rosvita02 Odkrito.si

Priznanje: Rosvita Pesek spregovorila o prepirih z...

Ana_Bar_091 Svet24.si

Jasna Kuljaj povedala, kakšna bo njena prihodnost

marjan ogorevc Petisvet.si

Marjan Ogorevc: Človek lažje najde smisel ...

Vrtec_3 Svet24.si

Drama v vrtcu: Zalezovala je celo babice in dedke ...

camila s krono Svet24.si

Camilla bo kraljica, ker je tak zakon!

lado 7 Njena.si

Andrej Škufca razkril spol in ime otroka

Ana Dolinar Njena.si

Ana Dolinar bo spet mamica

Odklenjeno

Dobri mož iz Idrije

Nace Breitenberger je ime, ki ga pozna vsa severna Primorska in ga je vsekakor treba predstaviti tudi preostali Sloveniji. V vrvežu prazničnega decembra je bila dokaj neopažena vest, da ga je državni svet razglasil za najzaslužnejšega prostovoljca v letu 2018. Pedagog iz Idrije, ki se je pred petimi leti upokojil in ki že desetletja ves svoj prosti čas namenja mladim, je konec decembra komajda našel čas za pogovor, saj je bil poleg vsega drugega še prostovoljni dobri mož. Prostovoljno je pol stoletja deloval v ZPM Idrija, 25 let je sodelavec telefona TOM, že petdeset let pa tudi mentor mladim planincem, za kar mu je Planinska zveza Slovenije podelila najvišje državno priznanje za delo z mladimi.

Avtor:

Žana Kapetanović

Značke:

Empatija mu je bila privzgojena že v otroških letih, ko ga je mama naučila, da je skrbel za osem in deset let mlajša brata. Oče, idrijski rudar, pa ga je učil tovarištva. Kot pravi, so imeli »bajtarijo« – torej hiško, kravo, prašiča in košček zemlje, na njem so pridelovali zelenjavo. Tako so se preživljali. Nace je z veseljem hodil v šolo. Zelo rad je bral, zato so mu v četrtem razredu dodelili nalogo, da je bral pravljice mlajšim otrokom. Takrat je zanimanje in pozornost, ki si ju je pridobil z branjem in pripovedovanjem, začutil kot nekakšno življenjsko usmeritev.

Dobrodelnost je treba negovati.  Presenetili smo ga v razredu idrijske osnovne šole, ko je skupini tujcev z idrijskega območja, otrokom različnih starosti, prebiral pravljico. Že tri leta jih dvakrat na teden po dve uri uči slovenščino. Prostovoljno in brezplačno – to je treba poudariti.

Njegov način komuniciranja z otroki me je spomnil na dobro staro šolo, ko so nas učitelji gledali v oči, da so vzbudili našo pozornost, ko so nas učili prave drže, nas odvajali mrmranja v brado, nam pokazali, kako je treba pozdraviti in kako se je treba poglobiti v sočloveka. Majhnim prišlekom iz Albanije, Makedonije in Bosne je v tisti učni uri privabil na obraz nasmeh, z njimi je prepeval, popravljal njihovo izgovorjavo slovenskih besed in jih spodbujal k medsebojni komunikaciji.

»Vedno in še vedno sta najpomembnejša beseda in očesni stik. Takšnih stikov je danes premalo, saj so pogledi zazrti v telefone, tablice in podobne reči. Svet je danes razosebljen, in to za otroke ni dobro. Imajo navidezne prijatelje na spletu, kadar v resnici potrebujejo prijatelja, pa so sami,« poudarja Nace. Planinsko šolo »izrablja« za to, da otroke uči tovarištva, pomoči, sočutja … »Kajti danes je vse preveč egoizma. In najprej ga opazimo prav pri otrocih. Če noče posoditi šilčka ali barvic, če ni pripravljen pomagati bolnemu sošolcu, če mu noče odnesti domov domače naloge, je to za nas opomin. Bomo gojili sebičnost in urejenost peresnic ali bomo med seboj delili barvice? Bo srednješolec odnesel učno gradivo odsotnemu sošolcu ali je treba tudi to že plačati? Ostanke dobrodelnosti, sočutja in tovarištva je treba negovati, sicer bodo izumrli.«

Učitelja, ki je na učiteljišču učil bodoče učitelje, so učili, da je treba učencem poleg rednega pouka ponuditi še kaj drugega, da bi bila njihova otroška leta lepša in bogatejša. »Zato sem šel že leta 1967 s koprskimi otroki (tam sem začel učiteljevanje) v kolonijo v Tolmin ali Škofjo Loko. Za plačilo za tri tedne smo dobili, na primer, ene copate. In to se nam ni zdelo premalo. Vesel si, kadar narediš tako, da so ljudje okoli tebe zadovoljni. Zaradi prevlade virtualnega sveta so danes podobni tabori in izleti v naravo za otroke še toliko bolj potrebni in koristni,« poudarja Nace.

breitenberger1.jpg
"Ne glede na ves napredek sveta ti vedno znova pride prav preprosta človeška beseda, pripoved."
Revija Zarja

