Klemen Janežič - OBREZ!!! Odkrito.si

Znan Slovenec na urgenci s hudimi poškodbami

novi sad umor Svet24.si

Masaker v Srbiji: Mirjano in njena starša ubil ...

veliki pok Petisvet.si

Srhljiva napoved: čas se bo ustavil in zavrtel ...

zzzs Svet24.si

Dodatne plenice in posteljne predloge ljudem z ...

anastasija ražnatović Svet24.si

Cecina hči nikoli bolj razgaljena: Kaj bo na to ...

Lady Marmalade 3 Njena.si

Tako lepo družinico ima slovenski voditelj

HELENA BLAGNE napoved singla Kar bopa bo (final edit) Njena.si

Tu so nastali krvavi posnetki Helene Blagne

Odklenjeno

Učil je enako kot Jezus

V zadnjem času navdušuje Joe Dispenza, ki mu je s knjigo Placebo ste vi uspelo uročiti prenekaterega bralca. Avtor v jeziku moderne znanosti razlaga, da moč misli lahko zdravi ali ubija, da so prav naše misli najboljše zdravilo od vseh … Torej natanko to, kar je že pred drugo svetovno vojno pri nas učil Martin Kojc – parapsiholog, vizionar in med drugim prvi slovenski hipnotizer.

Avtor:

Jure Aleksič

Značke:

Je že tako, da je težko biti prerok v domači vasi. In tudi zato je Kojc dobro znan na Nemškem in Nizozemskem, kjer ponatisi njegovih knjig izhajajo še danes. Pri nas pa je bil dolga leta surovo šikaniran s strani komunistične oblasti in temu primerno prezrt. Zato so bili njegovi častilci lahko toliko bolj veseli posebnega posveta v državnem svetu, na katerem so se mnogi eminentni raziskovalci poklonili spominu na tega nenavadno drznega iskalca resnice.

Tisto, kar čutiš v srcu. »Ljudje smo bitja duhovnosti, zato brez duhovnih navodil preprosto ne zmoremo krmariti skozi življenje,« je v uvodnem nagovoru zastavil podpredsednik državnega sveta Matjaž Švagan. »In življenje so od leta 1935, ko je prvič izšlo znamenito Kojčevo delo Učbenik življenja, ni bistveno spremenilo. K boljšemu samospoznanju ni prispeval ves epohalni napredek tehnike. V mnogočem je kvečjemu le še pospešil odtujenost človeka od samega sebe ter omogočil beg pred seboj in svojimi notranjimi problemi, ki jih s pomočjo tehničnih pripomočkov sedaj morda še lažje zakriva.«

kojc2_matjaz_svagan.jpg
Matjaž Švagan
Revija Zarja

Z duhovnim pogledom na življenje, je nadaljeval Švagan, so najverjetneje povezani tudi mnogi pojavi, ki jih današnja znanost ne priznava ali le s pridržki. »A že Albert Einstein je izjavil, da je znanost brez vere hroma, vera brez znanosti pa slepa – da obe torej hodita z roko v roki in tesno druga ob drugi. Intuicija predstavlja nenehen izziv razumu, medtem ko je smisel življenja nekaj, kar človek preprosto čuti v srcu.«

Ob tem se lahko samo vprašamo: kdo je pravzaprav bil ta skrivnostni napredni mož po imenu Martin Kojc, ki je še danes zmožen iz politika izvabiti take besede?

Kojc, novi čudežni zdravnik. Bil je nekdo, ki ga je bolezen zgodaj prisilila k raziskovanju psihologije, filozofije in predvsem vsega duhovnega. Po znanje se je odpravil v tujino, in sčasoma v Berlinu odprl duhovno posvetovalnico ter tam med mnogimi drugimi zdravil slovito Marlene Dietrich. Predaval je marsikje, največ na Nizozemskem. V evropskem tisku so takrat izhajali članki z naslovi, kot je recimo Kojc, novi čudežni zdravnik.

V Berlinu se je srečal z mnogimi naprednimi misleci, trčil ob številne idejne tokove … A ko si je oblast prigrabila pošast po imenu Adolf Hitler, se je moral vrniti v domovino, v rodno Središče ob Dravi. Tam je do konca svojih dni pilil svoja dognanja in nam jih zapustil v več knjigah.

kojc4_franc_miksa.jpg
Franc Mikša
Revija Zarja

Njegovi nauki so združevali krščanstvo, budizem in vse druge mislece, ki so namesto v glavi resnico iskali v srcu. Ker je človek kovač lastne usode, je svoje bolnike učil tehnik za zaupanje do življenja. Prepričan je bil, da moramo živeti svoje vrednote, torej moramo živeti predvsem skozi svoja dejanja. Ob prvi slovenski izdaji Učbenika življenja leta 1935 je dejal, da ga bodo zares brali in razumeli šele v novem tisočletju. In res, slovenskim bralcem je bil povečini predstavljen šele po prelomu milenija. Zanimanje zanj je pomagal obuditi tudi rajnki predsednik Drnovšek.

