dejan vunjak Odkrito.si

Dejan Vunjak ne zmore več

Maja Djukanović Svet24.si

V Srbiji veliko zanimanja za učenje slovenščine

krebuljica Petisvet.si

Za skromnostjo rastline se skriva velikanska moč

Rovan Svet24.si

Jože Rovan: »To ni smola, to je nepripravljenost...

nicole Scherzinger Svet24.si

To je telo 40-letne Nicole, ki je prebolela ...

slimjoy naslovna Njena.si

5 preverjenih receptov, kako čim hitreje do ...

miha b Njena.si

Miha Božič po snemanju spoznal posebno dekle

Odklenjeno

Strah nas lahko ubije!

Prejšnji teden so trije begunci ugrabili 80-letnega gospoda, ga zvezali, spravili v prtljažnik njegovega avtomobila, pred mejo pa izpustili. Preživel je veliko strahu, vendar ga niso poškodovali in tudi avta mu niso ukradli. Sledil je val paničnega ogorčenja, SDS je takoj zahtevala sklic sveta za nacionalno varnost, čeprav nenavadna ugrabitev v primerjavi z nasiljem, ki se dogaja vsak dan med Slovenci, največkrat kar v družinskem krogu, niti ni tako velik zločin. A ker so ga zagrešili tujci, verjetno muslimani, je mogoče zasejati veliko strahu, ki bo pred evropskimi volitvami prišel prav evroskeptikom. Kaj pa bo prinesel običajnim ljudem? Grozo, nelagodje, agresivnost do drugačnih? Po tistem, kar je povedal psihiater dr. Jurij Kolpakov, gre za iracionalen strah, ki lahko povzroči veliko hudega. Vrtičkar ob kamniški progi v Ljubljani pač nima veliko razlogov, da bi se bal. Pri ljudeh, ki živijo ob begunskih poteh, je seveda drugače.

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Očitno rek, da je strah votel, okrog ga pa nič ni, ne velja. »Strah imamo v genih,« pravi dr. Kolpakov. »Narava nas ni zasnovala kot lovce, ampak kot hrano. Med nami in zajcem ni veliko razlike, zajec se rešuje s hitrostjo, mi pa z razumom, saj je naš prednik znal predvideti, da je v grmu leopard, in se mu je izognil. V principu naši možgani delujejo na pogon strahu, kar naprej se soočamo z njim, strah je varovalen, seveda do neke mere.« Ni človeka, ki ga ni strah, smo le bolj ali manj samozavestni.

Ne strašite otrok! Strah živi v nas, nastavke smo prinesli s seboj na svet, bazični strah pa pridobimo v otroštvu, tja do petega, šestega leta, pravi dr. Kolpakov. »Že nekajmesečni otrok se boji tujcev. Če pa otroka kar naprej strašijo in kaznujejo, otrok razume, da če ne bo reagiral, kot se od njega pričakuje, se mu bo zgodilo kaj neprijetnega. Tudi če zrase dva metra, ga je strah.«

Se ljudje zavedajo, kaj počnejo svojim otrokom, ko jim preveč agresivno postavljajo meje? »Staršev ne moremo kriviti, da to počnejo nalašč, vzgajajo po svojih močeh in ponavljajo vzorce, po katerih so bili sami vzgojeni. Zanimivo, mamice in očki hodijo v starševsko šolo, kjer se učijo nege otroka in menjavanja plenic, potem pa nastopi praznina.« Sploh znamo vzgajati otroke brez nasilja? Ne znamo, je prepričan sogovornik. Večina staršev nima potrebnega znanja in nima strokovnega svetovalca, kadar se pri vzgoji zatakne. Nasilje nista samo tepež in kričanje, ampak tudi poniževanje, zasmehovanje, večna primerjava z drugimi otroki, zapiranje, prepoved druženja, premalo izkazane ljubezni in naklonjenosti, skratka marsikaj. Že to, da se oče med grožnjami prime za pas, prestraši otroka, čeprav potem nič ne naredi. Otrok bo morda dogodek pozabil, ko bo odrasel, nelagodja, ki ga je pri tem doživel, pa ne.

