Mojca Šapla 1 Odkrito.si

Spodnje perilo za usodno žensko

horoskop_zodiak-astrologija Svet24.si

Horoskop za soboto, 20. julija

deklica Petisvet.si

Reinkarnirana deklica se spominja 10 prejšnjih ...

jedrska elektrarna krško, nek Svet24.si

»Ob vsem strahu pred jedrskimi elektrarnami me ...

8da716277e_62209401 Svet24.si

Žalostna Rasema znova v šov po ljubezen

1_boštjan Romih uvodna_Mateja Jordovič Potočnik Njena.si

Neskončno hvaležen Boštjan Romih

Primož Vrhovec in Jan Bučar Njena.si

Ima slovenski igralec skrivno hči?

Odklenjeno

Šest tumorjev je po postu izginilo!

Post je še ena pot do zdravja, ne obvoz konvencionalnega zdravljenja

Avtor:

Marija Šelek

Značke:

Izolski ribič, natančneje školjkar, v čigar podjetju vzgojijo 250 ton klapavic na leto in so eni redkih na svetu, ki se lahko pohvalijo še z desetimi tonami ladink (posebne školjke, ki živijo v pesku), je pred sedmimi leti izvedel za smrtonosno diagnozo. Eden od zdravnikov mu je dejal, da je njegov rak – ne-Hodgkinov limfom – neozdravljiv, njegova onkologinja pa mu je ponudila nekaj promilov možnosti za ozdravitev. Mitja se je te možnosti oklenil in je ni hotel izpustiti. Po letu in pol konvencionalnega zdravljenja, po enajstih ciklusih kemoterapije, spremembi prehranjevalnih in življenjskih navad je zaskrbljenost povzročalo šest tumorjev v trebuhu. Odločil se je za 42-dnevni post in ultrazvok je 40. dan posta pokazal, da so tumorji izginili! Rad bi, da za njegovo zgodbo sliši čim več ljudi.

To nikakor ni reklama za opustitev konvencionalnega zdravljenja, temveč članek o tem, kako si lahko še pomagate in spremenite svoje življenje. »Ni treba, da ljudje moji zgodbi verjamejo, a jo rad povem, saj se mi zdi dobra informacija, in če delaš dobro, se ti dobro tudi vrača,« je prepričan Mitja, s katerim smo se pogovarjali nekaj dni pred zaključkom njegovega šestega posta. Od ozdravitve se posti dvakrat na leto, vsakokrat po 21 dni.

Vztrajnost osebnega zdravnika. »Preden so se mi začele pojavljati bule po glavi in vratu, sem opažal, da je nekaj narobe – najprej na nogometu, ki sem ga redno rekreativno igral s sovrstniki. Vedno sem bil med tistimi z največ kondicije, nato pa postopoma nisem več mogel dohajati njihovega tempa in sem bil samo še v golu. Jasno mi je bilo, da je nekaj narobe. Takrat sem tudi zamenjal osebnega zdravnika in dobil zelo dobrega diagnostika – doktorja Dernikoviča iz Izole.« Ta je takoj zaslutil, da je nekaj hudo narobe, ga poslal na slikanje, a izvidi so bili v redu. »Ni mi jasno, da niso nič našli, čeprav so bili takrat v trebuhu že veliki tumorji! Tudi moj zdravnik ni bil zadovoljen in me je poslal nazaj. Bule za ušesom so mi celo dvakrat punktirali in obakrat je pokazalo, da je vse v redu. 60 odstotkov celic je bilo rakavih, 40 pa zdravih in vedno so zadeli zdrave. Dernikovič pa ni odnehal, še me je pošiljal na punktiranje in nazadnje se mi je ena taka bula vnela (domnevali so, da gre za zamašeno lojnico). Kirurg se je namesto za punkcijo odločil za operacijo. Histološka preiskava je potrdila, da imam raka.«

Na ta izvid je čakal precej dolgo in ga v poštni nabiralnik nikoli ni dobil, saj so ga zaradi resnosti rezultatov na izvidu nemudoma poklicali v izolsko bolnišnico. »Na dodaten ultrazvok sem čakal poldrugo uro, bila je gneča, kot vedno, jaz pa sem čakal sam, med neznanimi ljudmi, trpel kot prasec in zadrževal jok,« je iskren Mitja, ki se je dan kasneje že moral javiti na Onkološkem inštitutu v Ljubljani.

