dejan vunjak Odkrito.si

Dejan Vunjak ne zmore več

veronika ročeva Svet24.si

"Otroci so umrli tu"; Rusinja z razgaljenimi ...

krebuljica Petisvet.si

Za skromnostjo rastline se skriva velikanska moč

Rovan Svet24.si

»To ni smola, to je nepripravljenost na razmere«

nicole Scherzinger Svet24.si

To je telo 40-letne Nicole, ki je prebolela ...

slimjoy naslovna Njena.si

5 preverjenih receptov, kako čim hitreje do ...

miha b Njena.si

Miha Božič po snemanju spoznal posebno dekle

Odklenjeno

Zaradi te knjige sem nehal jesti meso

Jean Baptiste Del Amo, avtor krute knjige Živalsko kraljestvo in borec za pravice živali

Ob branju njegove knjige sem bila ves čas rahlo napeta, kdaj tudi zgrožena. Odbijala me je in privlačila, oboje. Nisem je mogla odložiti, pa sem jo želela. Podrobno opisovanje mučenja, klanja živali, prav tako podrobni opisi seksa, dotikov, sovraštva, gnusa, ljubezni, odtujenosti, v knjigi Živalsko kraljestvo je tega vse polno. Pisec grozljivih prizorov pa tako mlad – 37 let! Ni mi šlo skupaj. Potem mi je povedal za grde dogodke iz svojega otroštva in sem lažje razumela. A knjigo vseeno priporočam ljudem z močnim želodcem. In manj občutljivim.

Odbijajoča naslovnica. Najprej sem morala z njim spregovoriti o naslovnici. Na njej je namreč zaklan prašič. Visi z glavo navzdol, parklje ima krvave, iz zareze v trebuhu teče kri. Kdo bo kupil knjigo s takšno naslovnico, jo je sploh videl, preden je pri nas izšla? »Nisem vedel, da bo naslovnica takšna,« pove Jean Baptiste, »videl sem jo šele po izidu. Rekel sem: Uau, to je pa zelo radikalna izbira. Zdela se mi je zanimiva. Moteča. Bralec pride v knjigarno, vidi naslovnico – a saj ta načelno ne laže o vsebini. Knjiga sicer ne govori o klavnicah. Ko jo kupiš, veš, da te ne čaka prijetno doživetje, prej neprijetna bralska izkušnja. Kot pisatelj iščem prav to. Zato mi je všeč.« A ovitek knjige je vseeno povezan z vsebino, vztrajam, saj vendarle kar precej govori tudi o pujsih in njihovih nemogočih življenjskih razmerah, o odnosu ljudi do njih ... »Ta knjiga ni samo o živalih, rejenju in klanju,« me popravi Jean Baptiste. »Najprej je zgodba o družini, o ljudeh, človeški vrsti. Je pa povezana z nasiljem in govori o prenosu nasilja iz ene generacije v drugo. Branje literature ne bi smelo biti lahka, preprosta  izkušnja. Kot bralec sem rad vznemirjen, da me knjiga zmoti, zbode, premakne, zato imam rad, da tudi moja knjiga to naredi bralcu.«