Za nekatere politike je  vzbujanje strahu preživetveni program, saj nenehno ustvarjajo izredno stanje z grožnjami o sesutju ekonomije,  o beguncih, ki so potencialni morilci in skrunitelji naših žensk (pri nas takšnih zgodb ni, zato jih uvažajo od drugod, pa še teh ne morejo dokazati), o izdajalcih, ki ne spoštujejo pravih borcev za svobodo, in tako dalje.

Šola za starše. So pa tudi nasprotni primeri, ko starši otrok skoraj ne omejujejo, pustijo jim popolno svobodo, tolerirajo, da ne spoštujejo dogovorov, in jim pišejo opravičila. Mar to pomeni, da takšni otroci odrasejo brez vsajenega strahu, me zanima. »To pomeni, da jih sploh ne vzgajajo in da so jim otroci v bistvu odveč,« je oster sogovornik. »In nikakor ne pomeni, da ti otroci ne živijo v strahu, saj bodo s svojo razpuščenostjo kmalu naleteli na druge, ki jim bodo vlili strah v kosti. Če se otroci ne zavedajo svojih meja, jih bodo, lahko da zelo grobo, omejili drugi. Nekako je treba otroku dopovedati, kaj ja in česa ne, to pač moramo obvladati, a žal večinoma ne znamo. Starši upajo, da bodo njihove napake korigirali v šoli, v šoli zahtevajo, da otroke vzgojijo starši, država pa tudi nudi premalo pomoči. Kaj bi bila prava pomoč? V mislih imam obvezno šolo za starše, ki mora imeti reden program in mora biti dostopna vsem, se pravi, da jo financira država. Žal pa nobena država nima interesa, da so ljudje samozavestni, prestrašeni so namreč bolj vodljivi.«

Racionalni strah je do neke mere koristen. Strah imamo v genskem zapisu in je namenjen obrambi pred različnimi nevarnostmi. »Racionalni strah naj bi bil dober, varovalen, je življenjski in torej ni izmišljen. In vendar – če imamo hipoteko in se potem petnajst let bojimo, žremo, sekiramo, ali bomo lahko odplačali dolg, nam takšen  strah v ničemer ne koristi. Racionalni strah, ki predolgo traja, je škodljiv. V naravi je bilo z našimi predniki tako – zgodi se, prestrašiš se, zbežiš ali pa sprejmeš boj, vsega je hitro konec. Če pa te je strah 15 let … Sodobno življenje je polno stresa, ne bojimo se več levov in tigrov, ampak šefa, banke, davkarije, izgube službe, neuspeha v šoli. Vse to so realni strahovi, ki pa seveda niso koristni. Treba se jih je znebiti.« Kako, o tem pa nekoliko kasneje.

kolpakov1.jpg
Strah živi v nas, nastavke smo prinesli s seboj na svet, bazični strah pa pridobimo v otroštvu, tja do petega, šestega leta.
Revija Zarja

Obstaja še iracionalni strah, ki pa je patološki pojav, človek se namreč boji brez pravega razloga ali pa razlog je, vendar je strah potenciran čez vsako mero. Je že pametno, da se bojiš kače strupenjače, če pa te vsaka belouška ali nenavaden šum spravi v smrtno grozo, je strah seveda nevaren. Neobvladan strah namreč povzroča hude duševne in telesne posledice.

Strah zelo škoduje telesu. Kakšno zvezo imata strah in stres, je to morda isto? Niti ne, pravi dr. Kolpakov. Najprej nastopi strah, stres je posledica. »Mehanizem delovanja je znan –  strah najprej sproži adrenalin, ki angažira potrebno energijo za akcijo in nas preplavi z zadovoljstvom, kar zelo dobro poznajo športniki. Nato nastopi kortizol, ki pa človeka izmuči, učinkuje sicer kot adrenalin, razširi žile in sprosti več sladkorja v kri, vendar deluje bolj dolgoročno. V realni nevarnosti je vse to upravičeno, ko se rešujemo, zbrano energijo tudi porabimo. Če pa navalu adrenalina in kortizola ne sledi akcija, nakopičena energija preide v trebušno maščobo in zamaši jetra.« Torej je res, da stres redi? »Seveda, tudi če jemo normalno. Kortizol povzroča sladkorno, srčno-žilne bolezni, predvsem pa so na udaru možgani. Podnevi nas možgani upravljajo, ponoči kontrolirajo telo in popravljajo napake. Spanje nas zdravi, če ne bi spali, bi umrli. Zakaj bolnišnica pomaga? Ne le zaradi zdravil in posegov, ampak ker tam moramo počivati!« Prestrašeni ljudje, pa naj bodo strahovi racionalni ali umišljeni, praviloma ne spijo dobro.