Katastrofalna diagnoza. »Najhuje je, ko izveš za diagnozo. Moja je bila smrtonosna: limfom plaščnih celic. Obstaja 40 tipov limfomov, moj je bil ne-Hodgkinov limfom, in to drobnocelični, ki je po klasifikaciji Mednarodne zdravstvene organizacije neozdravljiv. Pri Hodgkinovem limfomu imaš 85 odstotkov možnosti za ozdravitev, pri mojem niso več govorili o odstotkih, zgolj o promilih. Ampak moja onkologinja mi je vedno zagotavljala, da nekaj malega možnosti imam, in to ponujeno možnost sem si izbral in se silovito osredotočil nanjo. Ko sva se glede presaditve kostnega mozga z ženo prišla pogovarjat k drugemu zdravniku v UKC Ljubljana, nama je povedal, da ne morem ozdraveti. Diagnoza je bila torej res katastrofalna. Z vsakim pregledom so ugotovili, da je še slabše – na vratu mi tumorjev niso mogli niti prešteti, z limfnega sistema se mi je rak razširil na pljuča in debelo črevo.«

Kitajska študija o prehrani. A odkar je slišal za tistih nekaj promilov možnosti za zmago, se je usmeril samo proti temu cilju, začel brati, raziskovati in iskati možnosti v tujini. »Imel sem nekaj prihrankov, ki sem jih bil pripravljen porabiti za zdravljenje, in če bi obstajal kakšen boljši, uspešnejši pristop, ki ga pri nas še ne izvajajo, bi si ga privoščil. Ampak vse, kar imajo v tujini, so mi nudili na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, tudi najnovejša biološka zdravila. Nikjer na svetu ne bi mogel dobiti česa več in zelo sem bil zadovoljen.«

Med raziskovanjem ga je najbolj pritegnila kitajska študija o prehrani, ki so jo opravili na ogromnem vzorcu ljudi na Kitajskem. »Preučevali so zelo revno kmečko populacijo, ki ne goji živali, ampak se prehranjuje izključno z rastlinsko hrano. Kljub drugim boleznim zaradi slabih higienskih razmer in odsotnosti zdravil nihče ne zboli za rakom, krvno-žilnimi boleznimi ali infarktom, sladkorne bolezni ne poznajo. Razmišljali so, da so vzrok njihovi geni, vendar so nato spremljali ljudi, ki so se preselili v mesto ter začeli z mestnim življenjem in prehranjevanjem. S spremembo načina življenja so začeli umirati tudi za rakom. Testirali so tudi miši in podgane, jih izpostavili ftalatom (rakotvornim kemičnim snovem) – polovico miši so hranili samo z rastlinsko hrano, polovico pa z raznovrstno. Pri določenem odmerku ftalatov so miši vsejedke zbolele, med rastlinojedkami pa niti ena. Potem so količino ftalatov zvišali in še potem je zbolel zelo majhen delež miši rastlinojedk.«

Mitjo je študija vznemirila do te mere, da se je poprej vsejedec s precej nezdravimi prehranjevalnimi navadami začel prehranjevati 90-odstotno rastlinsko, in temu pripisuje tudi tako dobro prenašanje kemoterapij. »Prestal sem enajst ciklusov kemoterapij – to je največ. Poleg hrane mi je pomagala moja psihična stabilnost, saj si z vsako kemoterapijo bolj zbit, vsaka te dodatno dotolče. Bolj ko se zdraviš, slabše se počutiš, in to traja in traja. Zato lahko hitro padeš v depresijo. Ampak v glavo sem si vbil cilj, da ozdravim, in samo to sem videl,« se nasmehne.

Kje so tumorji?! Od postavitve diagnoze je konvencionalno zdravljenje trajalo eno leto in pol. Potem so mu presadili kostni mozeg, tako da je bil še kakšno leto povsem nebogljen. Obrambni sistem je imel namreč docela oslabljen in dneve je večinoma preživljal v najetem stanovanju, da ga ne bi otroci, ki so obiskovali vrtec, okužili. »Ker pa je bila presaditev izvedena z lastnimi celicami, sedaj ne potrebujem nikakršnih zdravil več. Čisto normalno živim, le dvakrat na leto se postim, enkrat na leto grem na pregled in nimam več problemov s kondicijo – nisem več zgolj golman.«

Ampak v trebuhu je tudi po presaditvi kostnega mozga imel ostanke tumorjev, in sicer dva grozda po tri – šest osemmilimetrskih tumorjev. Vsake tri mesece je hodil na ultrazvok in stanje se slabi dve leti ni spremenilo niti za milimeter. »Vedel sem, da je zelo nevarno. Če bi začeli rasti, bi bil na slabšem kot pred zdravljenjem, saj vse že prestane kemoterapije ne bi več učinkovale. S presaditvijo kostnega mozga smo namreč uporabili še zadnje, najmočnejše orožje.«

