praznična miza Svet24.si

Napihnjenost in preozke hlače pustite pred vrati

werner Dobra karma

Astro analiza: črni roker je prava Wernerjeva ...

horoskop_znamenja Svet24.si

Horoskop za soboto, 7. decembra

moški in ženska Svet24.si

Alarm: nam grozi kolaps sistema skrbi za ...

denar Dobra karma

Denar in duhovnost z roko v roki – seveda!

ana-dolar Njena.si

Ana in Roman sta se ločila

tanja balabanić Njena.si

Na Kmetiji dobila tisto, po kar je prišla

Odklenjeno

Po osmih urah dela si samo še rit na stolu

Od uvedbe osemurnega delovnika v Sloveniji je minilo sto in eno leto, skrajni čas je torej za razmislek, ali je osem ur na dan, štirideset ur na teden, res ravno pravšnji odmerek dela za to, da so zadovoljni tako delavci kot delodajalci. Veliko razmišljati pravzaprav niti ni treba, namesto nas so to že opravili drugje. Raziskave in praktični poskusi ne puščajo nobenega dvoma: šest je bolje kot osem. V šestih urah službe delavci ne naredijo nič manj kot v osmih, so pa bolj zadovoljni, bolj spočiti. In manj hodijo na bolniško. Kaj nas torej ovira, da ne bi že danes! zdaj! takoj! uvedli šesturnega delovnika? Dobro vprašanje.

Avtor:

Jelka Sežun

Značke:

Odvisno je seveda od tega, koga vprašate – večina domačih politikov in gospodarstvenikov začne ob omembi šesturnega  delovnika viti roke in vzdihovati, da ni mogoče, ker bi se nam gospodarstvo sesulo in bi svet padel s tečajev, sploh pa tega zakon niti ne dopušča, saj izrecno pravi, da poln delovni čas traja od 36 do 40 ur, trideseturnega tedna torej sploh naj ne bi bilo mogoče uvesti. Tole je hecna stvar: in vendar so ga.

Manj delaš, več narediš. V ljubljanskem podjetju Donar, ki izdeluje pohištvo iz recikliranih materialov, so aprila lani, pred dobrim letom torej, uvedli šesturni delovnik. Poskusno, za šest mesecev, potem so bili pa z njim vsi tako zadovoljni, da so ga kar obdržali. Uradno imajo še vedno osemurni delovnik, je Večeru povedal direktor Matej Feguš, prispevke plačujejo za poln delovni čas in plače so ostale enake, delajo pa po šest ur na dan in »izkazalo se je, da so bile spremembe ne le dobre, ampak odlične ... Ljudje so bolj spočiti, naredi pa se enako kot prej.«

Saj. Prav to trdijo tudi tuje raziskave. Ena najbolj znanih je švedski poskus v domu ostarelih, kjer so od februarja 2015 oseminšestdesetim bolniškim sestram za osemnajst mesecev skrajšali delovnik na šest ur. Kontrolna skupina v drugem domu je delala po osem ur. Izkazalo se je, da so bile sestre s krajšim delovnikom, ki so bile bolj spočite, za dvajset odstotkov srečnejše in so veliko manj hodile na bolniško, se bistveno več ukvarjale z varovanci, zanje so organizirale več družabnih dogodkov, od sprehodov do skupnega prepevanja – za 64 odstotkov več kot prej – in zaposlili so še sedemnajst novih sester. Ko se je poskus iztekel, so užaloščene sestre spet delale po osem ur, ker se je vmes po volitvah zamenjal občinski svet, večino je dobila desnica, ki se je že prej neuspešno trudila poskus ustaviti, češ da je predrag. In so potem nadaljevanju odločno rekli ne, čeprav je temeljita analiza pokazala, da je šesturni delovnik blagodejno vplival tako na sestre kot na stanovalce doma. Res pa je, da stvar ni bila poceni, davkoplačevalce je stala 1,3 milijona dolarjev, vendar se je polovica tega zneska povrnila z manjšimi stroški za dopuste in bolniške.

Kljub temu je drzni poskus navdihnil številna druga švedska podjetja, še posebej manjša zasebna, da so začela poskusno uvajati šesturni delovnik. Neki Toyotin servis na Švedskem pa je šesturni delovnik za svoje mehanike uvedel že leta 2005. In se ga še kar držijo. Iz česar bistro sklepamo, da stvar deluje.

Pretežno nepresenetljivo. Da bi imel šesturni delovnik tudi dolgoročne posledice, je opozoril tudi Matej Feguš: »Če bodo ljudje izčrpani in poškodovani, bo to pomenilo tudi večjo obremenitev za zdravstveno blagajno. Ta del bi bilo zanimivo raziskati in analizirati: koliko lahko prihranimo zdravstvenih težav starostnikom čez nekaj desetletij – in s tem vsej družbi, če uvedemo šesturni delovnik? Na koncu nas mora zanimati cel sistem. Takih analiz sekundarnih in terciarnih učinkov se ne dela. Gre za zadovoljstvo, za boljše odnose, manj prometnih nesreč, manj odvisnosti od drog, manj ločitev in izgubljenih mladih zaradi odsotnih staršev – vse to je povezano tudi s stresom na delovnem mestu. Dejstvo je, da več kvalitetnega časa preživimo s sodelavci kot s partnerji in družino. To bi bilo zanimivo raziskati – a dvomim, da bi bili presenečeni nad rezultati.«

