ki ga je Banka Slovenije nastavila za pomoč, ni bilo dovoljeno, da bi šel s cenilci na teren in jim vsaj pomagal najti nepremičnine. V poslovnem centru v Novi Gorici niso našli garažne hiše, zato so jo pri cenitvi preprosto zanemarili. Naselje novozgrajenih stanovanj v Kopru so ocenili na 600.000 evrov, danes pa se prodaja za 26 milijonov evrov. Takih primerov je malo morje.

Na podlagi tako pridobljenih številk so potem izvedli stresni test bank. Na njegovi podlagi naj bi bančno luknjo precenili za več kot trikrat oziroma konkretno za reci in piši tri milijarde evrov?

Čeprav se je slovensko gospodarstvo po večini kriterijev že začelo pobirati, so stresne teste izvedli po kataklizmičnem scenariju. Kot da bi bila država v vojni. Najslabše možne realne podatke iz leta 2012 so še poslabšali za t. i. dve statistični sigmi. A so bile naše banke v tako stabilnem stanju, da celo po takem scenariju niso šle v stečaj. Zato so rezultate pač prilagajali, dokler niso naračunali 4,8 milijarde minusa. Ker ni šlo drugače, so zahteve po kapitalski ustreznosti naših bank dvignili na bizarno visokih 25 odstotkov.

»Nižji izvršni direktorji po bankah so mi razlagali, da so bili pritiski nanje nepredstavljivi. Posebej tragičen je primer Dušana Drofenika, direktorja Celjske banke. Tudi njo so umetno bankrotirali, čeprav ni bila v rdečih številkah. Drofenik se je sicer odločno uprl, a so ga zamenjali in si je na koncu vzel življenje.«

Glej ga zlomka, če ni bilo torej vseeno treba začeti pripravljati spiska podjetij za prodajo!

In s tem je bilo vse pripravljeno za zadnjo fazo te celotne katastrofe. Kasneje je bilo ugotovljeno, da je bilo od 286 kreditov, ki so romali na slabo banko, skoraj 60 takih, ki tam niso imeli kaj iskati. Ker so se povsem normalno odplačevali in so bili tudi ustrezno zavarovani.

Kdo je v vsej tej zgodbi največ zaslužil?

Hja, kdo? Tisti, ki je poceni kupil razvrednoteno premoženje. Kot paradni primer lahko vzamemo ameriški sklad Apollo. Za 250 milijonov evrov je kupil NKBM, v katero je država ravno vložila 870 milijonov. Kakšna kupčija, kajne? Prav čestitati velja geniju, ki za 250 milijonov kupi banko s skoraj 900 milijoni evrov na računu. Predvsem zato, ker je uprava pred dokapitalizacijo vladi sporočila, da po najbolj črnem možnem scenariju ne potrebuje več kot 390 milijonov, najbrž pa občutno manj. Sami si torej lahko izračunate razliko.

Saj prav to je še ena kronska bizarnost: vodstvo NLB je v pismu guvernerju Banke Slovenije in finančnemu ministru sporočilo, da banka ne potrebuje več kot 500 milijonov evrov dokapitalizacije. In da bo šlo vse, kar bo več, v škodo davkoplačevalcev. O tem, da potrebujejo bistveno manj denarja od odmerjenega, je guvernerju pisala tudi uprava NKBM.

A teh apelov ni hotel nihče slišati. Računsko sodišče je kasneje ugotovilo, da na Banki Slovenije pri prenosu premoženja NLB na slabo banko sploh niso puščali revizijskih sledi. Čeprav bi jih po zakonu seveda morali, saj brez njih računsko sodišče ne more revidirati postopka. Nižji izvršni direktorji po bankah so mi razlagali, da so bili pritiski nanje nepredstavljivi. Posebej tragičen je primer Dušana Drofenika, direktorja Celjske banke. Tudi njo so umetno bankrotirali, čeprav ni bila v rdečih številkah. Drofenik se je sicer odločno uprl, a so ga zamenjali in si je na koncu vzel življenje.

Bojda tudi zaradi vseh groženj, ki naj bi jih bil deležen …

Gotovo pa tudi zato, ker se je kot pošten in pokončen mož hudo žrl zaradi vseh malih delničarjev svoje banke, ki so jih tako prostodušno razlastili. Mnoge od njih so o nakupu delnic prepričali sami bančni svetovalci, češ da je tako mnogo bolje, kot če bi imeli vlogo na računu. Številni so si na ta račun varčevali za čas pokoja. Če štejemo vse, ki so bili udeleženi preko raznih skladov, je bilo v končni fazi razlaščenih okrog 500.000 ljudi. Torej nekje vsak četrti Slovenec.

Je bila vsa ta zgodba največji rop v zgodovini moderne Slovenije?

Se vi morda spomnite še kakšnega večjega?

Hm, razen kumulative desetletij tistega, čemur rečemo zdravstveni in pokojninski sistem, pravzaprav ne.

No, vidite. Sploh če upoštevamo dolgoročne posledice sesutja našega lastnega bančnega sistema. Kot da bi gledal posebej surov mafijski film. Kolegica Mojca Širok se je trpko nasmehnila, da mora vse skupaj nujno vključiti v svojo naslednjo kriminalko. Ob prebiranju dokumentov me je včasih preplavil tak obup, da sem si rekla: »Ja, mogoče imajo pa ti, ki so vse skupaj izvedli, prav. Glede na to, kako ravnamo s premoženjem, si morda res sploh ne zaslužimo biti lastniki.« Ne vem. Vsekakor se nam je zgodila čista katastrofa, ki se jo zdaj skuša zakriti z najhujšo možno vrsto sprenevedanja.

Vsi sicer ne sedijo križem rok. Kriminalisti so tako vložili ovadbo proti vodstvu Banke Slovenije. A zdaj nas na ta račun dejansko toži Evropska komisija. Zakaj konkretno?

Ne samo, da na Banki Slovenije kriminalistom med preiskavo niso hoteli dati zahtevanih podatkov, temveč so jih tudi zavajali. Zato so organi pregona na koncu izvedli hišne preiskave, da so zasegli gradiva. Ker se iz njih precej jasno vidi, kaj se je zgodilo, so lahko na podlagi tega spisali ovadbo. Evropska komisija nas zdaj toži, ker so kriminalisti pri pisanju ovadbe uporabljali tako zasežene podatke Banke Slovenije, katere dokumentacija po mnenju komisije pripada arhivu Evropske centralne banke, ki da je za kriminaliste nedotakljiv.

Ob tem mi preprosto zmanjka besed. Je bil doslej za to zgodbo kdorkoli kakorkoli kaznovan?

Kje pa. Mnogi glavni akterji so dobili krasne nove službe v tujini. Samo za primer: državni sekretar Mitja Mavko, ki je bil v tem procesu vladin ključni operativec, ima danes krasno novo službo pri Mednarodnem finančnem skladu v Londonu. Boštjan Jazbec pa je vmes v Bruslju postal celo šef odbora Evropske komisije za reševanje bank.

Kaj mislite, da se bo zgodilo s prej omenjeno ovadbo?

Kriminalisti so svoje delo dobro opravili. Kaj bodo zdaj s tem storili tožilstvo in sodni mlini, pa bomo še videli. Glede na to, kar se dogaja v procesu v primeru TEŠ, ni prav velikih razlogov za optimizem. Najbrž bo težko prišlo do nekih velikih preobratov, če se ne bo končno vsaj malo zdramil tudi narod.

Objavljeno v reviji Zarja/Jana št. 27, 2. 7. 2019.