Kozarček ali dva. Strah je torej koristen, kadar nam pomaga, da se izvlečemo iz nevarnosti ali neprijetnosti in ne traja dolgo. Kadar pa traja in traja, nam zelo škodi, pa čeprav je upravičen. Če nas zaradi nasilnega šefa že zjutraj boli želodec in se stresemo vsakič, ko pride mimo ali nam pošlje sporočilo, se bomo gotovo zelo hitro znašli na bolniški.

Po drugi strani je čedalje več iracionalnega strahu, ki nima podlage v resničnosti. Gre za patološki proces, ki je lahko bolj ali manj opazen, ga je pa treba resno zdraviti, ko pride do nevroz in fobij, pravi dr. Kolpakov. »Kaj mislite, česa se najbolj bojimo, katera fobija je najbolj razširjena?« Pojma nimam, priznam.

»Imenuje se agrofobija, gre za strah pred odprtim prostorom, pred zunanjim svetom. Vsi smo po malem žrtve te fobije, bojimo se iti ven neurejeni, neobriti, nepočesani, kaj bodo pa rekli, če nas kdo vidi. Kaj bodo drugi mislili o meni. Gre obenem za strah pred nastopanjem in stiki z drugimi ljudmi, skratka, če se nam tam zunaj kaj zgodi, se nimamo kam zateči. Kako si človek pri takšnih strahovih pomaga? Tako, da spije kozarček, dva ali precej več ali pa vzame kakšno drogo, potem postane bolj sproščen in pogumen.«

kolpakov3.jpg
"Bojimo se vsi, od čistilke do ministra."
Revija Zarja

Agrofobijo imamo v različnih odmerkih torej vsi, katere pa so še najbolj razširjene fobije? No, strah pred višino, pa pred zaprtimi prostori, tudi sociofobija (strah pred stiki z ljudmi) je zelo razširjena. A sorazmerno obvladljiva, pravi dr. Kolpakov. »Fobija je strah pričakovanja. Bojiš se vnaprej. Ustrašiš se, ko samo pomisliš na dvigalo, lahko ti razbija srce in težje dihaš.«

Najbrž prehaja v fobijo tudi odnos mladih do računalnikov? Namesto da plezajo po drevesih in se družijo, tičijo doma, ob tipkovnici. »Seveda gre za elemente agrofobije, doma se namreč počutijo varne in počnejo, kar hočejo, zunaj pa tega ne morejo.«

Kratkotrajen strah je lahko koristen, dolgotrajen pa nam krajša življenje in nas lahko celo ubije.

Kako si lahko pomagamo? Človek, ki ga je nenehno strah, ne bo doživel visoke starosti oziroma bo živel manj, kot bi lahko, pravi dr. Jurij Kolpakov. Kako si lahko pomagamo, če imamo fobijo, ki se zdi drugim celo smešna (na primer strah pred pajki), mi pa umiramo od strahu, kadar opazimo pajkovo mrežo? »Prave fobije so težka stvar, saj so strašno nevarne za zdravje. Tudi če je strah racionalen in upravičen in smo nanj navajeni, bo škodil, če ga je preveč. Kot nam škodi preveč hrane in vode, čeprav je oboje življenjskega pomena.«

Najprej je treba strah priznati, ko se to zgodi, je pol zadeve rešene. Ženske so pri tem pogumnejše, zato tudi dlje živijo, se smeje dr. Kolpakov. In kaj potem, naj se prijavimo pri psihiatru in čakamo kakšno leto, da pridemo na vrsto? Morda bi prej poiskal psihologa ali psihoterapevta, pravi sogovornik, pojdimo postopoma, še posebej če imamo do psihiatrije hude predsodke. Predsodke? Seveda, ljudje najprej razmišljajo o stigmi, češ, kako me bodo sprejemali bližnji in delodajalec, ko pa sem »psiho«. Sčasoma dojamejo, da gre za prepotrebno pomoč, ki prinaša olajšanje, tudi zdravila, ki jih predpiše psihiater, so včasih nujna, da lahko s psihoterapijo sploh začnemo. Sploh pa mora terapevt poiskati metodo, ki je za človeka, polnega strahu, najprimernejša. »In bojimo se vsi, od čistilke do ministra,« pravi.