Na vseh farmah so bile razmere strašne. »Moj namen ni šokirati. Poskušam pisati zgodbe, ki bi ostale z bralcem – in morda spremenile nekaj v njih. Tako kot knjige spreminjajo mene, ko jih pišem.« Zanima me, kako. »Ko sem začel pisati Živalsko kraljestvo, nisem vedel nič o tem, v kakšnih razmerah redijo živali. Nisem bil aktivist na tem področju niti vegetarijanec. Samo rad sem imel živali, že od otroštva. Za knjigo pa sem moral narediti nekaj raziskav, obiskal sem kar nekaj prašičjih farm in odkril njihovo resnično podobo. To je popolnoma spremenilo moj pogled na vzrejo živali. Nehal sem jesti meso. Spremenilo je tudi moj pogled na svet. Zato je bila ta knjiga zelo pomembna zame kot pisatelja, državljana in človeka. Pa nisem videl veliko nasilja nad živalmi, samo vstopil sem v veliko zgradbo, se soočil z 200 prašiči, ki so bili zaprti v majhne bokse, jih pomagal hraniti. Vonj in zvok v teh hlevih sta bila neverjetna, vse živali so imele rane na telesih, pokrite z drekom. Sam sem bil do sredine nog pogreznjen v drek. Prašiči imajo zelo močan pogled, podoben človeškemu. Bali so se nas, njihova prva reakcija je bila, da bi ušli, zato so skakali v zrak, se prerivali. Ko smo jim dali jesti, so skakali drug po drugem in se grizli, da so prišli do hrane. V meni se je nekaj spremenilo, premaknilo. Videl sem ogromno farm in v vseh so bile razmere strašne. Videl sem veliko mrtvih živali, pretepenih in pogrizenih. Živele so v temi, brez svetlobe in svežega zraka, nikoli niso videle sonca. Intenzivna reja, se reče temu. Povsod je vladala enaka vrsta nasilja. Prašiči niso nasilne živali, a razmere so jih v to prisilile,« je žalosten Jean Baptiste.

Doma ima pujsa. Pritrdi, ko omenim, da so prašiči zelo inteligentne živali. »Vem, ker imam doma prašiča za domačo žival, vietnamskega. Že od malega sem imel rad prašiče, zame so bili simbolične živali. Bil sem drugačen otrok, odraščal sem na podeželju, okrog nas so bile prašičje farme. Vedno sem bil prevzet nad prašiči, čeprav so jih drugi imeli za grde, umazane, nasilne živali. Meni pa so se zdeli tako podobni in blizu človeku, da sem se čudil, zakaj so ljudje tako nasilni do njih. Pred leti sem imel priložnost enega rešiti in posvojiti. Je zelo občutljiv, to lahko povem iz prve roke. Majhen je kot kakšen pes, s črtami, ime mu je John. Tako živim z njim kot z domačo živaljo in odkril sem, kako pametni in občutljivi so, pametnejši kot psi. Prašič je zame ilustracija, kako je človeštvo, človečnost ponorela v odnosu do narave, okolja, živali. Najprej sem želel povedati zgodbo o družini, kasneje pa sem se odločil uporabiti prašičjo farmo kot simbol človeštva.«

Drugačen deček. Zanimalo me je, kako drugačen je bil kot otrok. Nasmehne se, obmolkne. In počasi začne: »Imel sem zelo bujno domišljijo. Nisem razumel razlike med včeraj in jutri, mesecev, letnih časov. Živel sem v sedanjosti. Rasel sem v majhni vasi na jugu Francije, drugi otroci so me maltretirali. Tako sem postal zelo občutljiv za vse vrste nasilja. Morda sem se zato počutil tako blizu prašičem in drugim zavrženim živalim. Rad sem imel pajke, kače, ki jih drugi ne marajo. Še danes, ko sem na podeželju in srečam kačo, postanem spet otrok, skočim in jo ujamem. Potem jo seveda izpustim. Rad imam stik s kačo, njeno kožo, rad jo opazujem. Ko sem bil mlajši, sem jih imel doma v terarijih, od pitonov do manjših kač. A po pisanju te knjige se je tudi to spremenilo. Ker sem jih moral hraniti z mišmi in podganami, tega kot vegetarijanec nisem mogel več početi. Kadar danes srečam kačo v naravi, je to zame nekaj magičnega. Ko sem bil otrok, sem našel mnogo vrst živali, zdaj pa jih je dosti izumrlo, zato sem zelo srečen, če srečam kakšno posebno žival.«

Njegove živali se postarajo. »Zaradi ljubezni do živali in narave sem se odločil, da bom živel na podeželju, do pred nekaj leti sem bil Parižan. Zdaj imam majhno kmetijo, pse, piščance, ovce ..., vse moje živali živijo zelo dolgo in so zunaj, svobodne. Rad delim svoje resnično življenje z njimi, starejši ko sem, rajši sem doma, rad čutim njihovo prisotnost in naravo okrog sebe. Počutim se bolj povezanega z njimi, odkar sem nehal jesti meso. Morda se bo slišalo čudno, a to je bila zame duhovna in moralna izkušnja. Rad imam meso, nisem ga nehal jesti, ker ga ne bi imel rad. Zdaj jim ne predstavljam več grožnje. In to čutijo.« Kaj torej naredi z živalmi, ko so stare, če jih ne poje? »Skrbim zanje, ko se postarajo, jih peljem k veterinarju, da jim da injekcijo, če je treba, sicer živijo do konca svojega življenja.«