Vihar v moji najstniški  glavi. Najzanimivejše pričevanje je v državnem svetu podal veleposlanik Franc Mikša. Ta se je s Kojčevim Učbenikom življenja daljnega 1968 srečal že kot gimnazijec. V papir zavitega mu ga je v roke skrivoma zaupala gospa, ki je takrat vodila ormoško knjižnico. Mladi fant ga je moral brati v nemščini, saj Kojcu v Socialistični republiki Sloveniji ni bilo dovoljeno objavljati. Že samo za posedovanje knjig, kot je bila Lehrbuch des Lebens, je bilo zagroženo do dve leti zapora.

»K mislecem, kot je bil Kojc, sem se obrnil, ker je takrat umrla moja dobra prijateljica, sošolka Ida,« se je spominjal Franc Mikša. »V tovrstnih knjigah sem želel predvsem izvedeti, ali se bova v kakem prihodnjem življenju morda spet srečala. Moč misli zdravi ali ubija. Tako je pisalo v Kojčevi knjigi, in ta teza mi ni dala miru. Pravzaprav je povzročila pravi vihar v moji najstniški glavi.«

Kot otrok je bil bodoči veleposlanik nenavadno pogosto bolan. Pregrizel se je skozi večino otroških bolezni, skozi nekatere večkrat. Vsako leto je nekaj tednov prebil v ormoški bolnišnici. Zato se je odločil, da Kojcu sledi in njegove metode preveri v praksi.

In ni mu bilo žal. »V petdesetih letih, ki so sledila, nisem imel enkrat samkrat gripe in nisem preživel enega samega dne v bolnici. Pravzaprav sem imel v devetintridesetih letih delovne dobe en sam dan bolniške. K čemur sta gotovo veliko prispevali tudi zdrava prehrana in nekaj sreče. A prepričan sem, da so bila zraven tudi Kojčeva navodila, ki so se mi globoko zasidrala v podzavest.«

kojc5_bojan_sinko.jpg
Bojan Šinko
Revija Zarja

Branje Kojčevih razmišljanj ga je hitro pomirilo tudi glede izgubljene Ide in brata, ki je umrl nedolgo zatem. »Martin Kojc me je prepričal, da smo živeli številna prejšnja življenja in da skoznja počasi rastemo ter prihajamo do spoznanj. Veliko utehe sem našel v misli, da bom torej zelo verjetno še kdaj srečal Ido in brata. Obenem pa me je pomirilo zagotovilo, da je vsako naslednje življenje lažje, če smo se v prejšnjih dobro naučili svojih lekcij. Morda najpomembneje je bilo, da me je Kojc naučil, da sreča ne obstaja niti v preteklosti niti v prihodnosti, temveč čisto in samo v sedanjosti.«

S pogledom je ustavil kolcanje. Za govorniškim podijem v državnem svetu so se zvrstili številni ugledni govorci in učenjaki. Veliki prleški mistik je bil med drugim opisan kot »nesporni mojster življenja in mišljenja«, »začetnik duhovne revolucije« in »velik nadaljevalec tradicije, ki sega nazaj vse do Pitagore in verjetno še dlje«.

Za dobrodošlo osebno noto je poskrbel mag. Bojan Šinko, ki je naprednega misleca predstavil skozi oči pranečaka. Strica Ikija, kot ga je klical, se spominja kot izjemno markantne pojave, ki ga je včasih samo pogledala, pa je mali Bojan že nehal kolcati. »Z mano se je skušal pogovarjati kot z odraslo osebo, zato ga pogosto nisem razumel … Še posebej ko mi je pravil, kako smo ljudje samo lutke oziroma šahovske figure, ki jih prasila premika po šahovnici. No, kljub temu da se mi je pogosto zdel nerazumljiv, je očitno že moral napraviti dovolj vtisa na mojo podzavest, da sem tudi sam postal psiholog!«

Kojc, se je spominjal pranečak, je živel izredno skromno, saj so bili zaradi režima njegov edini vir prihodkov tantieme iz tujine. Kljub skromnosti pa je živel zadovoljno in živahno. Poučeval je esperanto in hipnotiziral vsakega, ki je to želel. »Ravno nedavno se je pri meni oglasil nizozemski par, ki zelo veliko da na stričeva učenja. Pa je tudi sam živel tako življenje, kot ga je ponujal bralcu, sta me pobarala. Odgovoril sem jima, da v bistvu ja. In se kar nista mogla načuditi! Rekla sta, da se sama zelo trudita, pa jima ne uspeva povsem. Nakar sem se nasmehnil: No, saj njemu gotovo tudi ni vedno povsem uspevalo. Se je pa do konca svojih dni trudil in živel polno življenje!«

Da mu je to uspelo, je prepričana tudi Kojčeva velika ljubiteljica Manca Košir. »Martin Kojc je tako pomemben, ker nas je že tako zgodaj opozoril na duh prasile, ki deluje skozi tisočletja,« je povedala za bralce Zarje.

