IMG_20180401_134602 Odkrito.si

Tanja Žagar tega ne bo nikoli pozabila! S sinkom ...

ovseni kosmiči z borovnicami in mandlji Svet24.si

Zajtrk za na pot ali hitrih 5 minut

Žalostna ženska Petisvet.si

Žalostna resnica o njej, ki o drugih grdo govori!

sarec marjan1 - profimedia Svet24.si

Kot ga (ne) poznate: ko Šarca podcenjujejo kot ...

samantha cohen 1 Svet24.si

Meghan znova šokirala: zdaj je sporočila, ...

10_Miha_Perat Njena.si

Zvezde plešejo: Takšno soprogo ima Miha Perat

ema in milan Njena.si

Milan razkrinkal priljubljeno Emo?

Odklenjeno

Volčji človek

Ko iščemo zanimive in navdihujoče življenjske zgodbe, naletimo na marsikakšno res neverjetno. A le redke tako požgečkajo po srcu kot zgodba Marcosa Rodrígueza Pantoje, »volčjega človeka iz Sierre Morene«. Zgodovina pozna več primerov otrok, ki so jih v divjini za svoje vzele divje živali. Marcos Rodriguez pa je nekaj posebnega po tem, da so ga vzgojili najprej ljudje in potem volkovi. In če bi moral med njimi izbirati, bi vsekakor izbral volkove.

Avtor:

Jure Aleksič

Značke:

Rodil se je leto po drugi svetovni vojni v povsem opustošeni Andaluziji. Prav njegov oče ga je prvi naučil pomena fraze divja zver. Pri sedmih letih ga je prodal premožnemu posestniku, da bi skrbel za njegovo velikansko gorsko čredo ovac. Koliko je oče dobil zanj? Tega ni nikoli izvedel.

Posestnik ga je najprej nahranil, potem pa na konju odpeljal v jamo sredi gorovja Sierra Morena in ga poveril v skrb betežnemu pastirju. Ta je sedemletnega dečka naučil osnov preživetja v divjini. Nekega dne se je pastir odpravil na lov za zajci in se nikoli več ni vrnil. Mali Marcos je bil tako za dolgo časa prepuščen sam sebi. Posestnik je sicer od časa do časa prijezdil preverit, ali je z ovcami vse v redu, a se je deček pred njim vedno skril. Največji strah od vseh je v njem vzbudila misel, da bi ga poslali nazaj domov, kjer je bil skoraj vsak dan tepen.

Prijateljstvo z zvermi. Divjina se je v primerjavi s tem, kar je poznal od prej, zdela kot pravi paradiž. Mali Marcos je začel opazovati in se učiti od živali. Skrbno je motril, kako divji prašiči kopljejo za koreninami. Ko so izvohali dobro najdišče, jih je pregnal s kamni in si prisvojil nabrano. Pastir ga je bil naučil postavljati pasti za zajce, z njihovo krvjo pa je v reki privabil ribe.

Že zelo zgodaj med svojim bivanjem v divjini se je prvič srečal z volkovi. Nekega dne se je pred viharjem zatekel v jamo z volčjimi mladički in zaspal ob njih. Ko se je volkulja vrnila z lova, je nanj sicer sprva renčala … A ko je nahranila svoje mlade, mu je prepustila preostali kos mesa.

»Najprej se ga sploh nisem upal dotakniti, ker sem se bal, da me bo napadla,« se spominja te prelomnice. »Ampak ko je nekajkrat porinila meso s smrčkom proti meni, sem se le ojunačil. Tudi potem sem bil prepričan, da me bo ugriznila, a namesto tega me je začela lizati po roki. Tako sem postal član družine.«

Volkovi so postali njegov primarni vir tako družbe kot zaščite. Z njimi je lajal in tulil v luno. »Ko človeško bitje odpre usta, pogosto reče nekaj povsem drugega, kot misli,« je svojo vez z njimi komentiral pozneje. »Živali tega ne počnejo.« V dvanajstih letih, ki jih je preživel v gorah, se je spoprijateljil tudi z lisicami in kačami ter z njimi celo razvil primitivno obliko komuniciranja. Življenje v divjini je bilo zanj seveda na trenutke precej surovo, a obenem blaženo preprosto in zato precej srečno.