Pariz in Notre Dame. V Parizu je živel sedem let, še vedno ga ima rad. Notre Dame? »Kaj naj rečem o tem. Izgubili smo staro in lepo zgradbo, to je žalostno. A v resnici ne razumem ljudi, ki pošiljajo denar z vsega sveta, da bi jo obnovili. Prej bi morali obnoviti naravo, pomagati ljudem v stiski. Rajši bi videl, da bi bili ljudje humanitarni do ljudi, ki umirajo od lakote. Da bi pomagali migrantom, ki umirajo v morjih. Zato ne razumem, da rajši dajo denar za obnovo cerkve.«

Rumeni jopiči. Spregovoriva še  o gospodarskih in političnih razmerah v Franciji, na katere opozarjajo in se proti njim borijo tudi rumeni jopiči. Jean Baptiste meni, da revolucije vedno sprožijo nasilje, s katerim pa se ne strinja. »Obstajajo tudi mirne demonstracije, ko ljudje stopijo skupaj, in so prav tako učinkovite. V Evropi imamo bogate in revne, srednji razred izginja. Ljudje ne morejo več živeti, nimajo dostopa do medicinske oskrbe, izobrazbe ..., zato podpiram to gibanje, a brez nasilja.«

Pomembne stvari. Vprašam ga še, katere stvari so v življenju zares pomembne, in takrat prvič med pogovorom za nekaj časa obmolkne. »To je veliko vprašanje. Pomembno je, da smo živa bitja, ne samo človeška, povezana. Rad bi, da zgradimo občutljivo skupnost, ki bo ohranila svet in spoštovala drug drugega. Globalna situacija je slaba, spremeniti moramo življenje, obnašanje do ljudi in živali. Ne moremo misliti samo nase. Zaskrbljen sem zaradi globalnega segrevanja, onesnaževanja, izginjanja živalskih vrst, to je velik problem. Čeprav nimam svojih otrok. Ljudi, ki imajo otroke, bi moralo še bolj skrbeti: v oceanu kmalu ne bo več rib. Ukrepati moramo zdaj. A ljudem ni mar za to.« In po krajšem premisleku doda: »Kaj je pomembno v življenju? Morda to, da si z ljudmi, ki jih imaš rad. Starejši ko sem, bolj čutim, da rad delim življenje in trenutke s tistimi, ki jih imam rad.«

OKVIR:  Pisanje o spolnosti. Jean Baptiste je v svojih prvih dveh knjigah veliko pisal o seksualni tematiki, vprašam ga, zakaj, simbol česa je zanj seks. »V tistem času je bilo zame pomembno, kako nas definira spolna identiteta. Odraščal sem kot homoseksualec na jugu Francije in ni bilo preprosto. Danes morda pišem prav zato, ker so me ljudje zavračali. S tem sem moral opraviti v literaturi, želel sem razumeti samega sebe. Zdaj o seksu pišem ravno toliko kot o življenju, smrti, ljubezni ... Spolna želja se mi zdi pomembna za človeštvo, a z mojimi knjigami sem se postaral, postal zrelejši in nekatere teme, ki so se mi prej zdele pomembne, se mi ne zdijo več tako bistvene. A po drugi strani naša družba postaja vse bolj konservativna, zato je še vedno treba govoriti o homoseksualnosti, tudi v literarni umetnosti, saj smo naredili korak nazaj v dojemanju človekovih pravic in pravic homoseksualcev.«

CITAT: »Prašič je zame ilustracija, kako je človeštvo, človečnost ponorela v odnosu do narave, okolja, živali. Najprej sem želel povedati zgodbo o družini, kasneje pa sem se odločil uporabiti prašičjo farmo kot simbol človeštva.«