»V bistvu je učil enako kot veliki Buda, ki je že dolgo pred zahodnimi modreci razumel, da misel vodi vse stvari. Sama to sprejemam kot dejstvo, v skladu s katerim živim. Zato se tako radostno staram, še kako ponosna na svojo vlogo ambasadorke knjige Placebo ste vi. Kojc je mnogo premalo cenjen biser, saj moraš na slovenskem dvorišču očitno prihajati od zelo daleč, da te sploh prepoznajo! Bil je velik pionir in veliki duh. Zapustil nam je neprecenljiva učenja o etiki, ki je nad vsemi družbenimi zakoni. Učil je enako kot Jezus – oba sta črpala iz istega večnega diha ljubezni, ki premaga smrt.«

Dijakom bi lahko zelo pomagal!

Posebej dragocen prispevek na posvetu v državnem svetu se je glasil Kje lahko najde svoje mesto Martin Kojc v splošni gimnaziji? Mag. Blanka Erhatič, ki je bila osem let ravnateljica ormoške gimnazije, je v njem z velikim neodobravanjem izpostavila, da v gimnazijah Kojčevih naukov sploh nikjer ne omenjajo.

»V programih ga ne zasledimo nikjer, čeprav bi njegove tehnike sproščanja lahko pomembno prispevale k omiljenju vsakodnevnega stresa dijakov.« Enako velja za odpravljanje čustvenih in miselnih blokad, pa tudi za premagovanje čedalje bolj prisotnih motenj pozornosti. Naš od stroke prezrti vizionar je med drugim razvil konkretne metode tako za boljše pomnjenje kot za višanje motivacije. Slednja je pri uspešnem učenju seveda ključna.

kojc3_blanka_erhatic.jpg
Blanka Erhatič
Revija Zarja

»Šolati moramo pozornost naših mladih ljudi,« je javnosti na srce položila izkušena pedagoginja. »In jo negovati kot enega najdragocenejših pripomočkov za zdravo življenje otrok in njihov razvoj v nenevrotične smeri. Tudi Kojčeva filozofija bi mladi duši lahko pomagala pri razumevanju sveta in same sebe. Krize identitete naših otrok bi bile krajše in manj viharne, če bi jim postalo jasno, da smejo razmišljati tudi na Kojčev način.«

Z dognanji Učbenika življenja in drugih knjig pa bi veljalo čim prej seznaniti tudi učitelje. »Nič ni popolnoma pozabljeno, kar je naredilo na nas vtis,« je recimo zapisal Martin Kojc. Torej se moramo naučiti šolske ure narediti tako nenavadne in vznemirljive, da bodo nevrološkim mrežam v mladih možganih pomembno olajšale proces pomnjenja.«

Ko smo z njo pokramljali po dogodku, je Blanka Erhatič za Zarjo podala naslednjo hvalevredno vizijo: »Učitelje moramo opogumljati, da izstopijo iz rutine in v interakciji z otroki stavijo predvsem na človečnost. Pri tem bi se tudi oni od otrok veliko naučili. Fakultete bi morale bodoče pedagoge vsekakor izobraževati tudi v tej smeri. In predvsem poostriti kriterije, kdo sploh lahko postane učitelj. Neka minimalna empatija je za tako pomemben poklic gotovo nujna – a teh varovalk pri selekciji kadra v sistemu za zdaj ni.«

Nekaj izbranih misli Martina Kojca

Človeška misel je bolj realna sila kakor motor s sto in sto konjskimi močmi. Sila misli more zdraviti ali ubijati. Celi rane, ki jih noben balzam ne more ozdraviti. Misel je zdravilo.

Duševnost je edini vzrok vsega materialnega. Človek, ki tega še ne more spoznati, bo moral zaradi svojega napačnega pojmovanja življenja stalno trpeti.

Ni treba, da bi se prepričanj, ki jih gojimo o nečem, zmeraj zavedali. Prepričanja učinkujejo, ne da bi mi sploh slutili, da obstajajo. Tako je bilo s prepričanji, ki so oblikovala vašo bolezen.

Človek, ki udarcem usode (neuspehom, boleznim, nezgodam) brez strahu in mirno zre v oči, razvija magično moč, ki vse te nevarnosti že v kali zatre. Strah, ki nastaja iz popolne nevednosti, je človekov največji sovražnik. Človeka, ki zaupa prihodnosti, ne more doleteti nič nezaželenega.

Bolnik, ki toži nad svojim trpljenjem in plašno leže v posteljo, je vsak dan bolj bolan.

Smehljaj te ne stane nič, prinese pa veliko.

Šele šola življenja naredi iz človeka – človeka.

Objavljeno v reviji Zarja št. 18, 30. 4. 2019.