Vendar večina podjetnikov pri nas razmišlja drugače – na vse kriplje se trudijo, da bi svoje delavce privezali, pribili, priklenili na delovna mesta vsaj za osem ur, še raje pa dlje. Delati pozno v popoldne ali do večera in narediti čim več nadur, to je vrlina. Morda, no, očitno, niso brali številnih raziskav v zadnjih desetletjih, ki povsem nedvoumno kažejo, da količina v službi prebitih ur ni premo sorazmerna s količino opravljenega dela. Pri fizičnih delavcih je štirideset ur maksimalna količina, ko se da iz njih še iztisniti učinkovito delo, pri ljudeh, ki delajo z glavo, pa je ta čas še krajši, le od pet do šest ur, nato pa, kot je slikovito povedala ameriška futurologinja Sara Robinson, »po šestih urah ostane (delodajalcu) samo še rit na stolu«. Zelo utrujena rit. Ki ni več sposobna ustvarjalnega dela. Organizacijski psiholog Adam Grant pa celo pravi: »Bolj ko je delo kompleksno in ustvarjalno, manj smisla ima šteti ure.« Ampak, je tudi opazil Grant, »kot večina ljudi so tudi voditelji neverjetno dobri pri tem, da se oklepajo preteklosti, tudi kadar ta nima nobene zveze s sedanjostjo.« Saj smo rekli. Glejte tisti odstavek zgoraj o vitju rok.

Zakon ključne manjšine. In kako je mogoče v krajšem času narediti enako ali celo več? Nekateri to razlagajo s Paretovim načelom: italijanski ekonomist Vilfredo Pareto je odkritelj pravila80/20, ki se ga da aplicirati marsikje, in v bistvu pravi, da z dvajsetimi odstotki truda dobimo osemdeset odstotkov rezultatov, ali kot navaja slovenska Wikipedija: »Primer: pri iskanju informacij glavnino (80 %) informacij najdemo v manjšini časa (20 %).« Ali v prodaji, 80 odstotkov nakupov opravi 20 odstotkov strank. Če Paretovo načelo uporabimo pri delu, dvajset odstotkov službenih nalog prinese kar osemdeset odstotkov vrednosti, kar pomeni, da je pametno opustiti nepomembna opravila in se posvetiti pomembnejšim nalogam. Samo en primer, elektronska sporočila je bolje pregledovati vsake toliko, ko se nabere že več sporočil, kot pa ob vsakem posebej prekiniti delo in ga odpirati. Ko so nekoč civilnim uslužbencem ameriške vojske za pet dni odvzeli elektronsko pošto, so ugotovili, da jim je raven stresa strmo upadla. In da so potem delali bolje.

Prišel bo dan. No, teden. Šesturni delovnik ni edina možnost, ki jo ponuja prihodnost, komu je morda ljubši štiridnevni delovni teden, ki ima enako ali krajše število ur kot doslej. Lahko bi torej delali tudi štiri dni na teden po deset ur na dan. Ali štirikrat po osem. Kar bi bilo v rahlem nasprotju z argumenti, ki podpirajo šesturni delovnik, ampak nekatere prednosti so skupne obema rešitvama. Na primer zadovoljnejši ljudje, ki imajo več časa za hobije in družino. Manj stresa in več časa za ustvarjalnost. Manj bolniških in dopusta. Dolgoročno manj iztrošeni ljudje, ki so potem manjši strošek za bolniško blagajno. Več delovnih mest. Prihranek energije. V primeru štiridnevnega delovnega tedna pa tudi manj voženj v službo in nazaj, kar pomeni manjšo porabo goriva in manj obremenjeno okolje.

Tudi če se strinjamo, da se je britanski ekonomist John Maynard Keynes, ki je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja napovedal, da bomo do leta 2030 delali le petnajst ur na teden, čisto majčkeno zmotil, se zdi vpeljava krajšega delovnika, pa naj bo to štiridnevni delovni teden ali šesturni delovnik, praktično gotovost. Ko bodo vse več dela opravljali roboti, bodo ljudje imeli več časa. Datuma si v nasprotju s Keynesom ne upamo napovedati, verjamemo pa, da se bo neizbežno zgodilo.

In kako kaže nam? Pri Večeru so vestno izprašali politične stranke, ali so naklonjene šesturnemu delovniku ob enakih pravicah in plačilu. Stranke so se odzvale kot stranke podobne usmeritve v tujini: desnica je bila pretežno proti, sredina je pretežno mencala in levica je bila za. Pri SNS so menili, da bi krajši delovnik pomenil katastrofo in bi to »pripeljalo do finančnega zloma«, pri SDS niso naravnost rekli, da so proti, so pa menili, da bi bilo to trenutno nerealno, ker da smo menda premalo produktivni. NSi in sredinske stranke so divje navdušeni nad vsemi ukrepi za izboljšanje življenja, samo da bi vsi skupaj o predlogu najraje še dolgo premišljevali, debatirali in ga usklajevali, odločitev pa nazadnje prepustili gospodarstvu. Samo Levica ne dopušča nobenih dvomov o svojem stališču: zagovarjajo poskusno uvajanje 35-urnega delovnika po švedskem zgledu. Da pa bi bilo za začetek fino že poostriti nadzor nad čezmernim odrejanjem in kopičenjem nadur.

Na koncu bodo, predvidevamo, pametni podjetniki naredili tisto, kar so naredili pri uvodoma omenjenem Donarju: prevzeli pobudo in spremembe uvedli sami. Ker se splača. Vsem.

Zarja št. 18, 30.4.2019