Nato mu je v roke prišla knjiga Simone Šket, ki se je zdravila s postom, in udeležil se je svojega prvega 42-dnevnega skupinskega posta. 40. dan posta  je bil naročen na ultrazvok. »Pridem v bolnišnico, kjer mi po opravljenem ultrazvoku rečejo: vse je čisto. Prosim, poglejte, kje so tumorji, saj točno piše, kje morajo biti, jih opozorim. Oni spet: nič nimaš, čisto je kot solza.«

petric1.jpg
Mitja Petrič, školjkar, ki mu je post pomagal do popolne ozdravitve.
Šimen Zupančič

Zdravilni post? Njegova onkologinja je bila seveda vesela, ampak ga je tudi opozorila, da svoje zgodbe ne more obešati na veliki zvon, saj bi morala biti njegova trditev o zdravilnem postu oprta na raziskave, na velik vzorec ljudi. »Tako ne morem trditi, da me je pozdravil post, ker moja trditev ni znanstveno dokazana, ampak jaz pa vem in sem prepričan, da so tumorji izginili zaradi posta.« Ostanki tumorja lahko izginejo, lahko pa tudi ne. Lahko bi ostali in Mitja bi z njimi živel do smrti, lahko pa bi se stanje poslabšalo. Je pa zanimivo naključje, da so izginili ravno po postu. »Vedel sem, da se je to zgodilo zaradi posta. To sem čutil v sebi. Kadar greš na post, imaš več energije – prav nasprotno, kot ljudje mislijo. 40-dnevni post sem naredil brez problema, ob tem, da sem delal, bil aktiven. S postom vedno pridobim energijo! Za prebavo namreč porabimo zelo veliko energije, česar se sploh ne zavedamo. Ko se postiš, pa ne samo, da se telo spočije, si tudi v boljši kondiciji, glava se sčisti, imaš boljše ideje in bolj pozitiven, optimističen pogled. Pred napornim oziroma pomembnim obdobjem za podjetje grem na post, saj vem, da bom boljši, učinkovitejši in z bolj optimističnimi, a hkrati realnejšimi idejami.«

K postu ga je pripeljala resna bolezen. Tumorji so izginili, od postov pa se ni poslovil. Vsakih šest mesecev se udeleži skupinskega, vodenega posta, saj za postenje doma nima dovolj samodiscipline. Najraje se udeležuje postov pod vodstvom Marjana Videnška, ki je zelo dober motivator, Mitja pa se iskreno navdušuje nad ljudmi širokih pogledov, ki jih je med postenji uspel spoznati. »Čudovito je! To je najlepši dopust, ki si ga lahko človek zamisli, saj se vrneš z njega zares spočit, prenovljen. Devet dni sem na vodenem postu, po prvih nekaj dneh nastopi namreč rahla kriza (lakota in sanjanje ponoči o hrani, morda rahel glavobol), in ko jo prebrodim, je nadaljevanje preprosto. Ker sem sedaj na svojem šestem postu, niti prve dni več ne trpim lakote. Vsak post je lažje, telo namreč že ve, da se ne hecam in da hrane ne bo dobilo. Ljudje mislijo, da gre za neko neverjetno trpljenje, pa je ravno nasprotno! Ne bom pozabil prvega posta in sprehoda skozi hotelsko jedilnico, ki je ponujala vse mogoče dobrote, ljudje so si jih nalagali, a njihovi obrazi so bili mrki, bolj malo so se pogovarjali med sabo, mi, ki že osem dni nismo jedli in smo pili samo juho, pa smo se na ves glas režali in bili dobre volje.«

