vogrinec Odkrito.si

Kaj se dogaja s Tonetom Vogrincem?

horoskop_astro_napoved Svet24.si

Horoskop za ponedeljek, 25. marca

Retrogradni Merkur Petisvet.si

Marsikaj se bo končalo, želje se bodo ...

profimedia-0338601124 Svet24.si

Pozor! Nikar še ne oblecite kratkih hlač

kraljica elizabeta, velika britanija, združeno kraljestvo, zastava Svet24.si

Kaj se bo zgodilo, ko bo umrla britanska kraljica ...

vichy bff, prijateljstvo Njena.si

Zahvali se svoji BFF in ji podari darilo!

Lado Bizovičar Njena.si

Lado Bizovičar zajokal na javni televiziji

Odklenjeno

Kaj pa mi, otroci alkoholikov?!

Pred meseci smo objavili toplo sprejeto reportažo o delovanju ljubljanske ženske skupine Anonimnih alkoholikov. Že naslednji dan se je na naše uredništvo obrnilo srčno mlado dekle, ki ji bomo v tem članku rekli Špela. Ko je prebrala omenjeno reportažo, se je v njej vzdramilo nekaj zelo prvinskega. Nekaj, kar bi lahko strnili v preprostem klicu: »Kaj pa mi?!«

Avtor:

Jure Aleksič

Značke:

Ko reče Špela mi, misli otroke alkoholikov, ki jih v naši državici milo rečeno ne primanjkuje. »Saj je vse lepo in prav, da si tiste gospe iz AA tako lepo pomagajo in napredujejo!« mi je po telefonu položila na srce. »Ampak spet je vsa pozornost na alkoholikih. Kaj pa mi, otroci alkoholikov? Kam se lahko obrnemo mi?«

Ker je bila zgodba, ki nam jo je razodela, po eni strani tako tipična in po drugi tako navdihujoča, jo delimo z vami. Špeli pa v našem skupnem imenu velja zahvala tako za pogum kot za konkretna navodila, kako se spoprijemati z mračno preteklostjo, ki lahko pogoltne tudi sedanjost in prihodnost.

Aroma strahu. Špelin oče je pil že pred njenim rojstvom. Otroštva se spominja zelo megleno, zgodnjih let večinoma komajda kaj … To je za vsakega dobrega psihologa najbolj očitni možni alarm, da počiva v psihi zelo huda travma. »Prvih petnajst let življenja se zdi, kot da me sploh ni bilo.«

Nikoli pa ni imela nobenih težav s spominjanjem prepitega očetovega vonja. Še danes v kateremkoli prostoru, v katerega stopi, nemudoma zazna vinjeno osebo. Nezmotljivi radar za to ji je v otroštvu pomenil nič manj kot preživitveno veščino. Zelo dobro se namreč spominja tudi arome strahu, kakšen bo oče, ko bo prišel domov.

Špelin oče je bil klasični epizodni alkoholik, so pa bile posamezne epizode nadvse konkretne. Pil je po dva meseca skupaj in potem par mesecev nič. A tudi na to nisi mogel računati. Njegovi padci v brezno alkoholične živinskosti niso imeli nobene šablone in jih preprosto ni bilo moč napovedati. »Ves čas si moral biti pripravljen na vsako možno situacijo.«

Noči brez spanja. Ko je pil, je domov prihajal sredi noči ali pa sploh ne. Špela ni nikoli zaspala, dokler ni prišel. Če ga ni bilo, pač vso noč ni spala. »Kolikokrat sem vsa zabuhla hodila v šolo, ker sem prejokala vso noč!« Že po tem, kako je tlačil ključ v vrata, je v delčku sekunde začutila, ali in koliko je pijan. Ko se je primajal domov, včasih ni šel takoj spat, ampak je prej zavil v sestrino spalnico, da ji je lahko malo pojokal o svojem življenju.