Meditacija v varni sobi. Dr. Jurij Kolpakov je znan po terapevtski hipnozi, mnogi so se z njegovo pomočjo odvadili kaditi, prirejal je tečaje samohipnoze, obvlada šamanske metode. Šamanske? »Seveda, psihiatrija v bistvu izvira iz šamanizma,« se smeje in doda, da je šamanizem zelo resno študiral, kar je v Rusiji precej vsakdanje (diplomiral je na priznani moskovski medicinski fakulteti). Na Primorskem se je petnajst let ukvarjal z odvisniki, tako da dobro pozna posledice dušenja strahu z drogami. Pa lahko čisto sami, doma, opravimo s svojimi malimi strahovi in fobijami? Z malimi da. Poskusimo tako kot on – vsako jutro (no, ne čisto vsako) si vzame pet minut (mi bomo morda potrebovali več), leže na kavč, zapre oči in si predstavlja, da je v beli sobi, kjer ni nobene druge barve. »To je naša varna soba, kjer se počutimo popolnoma sproščeni. Sprostimo mišice, roke, noge, trup, nato si predstavljamo, kako ves strah iz telesa leze na eno mesto, v kroglico blizu popka. Čutimo, kako smo vse bolj umirjeni in sproščeni. Ko je ves strah zbran, si predstavljamo, da se od nekod vzame sesalnik in kroglico posrka. Sesalnik se oddaljuje, mi pa si predstavljamo energijski tuš, ki se zliva na nas, namesto strahu pridobimo pozitivno energijo. Takšna kratka meditacija zmanjša strah in napetost, v življenje se bomo gotovo odpravili lažjih nog,« pravi sogovornik. Pa smo vsi brez poprejšnje vaje sposobni tolikšne koncentracije in vizualizacije? Seveda je potrebno nekaj vaje, pravi, ampak ko zapremo oči in se osredotočimo na svojo belo sobo, se gotovo kaj zgodi.

kolpakov2.jpg
"Kratkotrajen strah je lahko koristen, dolgotrajen pa nam krajša življenje in nas lahko celo ubije."
Revija Zarja

Se sam kdaj zateče k drugemu psihiatru, vprašam dr. Kolpakova, ki živi in dela v Sloveniji že 30 let. »Vsak, ki se ukvarja s psihiatrijo, bi potreboval supervizorja, a jih žal nimamo, imam pa nekaj prijateljev za medsebojne posvete. Človek glede sebe ne more biti do konca objektiven.«

Begunci. Štiri leta sem živela v Trstu, večkrat smo se sprehajali po dolini Glinščice in v tamkajšnjih gozdovih naleteli na kupe odvrženih oblačil, obutve in potovalk, vse skupaj niti ni bilo tako obrabljeno, da bi bilo za v smeti. Razložili so nam, da vse to odvržejo begunci, ki se pred prihodom v civilizacijo lepo oblečejo in zavržejo vso prtljago, da ne bi vzbujali pozornosti. Bližnja srečanja s prebežniki torej niso omejena le na mejo s Hrvaško, ampak tudi z Italijo, pa tudi po morju priplujejo. Ko se po precej čudni ugrabitvi odločamo, kaj naj si sploh mislimo o tem, se je pametno vprašati, kakšne izkušnje sploh imamo z begunci. Večina prebivalstva prav nobenih, še največ jih imajo humanitarci, ki so v kriznih obdobjih delali z njimi in niso povedali ni slabega. Sorodniku so pred leti v Ljubljani ukradli avto z računalnikom, dokumenti in še marsičim, našli so ga v Novi Gorici, nepoškodovanega in nič ni manjkalo. Policisti so sklepali, da so avto ukradli begunci, ki so potrebovali prevoz. Zato pač ni pametno širiti panike in ji podlegati, ker za začetek škodimo samim sebi. Prebivalci ob begunskih poteh pa imajo seveda pravico do pogostejših obhodov policistov, da se bodo počutili varnejše.

Objavljeno v reviji Zarja št. 20, 14. 5. 2019.