zala kralj, gašper šantl Odkrito.si

Zala Kralj sprejela presenetljivo odločitev!

Colin Jost, Scarlett Johansson Svet24.si

Scarlett Johansson se bo pri 34 tretjič poročila

prebujenje Petisvet.si

Kam nas v resnici vodijo nove energije?

marjan šarec Svet24.si

Šarec SDS-u zažugal: "Na mojem hrbtu ne boste ...

muhlysia booker Svet24.si

Pred mesecem so jo pretepli, v soboto ustrelili

ziva vadnov (8) Njena.si

Nekdanja Miss Slovenije že tretjič noseča!

bojan zlebnik Njena.si

Konec Delovne akcije

Odklenjeno

Jasno mi je, da 40 let ne bom zdržal

Zdravniki splošne medicine opozarjajo na nevzdržne delovne razmere in pristojni jih morajo jemati resno, vendar pa zdravstveni sistem ne razpada, kot se govori. Tako so nam dali vedeti sogovorniki, med njimi trije izmed najbolj priljubljenih družinskih zdravnikov preteklih let.

Avtor:

Marija Šelek

Značke:

Mlad zdravnik, ki želi ostati anonimen, nam je iskreno priznal: »To ni več delo, dejansko štancamo. Obravnavam (obisk, recepti, telefonski pogovori) povprečno 70 ljudi na dan, a so vedno bolj običajni dnevi, ko jih obravnavam celo 90 ali 100. Že če imaš 40 bolnikov na dan, ti ostane zgolj sedem minut na osebo. Meni je jasno, da v takih razmerah ne bom mogel delati 40 let. In dobro je, da kot študent medicine v resnici ne veš, kaj te čaka. Večina bolnikov v čakalnici je starejših od 65 let, več zdravil napišemo, več napotnic izdamo. Rešitev situacije ni v višjih plačah, mi preprosto hočemo dobre razmere za delo, želimo delati kakovostno. Pred štirimi leti je splošna medicina zanimala tudi zelo uspešne študente, vendar se zaradi takih razmer mladi za splošno medicino ne odločajo več. Na 60 razpisanih prostih delovnih mest se jih je prijavilo zgolj osem. Moramo najti način, da bomo mlade motivirali za to delo. Tudi medijski linč na splošno medicino meče slabo luč.« Glavni problem je torej preveč bolnikov in kompleksnost njihovih težav zaradi staranja prebivalstva, po drugi strani so ljudje čedalje zahtevnejši in sogovornik opozarja tudi na to, da so za vzdrževanje takega sistema delno odgovorni tudi starejši zdravniki, ki jim je tako stanje ustrezalo.

»Mladi rodovi se zavedamo, da razmer ne moremo spremeniti z danes na jutri, ampak moramo začeti delati na tem, da bomo imeli vsaj upanje. Kot sem dejal, 40 let ne bom zdržal, zagotovo bom pri takem tempu dela v prihodnosti poiskal manj stresno službo.« In izgubili bomo še enega zdravnika več.

Tadeja Čerin, ZD Ljubljana

zdravniki tadeja cerin - foto Matic Bajželj.jpg
Tadeja Čerin: »Ne da mi to krade minute, zdaj štejemo že sekunde! Delati moramo blazno hitro – to je pa nevarno!«
Matic Bajželj

Ne štejemo več minut, ampak sekunde

Tadeja Čerin, pred tremi leti izglasovana za naj družinsko zdravnico, dela v Zdravstvenem domu Ljubljana (enota Moste Polje) in ima 37 let delovnih izkušenj. Za osebno zdravnico jo je izbralo 1492 ljudi, med njimi je kar 661 starih med 65 in 99 let. Ta podatek je izredno pomemben, če želimo njeno delo primerjati z delom katerega od  njenih kolegov, ki ima tisoč bolnikov več, vendar so v povprečju veliko mlajši. Seveda ima tudi ona preveč bolnikov, na običajen delovni dan jih pregleda od 40 do 50. »Da bi lahko delala tako, kot si želim, bi jih morala imeti nekje do 40. Ampak včasih so dnevi, ko jih obravnavam tudi 60 ali 70, pa gre z administracijo vse gladko, drugič jih imam 35, a so njihove težave toliko kompleksnejše – bolniku s psihičnimi težavami se moraš veliko bolj posvetiti, ga nemoteno poslušati, in taki pogovori trajajo tudi pol ure. Ker imam pretežno starejšo populacijo, psihične težave niso toliko v ospredju, je pa velikokrat mnogo pojasnjevanja svojcem starejših, obolelih za demenco, na primer. Bolniki so dandanes zelo razgledani, veliko sprašujejo, vse jim je treba pojasniti, predlagati terapijo, s katero se morajo na koncu strinjati. Nisem nikakršen bič božji, ampak je bolnik moj partner pri zdravljenju.«

Pojasnjuje, da so se v zadnjih desetih letih zaradi napredka medicine in farmakologije razmere drastično spremenile: več je možnih preiskav, novih zdravil; ključno pa je staranje populacije, kar s sabo prinese veliko pridruženih bolezni, več zdravljenja, pogostejše obravnave, kontrolne preglede – vse to se sešteva. Prav tako se tudi zdravniki starajo, in namesto da bi bili vsako leto manj obremenjeni, se obremenitve povečujejo.