Opozorilo in skrb zdravnikov. Zdravniki opozarjajo, da si ljudje napačno predstavljajo, da bodo s postom preprosto izstradali raka. Onkologinja Vida Stržinar, ki se je tudi sama že udeležila skupinskega posta, pravi, da imajo rakave celice neverjetno sposobnost, da si pridobijo hrano in do konca izčrpajo telo. »Zato je takrat, ko je organizem izčrpan zaradi raka, obratno – ne smemo se postiti, ampak s prehrano podpreti zdrave celice telesa, da imajo energijo za borbo proti raku. Pri bolnikih z napredovalim rakom po postenju opažamo nagel propad in smrt. Drugo je, če se postijo ljudje, pri katerih je rak na začetku in so sicer zdravi, v odlični kondiciji. Takrat morda post pomaga. Vendar ta nima učinka zaradi stradanja rakavih celic, ampak zaradi učinka na imunski sistem, ki je edino orožje, ki lahko premaga raka,« je zapisala onkologinja. Nekateri tudi opozarjajo, da se zgodbe, ko so ljudje s postom zdravstveno stanje še poslabšali, v javnost ne prebijejo. Sogovornik še ni slišal za nobeno tako – v okviru vodenega posta. Slišal pa je že za posameznike, ki jih je Videnšek poslal domov. »Odkar hodim na post, še nisem srečal nezadovoljnega človeka. Zanimivo, da se večina teh, ki se postijo, na post vedno znova vrača. Vsak, ki poskusi, hoče to ponovno doživeti. 

Po ozdravitvi poroka. Pred desetimi leti bi se temu pogovoru verjetno smejal, ni bil duhovni človek, ki bi razmišljal, kako lahko nekdo čuti, da je na koncu, in kasneje, kako ve, da je zdrav ...  »Bolezen in vse te izkušnje te zagotovo spremenijo. Zavedam se, zakaj sem zbolel. Preveč sem se gnal, mislil sem, da so pomembne povsem druge stvari – imel sem otroke, na hitro sem želel zgraditi hišo in pretiraval sem z delom, ogromno kadil in pil energijske pijače, da so me držale na nogah. Vse to je bilo narobe. Ker sem se tako gnal, nisem videl najpomembnejših stvari v življenju. Ko je udarila bolezen, se mi je razjasnilo. S soprogo sva že imela tri otroke, ampak nisva bila poročena, čeprav sva si oba želela. Ni bilo časa ne denarja. Ko sem ozdravel, sem se najprej poročil. Hči še zdaj pravi, da je bil to njen najlepši dan v življenju.« Danes namesto s kavo in tremi cigareti začne jutro z gibanjem in tušem, ne bezlja več in v podjetju jim gre bolje kot kadarkoli prej.

petric3.jpg
»Na prvi post sem šel z mislijo, da je to eden od načinov, s katerim bom lahko prišel do zdravja in ga tudi trajno vzdrževal."
Šimen Zupančič

Moč dobrih zgodb

»Še zdaj vzdržujem zelo dobra prijateljstva s svojimi soborci, s katerimi smo bili skupaj na zdravljenju – saj te nihče, ki tega ni doživljal, ne more povsem razumeti. Meni so Slovensko združenje bolnikov z limfomom in levkemijo ter prostovoljke na oddelku zelo pomagali – nikoli jih ne bom pozabil! V hudih trenutkih so mi njihove zbrane zgodbe hudo bolnih ljudi, ki jim je uspelo, dajale moč in me ohranjale v pozitivnih mislih.«

Osnovni praktični nasveti

Post je še ena pot do zdravja, to ni obvoz konvencionalnega zdravljenja, pravi Mitja Petrič, ki je na postih srečal tudi zdravnice in zdravnike. Po njegovih izkušnjah je 21-dnevni post tisti, s katerim se res prenoviš. Dovoljeno je pitje čajev, zelenjavne juhe – iz katere pa odstraniš kuhano zelenjavo. Tudi sol je prepovedana, absolutno pa med postom ne smeš kaditi, jemati tablet in uživati alkohola – s tem si narediš več škode kot koristi. Če se postite več kot osem dni, je klistiranje obvezno. V izogib napakam se prvega posta ni dobro lotiti doma. Postenje pomeni tudi fizično aktivnost: na vodenem skupinskem postu jutro začno s sprehodom v naravi, sledi telovadba, zajtrk (sok in čaj), s katerega se odpravijo na triurni pohod v hribe, skozi pravljične gozdičke in proti osupljivim razgledom.

Moraš se znebiti strahu

»Ko izveš za bolezen, najprej upaš, da gre samo za lažjo obliko. Ko se ti to podre, se oklepaš življenja in se neznosno bojiš – smrti in trpljenja. Najbolj me je bilo strah, kaj bo z ženo in otroki, s podjetjem. Potem se nekega dne zgodi klik in kar naenkrat sem se nehal bati. Sprostil sem se, in to mi je dalo energijo, da sem se lahko boril. Strah te drži v krču in te totalno hromi. Moraš se nehati bati. Svet se bo tudi brez tebe še vedno vrtel naprej.«

Objavljeno v reviji Zarja št. 7, 12. 2. 2019.