Svoje klavrno stanje je tudi na polno tajil: »Kaj, jaz da pijem?! Kje pa!« Vso krivdo za svojo bedo je vedno obrnil na nemočni hčerki. Najhujše od vsega so bile redne sovražne pridige, ki so se pogosto raztegnile tudi na par ur. »Če sem si kdaj drznila nazaj izraziti vsaj delček svoje jeze in žalosti, se je povsem izpihal name. S tem me je že zelo zgodaj naučil, da si preprosto ne smem dovoliti, da bi bila jezna.«

Špele ni oče sicer nikoli udaril … Si je pa pogosto želela, da bi jo. »To bi bilo najbrž celo bolje kot tiste triurne sovražne pridige. Kako pogosto sem sedela pred njim in si želela, da bi me preprosto usekal, in bi bilo konec. Še danes ga vidim na tistem njegovem prekletem fotelju, s kakšnim prezirom srepi v svet.«

Zakaj naju ni zaščitila? Stvari so se za dekletce samo še slabšale. In to žal precej radikalno. Ko je imela sedem let, so materi odkrili tumor na možganih.

»Do takrat je bila zelo močna ženska.« se spominja Špela. »No, močna je bila predvsem na poslovnem področju, saj je bila direktorica vplivnega lokalnega podjetja. Drugače je bila pa zelo šibka, saj naju s sestro ni znala zaščititi pred očetom. Ko sem bila še zelo majhna, je k meni hodila spat pod pretvezo, da mi bo to pomagalo zaspati. A nespečna je bila v resnici sama! Jasno, da ni zmogla več ležati ob nekom, ki smrdi po alkoholu in sovraštvu. Ogromno svoje bolečine je preložila name. In jaz jo imam še vedno tako srčno rada, da se je še vedno zelo slabo spomnim … Na ta način jo še vedno ščitim v srcu. Tudi se ne spomnim, da bi bila med vsemi tistimi toksičnimi pridigami kdaj z nama v sobi. In zato se moram še vedno spraševati: ja, kje je pa potem bila? Se je skrivala? Zakaj naju ni zaščitila?«

Ne moreš kar tako oprostiti. Mamin pogreb je bil na dan Špelinega maturantskega plesa. Oče pa je tudi potem, ko se je mladenka odpravila na študij v Ljubljano, ostal velik lažnivec in manipulator. Ob neki priložnosti je Špelo celo poklicala njegova nova ženska in jo rotila, naj se takoj vrne domov, saj oče grozi s samomorom.

»Prav res sem v smrtnem strahu oddrvela v domačo hišo. A že takrat se je nekaj v meni prelomilo in sem začela po predalih mrzlično iskati vrv in tablete, da mu jih porinem v roke. Pa naj se lepo ubije pred mano, da bo že enkrat mir! Zelo dobro sem namreč vedela, da ne bo iz vsega skupaj nič. Da poskuša samo še enkrat izsiliti pozornost in sočutje.«

Oče se je vmes do konca zapil, zavozil firmo in se celo odločil za zdravljenje. »Zaželeno je bilo, da se na sestankih Anonimnih alkoholikov pridružijo svojci, zato sem šla pač zraven. No, tam sem morda dobila nekoliko odklonilen odnos do anonimnih alkoholikov. Po eni strani me je zelo zmotilo, da ni v vsem procesu zraven nobenih strokovnjakov, samo drugi bolniki. Poleg tega je bila vsa pozornost na alkoholiku. Mi drugi smo bili pa spet samo rekviziti, ki se morajo razpostaviti glede na alkoholikove trenutne potrebe. Tako kot že vse življenje! Spomnim se, kako je vodja skupine ob neki priložnosti odredil: 'No, Špela, danes povej očetu, kaj mu zameriš, in mu oprosti!' Ampak to je vendar smešno! To preprosto ne gre tako. Velik vtis je name naredil članek Andreja Perka. V njem je izrekel stavek, ki me je povsem prestrelil. In sicer: Ne moreš oprostiti, če se sploh ne zavedaš, kaj vse si zameril.«

Partner. Med vsemi potlačenimi čustvi je začela prva butati ven jeza. To se je zgodilo nekje dve leti potem, ko je spoznala Tomaža, s katerim sta skupaj še danes. V njem je našla ne samo partnerja, temveč tudi najboljšega prijatelja.