Omejite administracijo. To se ji zdi najpomembnejši ukrep. Kljub temu da je računalniško spretna, da pozdravlja elektronske recepte in se v prihodnosti veseli elektronskih kartotek ter je zadovoljna s programom (ki občasno nagaja, ampak tako se dogaja po vsem svetu, pravi), jo pri pisanju elektronske napotnice motijo številni nepotrebni kliki. »Če napišem napotnico in si kasneje premislim ter začnem pisati novo, program zahteva, da navedem razlog popravljanja, nato morda pozabim vnesti temperaturo bolnika, pa moram zopet pojasnjevati (pisati) razlog popravljanja – veliko je takega nepotrebnega klikanja. Ne da mi to krade minute, zdaj štejemo že sekunde! Običajno delam tri stvari hkrati: eno roko imam na telefonu, drugo na računalniški tipkovnici, eno oko na monitorju, glavo pa obračam k bolniku. Delati moramo blazno hitro – to je pa nevarno! V resnici je to »štancanje« bolnikov.«

Kot dolgoletna mentorica mladim specializantom in študentom iskreno priznava, da lobira in ji poskuša čim več pridobiti za družinsko medicino. Očitno je uspešna, saj se lahko pohvali, da jih imajo v njihovem zdravstvenem domu veliko in zelo so pridni (večina je žensk). »Ker se zavedamo, da je treba z mladimi delati. In kljub vsemu moram ob koncu povedati, da je to še vedno lep poklic in ga zelo rada opravljam.«

Pavel Podlesnik, Zasebna splošna ambulanta P&TH, Radovljica

Če ne bomo prisluhnili svežim idejam, nas je lahko strah

Pavel Podlesnik, specialist splošne medicine, pred štirimi leti izglasovan za najbolj priljubljenega družinskega zdravnika, je zdravnik koncesionar v Radovljici in svoje delo opravlja že 43 let. Zatrjuje, da je odnos ministrstva za zdravje do različnih zdravniških strokovnih združenj že nekaj let milo rečeno slab. Tudi od sedanjega zdravstvenega ministra ne pričakuje ničesar revolucionarnega, ve pa, da se zna Fakin zelo dobro prilagajati. »Odzivnost pristojnega ministrstva na kakršnekoli pozive strokovnih združenj je nikakršna, vsaka naša pobuda se v tamkajšnjih predalih valja več mesecev. Tako ravnanje je tipično za slovensko zdravstvo. Opozarjam na staranje zdravnikov in zdravnic, ob čemer bi bilo treba razmisliti o postopnem razbremenjevanju starejših kolegov in kolegic, ampak to financerju (ministrstvu oziroma Zavodu za zdravstveno zavarovanje, op. a.) ni pogodu in obremenitve ostajajo enake oziroma se celo stopnjujejo.«

Navaja težave in nevpeljanost sistema z elektronsko napotnico, večina specialistov odpustnic in izvidov ne vnaša preko portala e-zdravje, da bi bila dokumentacija nato vidna lečečemu zdravniku. Poleg tega se sprašuje, zakaj morajo kronični bolniki (sladkorna, onkološki bolniki ...) prihajati vsako leto po napotnice ali vsake tri mesece podaljševati recepte za zdravila – za stanje, ki se ne bo spremenilo. »To so nepotrebna opravila, ki pa zdravniku jemljejo dragoceni čas; med pisanjem e-napotnice sem večino časa zazrt v računalnik namesto v bolnika. Seveda razumem, da je nekaj administracije nujne, ampak v sedanjem sistemu je gotovo veliko nepotrebnih klikov – preveč jih je!«

Splošni zdravniki so po njegovem mnenju res najbolj na udaru, njihove ambulante morajo biti vedno dostopne, čakalnih dob ne sme biti. »Uvedite čakalne dobe za splošne zdravnike, pa bomo videli, kam pridemo!« nam Podlesnik ponuja v razmislek in nato zagotovi, da pred razpadom sistema le (še) nismo. »Vendar moramo nujno prisluhniti mlajšim rodovom, novim idejam in pobudam, če ne, bomo še bolj nazadovali. In zaradi tega nas je lahko strah!«

Čeprav ima veliko dela in bi bilo z manj bolniki lažje delati, pa priznava, da bi v svoji ordinaciji še vedno našel kakšno mesto za novega bolnika ali dva. Svoje delo ima iskreno rad in v njem najde uteho. Če bi bil mlajši, pa bi verjetno tudi on po zgledu številnih mlajših kolegov delo poiskal v tujini. Če sistema ne bomo izboljšali, bomo mlade kadre še naprej izgubljali. In tudi tega se lahko bojimo.