volcji clovek3.jpg
Volčji človek
Revija Zarja

Šok med ljudmi. Prave težave so se zanj začele šele pri devetnajstih letih starosti. V prvih mesecih leta 1965 so ga po prijavi domačega gozdarja v gore prijezdili iskat trije policisti na konjih. Našli so ga med sadnim obrokom pod drevesom, zavitega v jelenjo kožo, z dolgimi štrenastimi lasmi. Skušal je pobegniti, a so ga zlahka ujeli, mu roke privezali na eno izmed sedel in ga tulečega zvlekli v svet ljudi.

Življenje med njimi je prineslo dolgo serijo šokov. Ko so ga prvič posedli pred krožnik juhe, ni imel pojma, kaj se od njega pričakuje. Po kratkem premisleku je sklenil dlani in skušal z njimi zajeti vrelo tekočino. Ko so ga prvič posadili na brivski stol, ni imel pojma, kdo strmi vanj iz ogledala. A za čudenje preprosto ni bilo časa, saj je moral v smrtnem strahu planiti na brivca, ker je bil prepričan, da mu bo prerezal vrat.

Vsak novi predmet je bil zanj vir neizmernega čudenja, pa če je bila to metla, kozarec ali cigareta. Ko je prvič slišal glasove iz tranzistorja, ga je naglo treščil ob tla, da bi iz njega rešil domnevne ujetnike. Ko je prvič obiskal kino, je v strahu pred konji, ki so dirjali v kamero, zbežal iz dvorane. Ko se je prvič zatekel v cerkev, je pristopil k duhovniku za oltarjem in mu spoštljivo dejal: »Pravijo mi, da si Bog. Pravijo, da veš vse.«

Naivnost iz divjine. Sčasoma se je na življenje med ljudmi vsaj za prvo silo privadil. Tamkajšnje redovnice so ga spet naučile govoriti, zdravniki so mu ob hrbet privezali desko, da se je naučil hoditi vzravnano. Živel je po samostanih, zapuščenih stavbah in gostiščih po vsej državi. Ljudje so ga večkrat oropali in izkoristili. Nekateri so mu seveda hoteli tudi pomagati, a so vedno znova treščili ob zid njegove nevednosti o najosnovnejših človeških navadah. »Na vsakem koraku sem doživljal ponižanja,« se spominja. »Med ljudmi sem se najprej naučil sovraštva in sramu.«

Delal je po gradbiščih in v nočnih klubih, pa kot kuharski pomočnik, barman, zidar in pometač. »Bil je dober človek in vesten delavec, ki smo ga vsi spoštovali,« se ga spominja eden od sodelavcev. A ker dolgo ni najbolje razumel koncepta denarja, so mu šefi pogosto plačevali manj, kot bi mu morali. Njegova v divjini pridobljena naivnost mu je kot mlinski kamen še dolgo visela okrog vratu. »Nekaj časa so me izrabljali, da sem prodajal marihuano. Šef mi je dejal, da je to zdravilo za želodec. Ljudje so prišli v bar in zahtevali 'zdravilo', jaz sem jim ga pa dal.«

volcji clovek2.jpg
Volčji človek
Revija Zarja

Nepravi zvezdnik. Preprostost odnosov med gorskimi živalmi je še dolgo iskal pri ljudeh. Več kot enkrat je skušal pobegniti nazaj v gore, a so mu vsi poskusi spodleteli. Veliko je pil in visel po raznih beznicah. Teh let alkoholne omame se danes precej slabo spominja … Trajala pa so vse do trenutka, ko je spoznal moža, ki mu še danes pravi moj šef.