Njena izbira je bila seveda vse prej kot naključna. Tomaž je glede pripovedovanja o svojem domačem okolju precej bolj zadržan. A je z nami vseeno delil najosnovnejše koordinate svojega otroštva.

»Prav nič lepo ni,« se spominja, »ko prideš domov iz šole in leži mama na dvorišču vsa pokozlana. Oče pa je bil tipični jebiveter, ki ga ni brigalo za nič. Saj zato sta tudi lahko ostala skupaj in živela povsem drug mimo drugega.« V osnovni šoli je na srečo zanj poskrbela nona, že v srednji šoli pa je hromečemu in s sramom prepojenemu domačemu okolju pobegnil v drug kraj. Med študijem je stike že povsem prekinil. »Moje življenje so postali koncerti, bluzenje in študij. Rešila me je muzika.«

Tesnoba in bes. Nekje prvi dve leti je bila zveza med Tomažem in Špelo zelo harmonična …  Potem pa je neizbežno zajadrala v nevarne ožine. In se počasi spremenila v najboljšo možno areno, da sta začela spoznavati, kako globoko segajo njune pohabe. Sčasoma sta uvidela, da se sploh ne znata konstruktivno pogovarjati in reševati sprotnih problemov. Kako bi se tudi lahko znala, ko pa ju ni tega nikoli nihče naučil?

Špela je postajala čedalje bolj tesnobna. Za pomoč se je najprej obrnila na uradni zdravstveni sistem, a je tam ni našla prav veliko. »Če ravno ne umiraš, te ne jemljejo preveč resno.« Ko je svoji zdravnici potožila, da jo tišči v prsih in da ne more spati, ji je brez dodatnih vprašanj predpisala antidepresive. Jemala jih je dve leti, a sta jo kljub njim prevevala globoko nezadovoljstvo in čedalje večji bes.

»Z antidepresivi sem pač životarila in ob tem prav nič napredovala. Drži, tesnobo so sicer precej učinkovito odpravili, a sem se kmalu zavedela, da ne čutim pravzaprav ničesar, razen stopnjujočega se občutka nezadovoljstva in krivice.«

Ne tablet - pogovor! Na srečo je ob ravno pravem trenutku od prijateljice slišala za terapevtske programe Frančiškanskega družinskega inštituta. »Že po nekaj srečanjih sem ugotovila, da ne potrebujem tablet, temveč pogovor!« se danes spominja. »Najbolj od vsega sem morala stvari zmetati ven iz sebe!«

Po petih srečanjih ji je terapevtka namignila, da bi bilo zelo koristno, če bi na naslednjo seanso prišel tudi Tomaž. »Če ne bi hodila na terapijo, najbrž ne bi bila več skupaj,« se strinjata. Tako pa se je njuna zveza poglobila in napredek se pozna na vsakem koraku.

otroci alkoholikov2.jpg
»Prav nič lepo ni, ko prideš domov iz šole in leži mama na dvorišču vsa pokozlana.«
Revija Zarja

Oba poročata, da je napetosti bistveno manj, saj je komunikacija neprimerljivo boljša kot prej. Naučila sta se izjokati velik del nagrmadene žalosti. Za povrh jima je velik del jeze uspelo transformirati v zdravo jezo, ki jima pomaga doseči pozitivne spremembe. Torej v tisto čisto, neagresivno jezo, ki te dvigne in ti pomaga reči: »Zdaj je pa dovolj!«

Treba je le povedati. »Velikanski preboj je bil,« pokima Špela, »ko sem se naučila reči: Ja, napeta sem, zelo sem napeta, ampak nisi ti za to nič kriv.« Včasih je njeno telo, če Tomaža ni bilo s pijače s kolegi dve minuti po dogovorjeni uri, preplavil čustveni vihar. Srce ji je začelo divje razbijati in vse skupaj se je kaj zlahka odvrtelo v panični napad. Kar ni bilo seveda spet nič čudnega: njeno telo se je začelo spominjati občutkov, ko je kot deklica pogosto zaman čakala očeta.