Primorce je okužil s planinarjenjem. Na prvi pogled je jasno, da je Nace izredno vitalen, zdrav in iskriv. Verjetno prav zaradi razdajanja mladim, ki mu vrnejo vloženo energijo. Novembra je imel pravljično obletnico, pravi ta sedemdesetletni moški. V pokoju je že šesto leto. Na idrijski osnovni šoli in njenih podružnicah je poučeval 43 let, in to vse predmete razen angleščine. »Bil sem vse, od učitelja in knjižničarja do ravnatelja,« se nasmehne. Med vojno v nekdanji Jugoslaviji je trikrat na teden po končanem rednem delu poučeval še 17 otrok različnih starosti. Vse je pripeljal do uspešnega konca šolanja, torej se je moral poglobiti v vsakega posebej ter mu prilagoditi učni proces in snov.

Nace je že od leta 1967 deloval v Zvezi prijateljev mladine Idrija in bil kar 40 let njen predsednik. Lani je postal častni član Zveze prijateljev mladine Slovenije. Na njegovo pobudo so začeli na Idrijskem že leta 1970 pripravljati planinske izlete, pohode in tabore. Dolgih petdeset let je mentor podmladka idrijskih planincev, ljubezen do gorskega okolja, narave in pohodništva je predajal generacijam mladih. Danes z njim sodelujejo otroci tistih, ki jih je pred leti naučil ljubezni do hribov. S planinarjenjem je okužil kar nekaj Primorcev. Naučil jih je tudi varovanja narave in predvsem varnosti v njej.

Tempo, da te kap. Odpre svoj blok in nam našteva, kaj vse ima na urniku isti teden. Človek ne more verjeti, da je upokojenec tako zelo razpet med sestanki in poučevanjem. V vse to mora vključiti še številne obiske dobrega moža –tradicionalno je namreč tudi dedek Mraz, in to dvakrat na dan. Obiskuje več vasi, hodi po šolah, vrtcih in celo domovih za starejše. Poučuje tudi Antonijo, predšolsko deklico iz Makedonije, za kar so ga prosili njeni starši, ki pa so mislili, da je to plačljivo. Niso mogli verjeti, da bo Nace to počel brezplačno. Njemu pa je v veliko veselje, saj deklica že eno leto izredno lepo napreduje. »Resnično ne potrebujete denarja?« ga je plaho vprašala njena mamica. »Saj ga potrebujem, a ga od vas ne bom jemal,« ji je odgovoril Nace. »To je moje prostovoljno delo.«

Naslednja naloga, ki jo ima zapisano v bloku, je druženje z gimnazijci, ki jih pripravlja na tekmovanje Mladina in gore. Nacetovi planinci slovijo po odličnih, pravzaprav najboljših rezultatih v Sloveniji. Ima kar tri ekipe gimnazijcev in srednješolcev na različnih koncih ter jih navdušeno pripravlja na tekmovanje.

Sledijo dejavnosti v mali planinski šoli v Godoviču, potem v Cerknem, na Črnem vrhu … Ne ve, ali mu bo uspelo priti v Ljubljano na razglasitev imena leta na Valu 202. Najbrž za to ne bo imel časa, saj ima kot dedek Mraz predstavo v domu za otroke s posebnimi potrebami. V vmesnem času opravlja še dežurstvo na telefonu TOM. Sicer pa pravi, da ta decembrski tempo ni zanj nič posebnega, saj so tako polni tudi drugi tedni v letu, ko so na vrsti planinski izleti z otroki.

Pogovor je naš odgovor. Nace Breitenberger je že dolga leta tudi vodja svetovalne službe telefona TOM v Idriji. Telefonsko svetovanje za otroke in mladostnike, ki se znajdejo v stiski, je od 12. do 20. ure, mreža povezav je po vsej Sloveniji, pri čemer nihče ne ve, kdo kliče in koga je poklical. Je zanj to bolj stresno kot poučevanje? »Odvisno. Veliko je tudi klicev, ki bi jim lahko rekli 'zafrkantski', a se tudi za njimi vedno skriva stiska. Pogosto jo počasi in po plasteh na koncu tudi razkrijemo. Najhuje je, kadar gre za nasilje ali samomorilske težnje. Pri tem delu v veliki meri pomagajo izkušnje. Po njih sem gotovo najstarejši svetovalec v Sloveniji, saj to počnem že pol stoletja. Raje pravim, da pri telefonu sodelujem, saj mi ne svetujemo, tudi ne želimo svetovati, ampak poslušamo in poskušamo pomagati. Ne dajemo nasvetov – otroke do nasvetov pripeljemo. Otroku ne ponujamo odgovorov, mu pa pomagamo, da jih sam poišče. Naš odgovor je pogovor. Vse skupaj je lahko hudo tudi za nas svetovalce, zato imamo nadzor. Dobivamo se vsaka dva meseca, če je treba, tudi pogosteje, in imamo nadzornico, ki se z nami pogovori.«

breitenberger4.jpg
Dolgih petdesetih let je mentor podmladka idrijskih planincev, ljubezen do gorskega okolja, narave in pohodništva je predajal generacijam.
Revija Zarja