Marjan Berginc, Zasebna splošna ambulanta, Slovenske Konjice

zdravniki marjan berginc.jpg
Marjan Berginc: »Denar mora biti gonilo in ne končni cilj oziroma vodilo.«
Revija Zarja

Ljudi bomo morali vzgajati
V Slovenskih Konjicah je zdravnik že 31 let in pravi, da je to obdobje, ko res spoznaš ljudi in ni več presenečenj. Zanj je opredeljenih okoli 1900 bolnikov, kar ni prehudo za izkušenega zdravnika, pravi, in še vedno sprejme kakšnega, največkrat sorodnike svojih bolnikov, saj tako lažje zdravi. »Veš, iz kakšnega socialnega okolja prihaja bolnik, kje je v službi, ali ima težave z nadrejenim, kakšne so razmere v družini. Običajno ljudje v majhnih krajih ne želijo obiskovati zdravnika prav tam – na primer Loče pri Poljčanah imajo skupaj z zaselki 4000 prebivalcev in zgolj enega zdravnika, ampak veliko jih hodi k zdravniku v drug kraj. Tako ohranjajo neko stopnjo zasebnosti.«
Mladim zdravnikom, ki so v zadnjem času povzdignili glas, prikimava: »Stanje je alarmantno, to je naša realnost, vlada in zavarovalnice težijo k temu, da je mir med ljudmi, manipulirajo s podatki, zdravniki; ne smemo pozabiti na zgodnjo umrljivost med zdravnicami, med dopusti in bolniškimi odsotnostmi nas nadomeščajo upokojeni zdravniki, vsi delamo preko 65. leta, pravkar se je pri nas upokojil 69-letni zdravnik, trije zobozdravniki na našem koncu so stari čez 70 let.«
Ljudje so se razvadili.Vsak dan obravnava od 50 do 60 ljudi, včasih celo 80, kar se mu zdi katastrofalno. »Vsak dan moram delati izjemno zbrano. Treba pa je tudi priznati, da so se ljudje razvadili in velikokrat prihajajo v ambulanto zaradi nepomembnih stvari. Lahko bi zaostril pogoje že na vratih, ampak si tega ne morem privoščiti zaradi ljubega miru – nastal bi kaos. Čakalnih dob na primarni ravni pa ne sme biti. Prav nobenega ne morem odkloniti, niti tistih dveh, ki me redno obiskujeta trikrat na teden, prav nič ne morem proti pozabljivcem, ki jim poteče napotnica, ki vsak dan pridejo po drug recept ...« Veliko je primerov, ko bi se najraje kar držal za glavo, ampak mora ostati miroljuben, nekonflikten in dobrovoljen. In tako tudi zveni.
Prepričan je, da bo treba še veliko delati pri vzgoji ljudi. »Če ne bo »spodbude« v obliki denarne participacije, se bojim, da se ne bo nič spremenilo. Za pet obiskov na leto bolnik ne bi plačal nič, kasneje pa bi za obisk prispeval na primer pet evrov – da bi ljudi malce ozavestili. Seveda bi bili plačila oproščeni ljudje z resnimi bolezenskimi stanji, kot je rak. Nekaj bo treba narediti. Koncesionarji v resnici delamo dva meseca zastonj (ker imajo več obravnav, kot jim jih krije ZZZS, op. a.), ampak to so naši ljudje. Denar mora biti gonilo in ne končni cilj oziroma vodilo.«
Ker se v ambulanti zvrsti preveč ljudi, mu zmanjkuje časa za preventivo, za celovito obravnavo, prepričan je, da bi marsikdaj lahko bolje vodil bolnika skozi življenje. Več kot 25 let je mentor mladim in v izziv mu je vznemiriti jih, da začno aktivno razmišljati, da vidijo izzive na primarni ravni. »Šolani smo za bolnico, ne za periferijo, kjer si odločitvam prepuščen sam. Mlade za poklic družinskega zdravnika zelo motiviram in jim povem, da bodo imeli morda več odgovornosti, vendar toliko večji občutek hvaležnosti in, kar z leti postane še posebej pomembno, da delaš koristno in pustiš pečat. Zdravnik si 24 ur na dan. Tudi ko zapreš vrata ordinacije in se odpelješ domov, se moraš ustaviti ob prometni nesreči in nuditi pomoč.«

Zarja št. 8, 19. 2. 2019.