Manuel Barandela, upokojeni policist iz Galicije, je Marcosa leta 1998 našel v kleti zapuščene stavbe. Peljal ga je na kosilo. Da je prebral antropološko študijo, ki jo je o volčjem dečku napisal antropolog Gabriel Manila, je sicer potreboval pomoč slovarja. A njegovo srce je ob tem kaj hitro doumelo Marcosovo stisko. Vzel ga je s seboj domov v galicijsko vasico Rante, mu dodelil ležišče in ga zaposlil na svoji domačiji.

Leta 2010 je španski režiser Gerardo Olivares o njem posnel dokumentarni film Med volkovi. Film je vzbudil kar nekaj zanimanja. Čeprav je šlo za precej romantično upodobitev njegovih let v divjini, je bil film Marcosu všeč. Še danes si ga rad ogleda – »Običajno ko sem žalosten ali ko ne morem spati.«

A ob tem mu je film prinesel tudi izrazito neželeni zvezdniški status. Španski časopisi so skoraj vsak mesec pogreli njegovo zgodbo. Novinarji so taborili pred njegovimi vrati, pisali so mu lovci na zanimivosti z vsega planeta. Kaj vendar vsi ti ljudje hočejo od mene, se je volčji mož spraševal in lahko samo nemočno strmel nazaj v njih.

Še danes ga vztrajno obiskujejo neznanci. »Nekateri mislijo, da sem bogat, in me skušajo izkoristiti. A v resnici nimam niti centa!« Pred leti mu je na vrata kočure potrkala celo neka ženska, da bi mu na podlagi prebranega članka izpovedala ljubezen. »Potem ko se mi je ponudila, je tudi ona hotela poslovno sodelovanje. Mislim, da je bila prepričana, da sem s tistim filmom zaslužil gore denarja!«

Uganka biti človek. Biti človek zanj v marsičem sicer ostaja uganka vse do danes. A prvič, odkar je zapustil gore, je njegovo življenje pretežno tiho in mirno. Svoj novi trop je našel v zaselku Rante, kjer živi okrog šestdeset drugih duš, ki tako kot on nimajo prav veliko posluha za poblaznelo modernost.

»Tukaj ljudje pazijo name. Ljudje v moji vasi so prijazni – boljši kot tisti, ki sem jih srečal prej.« Eden od njih mu je pred šestimi leti celo podaril hiško, ki jo je napolnil z rožami in drugimi rastlinami. Zidovi koče so polepljeni s časopisnimi izrezki in koledarji pomanjkljivo oblečenih lepotic. Marcos že nekaj časa celo spi v postelji; pred tem je vsak večer legal na par kupov starih časopisov. Posebno ponosen je na zbirko vžigalnikov, ki so eden redkih civilizacijskih napredkov, ki so ga dejansko navdušili. »Huh, kakšne preglavice mi je povzročalo netenje ognja v divjini!« se na to temo rad priduša.

Glasba in ženske. V vasici Rante živi že več kot petnajst let. Končno se čuti povsem sprejetega. Večina sovaščanov ga obravnava z velikim spoštovanjem. »Najprej se zdi, da ga je silno težko razumeti in mu pomagati,« ga opiše eden izmed vaških prijateljev Xosé Santos. »A ko ga enkrat spoznaš, ti postane jasno, da je izjemno lojalen.«

Pridobil si je številne prijatelje in imel skozi leta celo nekaj stalnih deklet. Preživi s polovično rento, ki jo je dobil po poškodbi na zidarskem delovišču. Nekaj zasluži tudi, ko v tamkajšnjem baru pogosto pomaga kot točaj. Svoje mladosti med volkovi in kačami se sicer spominja kot »veličastne«. A med nazobčane vršace Sierre Morene ga ne vleče več. Predolgo je že med ljudmi in vmes se je navadil na marsikaj lepega, kar v gorah ni na voljo.

Druga najpomembnejša od teh reči je glasba. Zelo lepo se je namreč naučil igrati na kitaro in klavir. In prva? Prva najpomembnejša so predstavnice nežnejšega spola. »Ženske,« se nasmehne, »so vsekakor odličen razlog, da ostanem tu doli med ljudmi.«

Objavljeno v reviji Zarja št. 3, 15. 1. 2019.