Kdo je tukaj kaznovan? Zakaj to razdajanje? Se kdaj vsega tega naveliča? »Gre za zdravo utrujenost,« je prepričan. Počaščen je s tem, da nekomu pomaga. Je pa res, da je kdaj, ko končno pride domov, fizično utrujen. Pa je takrat siten? »Niti ne, sem pa bolj redkobeseden. Moram pa priznati, da me pri tem prostovoljstvu nekaj vedno znova zaboli. Zadnje čase je moderno, da se kriminalce kaznuje z urami 'prostovoljnega dela'. Naj gre za politika ali barabo – kazen mu zamenjajo z urami družbenokoristnega dela. Ob tem me dobesedno zmrazi. Petdeset let že opravljam družbenokoristno delo in lahko bi se vprašal, kaj za vraga slabega sem naredil, da sem tako 'kaznovan'? Absurdno, mar ne? A o tem ne razmišljam veliko.«

Je kdaj pomislil, da bi lahko bil boljši mož in oče, če se ne bi tako razdajal drugim? Tudi. Toda družina ga je sprejela takšnega, kot je. »Moja žena se je navadila. Vsaka vsega tega prav gotovo ne bi prenašala,« se nasmehne. »Kadar me zagleda na hodniku, me vpraša: 'Prihajaš ali odhajaš?' (smeh) Ja, pogosto me ni doma. Imam dve hčerki, dva vnuka in dve vnukinji. Najstarejša vnukinja je že opravila magisterij iz inkluzivne pedagogike na pedagoški fakulteti v Kopru. Dela z otroki, ki so nekoliko drugačni in potrebujejo pomoč (gluhi, slabovidni, moteči ...). Zaposlila se je v Spodnji Idriji.«

Je bil torej njen vzornik? »Po svoje da. Najbrž tudi hčerkama. Ena je varuhinja v oddelku šole z najhuje prizadetimi otroki, druga je medicinska sestra v psihiatrični bolnišnici. Ja, vse kaže, da so nekaj pobrale od tistega, česar sem se sam naučil v svoji družini in pozneje skozi delo, na koncu pa je postalo moj način življenja. Hčerki sta z menoj več kot dvajset let hodili v kolonije in se tam nalezli sočutja do sočloveka.«

Počasi se daleč pride. Delo z otroki ni za Naceta nikoli rutina. »Tudi sam sem se moral veliko naučiti. Gorje, če bi ostal tam, kjer sem bil, medtem ko so šli otroci naprej s svetom. Skupaj z njimi se učim. A ne glede na ves napredek sveta ti vedno znova pride prav preprosta človeška beseda, pripoved. Najraje imajo, da jim pripovedujem zgodbe iz resničnega življenja in jim včasih priznam tudi kakšno napako ali neumnost. Medtem ko govorim, jim tudi rišem, tako da je stara tabla še vedno zelo aktualna in vedno pritegne pozornost.«

Kakšen je kot oče svojih otrok? »Sem precej strog. Pri vzgoji stavim na zdravo kmečko pamet. Nisem privrženec prehudega popuščanja, ki je k nam prišlo s knjigami v sedemdesetih letih. Potrebni so okvirji, ki določajo meje, ter dovolj časa za delo in počitek, tako fizično kot duhovno. To je osnovno.«

Kadar gre v Ljubljano, redno daruje tudi kri. Nace je natanko 101-krat daroval svojo kri in plazmo. Po opravkih v prestolnici mimogrede stopi še na Zavod za transfuzijo. Žal mu je, da tega zaradi starostne meje ne more več početi. »Preprosto čutim, da je, če nekaj imaš in lahko daš, to treba podariti. Jaz sem zadovoljen s tem, kar počnem.«

breitenberger3.jpg
"Bomo gojili sebičnost in urejenost puščic ali bomo med seboj delili barvice?"
Revija Zarja

Nacetovo življenje je vedno slonelo na preprostih rečeh, saj je sin rudarja in delovne kmečke ženske. Rad je med ljudmi in rad dela zanje, a včasih potrebuje samoto. Takrat gre v gore ali poišče lepote narave v bližini morja. Tam se umirijo vse lastnosti, ki mu sicer ne dajo miru. Je vztrajen in trmast. Kar želi, običajno tudi doseže. Ima pa še eno izredno lepo lastnost, ki si jo je pridobil s poučevanjem otrok – nikoli se mu nikamor ne mudi. Zaveda se, da se počasi daleč pride. Je zelo potrpežljiv. Njegov občutek za čas je starega kova. CITAT: »Bomo gojili sebičnost in urejenost puščic ali bomo med seboj delili barvice? Bo srednješolec odnesel učno gradivo odsotnemu sošolcu ali je treba tudi to že plačati? Ostanke dobrodelnosti, sočutja in tovarištva je treba negovati, sicer bodo izumrli.«

Objavljeno v Zarji št. 3, 15. 1. 2019.