»Bistveno manj je tudi pretvarjanja. Drug drugemu ne dovoliva več potlačevati reči. Tudi če potlačiš, bo prej ali slej butnilo ven – le da še huje, kot bi sicer. In veste kaj, končno sva se v resnici naučila kregati! Zdaj se tudi prav pošteno počiva – a potem je stvar končana in greva lahko skupaj konstruktivno in ljubeče naprej. Pred terapijo pa je bilo eno samo lajanje. Prej veliko časa sploh nisva znala povedati, kaj je narobe … Kako bi vendar lahko, če sama nisva vedela! In stvari so se samo nalagale in nalagale in nalagale.«

Krivde po novem ne iščeta več avtomatično pri partnerju. »Ko razumeš, od kod partner izhaja in kaj vse se mu je zgodilo, mu marsikaj lažje oprostiš. Velika osvoboditev zame je bila, ko sem spoznala naslednje: če imaš opravka z normalnim človekom, je treba samo lepo povedati, kaj te moti, in se začne zadeva počasi urejati.«

Opraviči se ... ali zbogom. Seveda se je vmes korenito spremenil tudi Špelin odnos z očetom. Ker je obtičal v svojih pohabah, danes sploh nimata več stikov. »Dovolj je bilo sprenevedanja! Dala sem mu vedeti takole: sprejeti moraš svojo krivdo in moraš se mi opravičiti … tudi tisočkrat, če bo treba!«

Ker si ni bil oče niti približno voljan naliti čistega vina, mu je pokazala vrata. Svojo energijo je raje usmerila v bolj smiselne cilje. Potem ko je vmes že opustila študij, je končno naredila fakulteto. In sicer kot najboljša študentka v letniku. Naučila se je tudi prepoznavati, kako si je njena podzavest za šefe iskala tirane, kakršnega je bila vajena iz otroštva.

Še ena ključna stopnička na poti okrevanja je bila, da je ves čas ogromno brala. Ljudem v podobnem položaju, kot je bila sama, bi najbolj priporočila Kakor kamen kost Janet G. Woititz, Utopljene sanje Katarine Nadrag, Peklensko gugalnico Sanje Rozman ter Čutim, torej sem Izidorja Gašperlina.

Blažena normalnost. Njeno življenje postaja z vsakim novim tednom bolj umirjeno in blaženo normalno. S Tomažem sta skupaj kupila hišo, ki jo zdaj počasi preurejata. Špela obiskuje jogo, pri kateri se še dodatno umirja, vmes je zamenjala službo in z njo toksično šefinjo. Na novem delovnem mestu se je po novem naučila delati samo za enega zglednega delavca, ne za tri.

Okrevanje seveda še ni končano, saj s sebe ves čas trga nove in nove plasti travme. Še vedno se recimo nerazložljivo boji teme in zato še vedno ne more preživeti noči sama v hiši. Tudi stonoge na zidu jo še vedno nerazložljivo močno vržejo iz tira. »Očitno so v podzavesti še vedno nepredelane reči. Sumim, da predvsem tiste, ki so vezane na mamo. Ker jo še vedno ščitim v srcu, nisem se še spoprijela z velikim delom bolečine, ki mi jo je povzročila ona.«

A med vsem, kar se je naučila, je tudi globoko zaupanje v terapevtski proces. »Delo s sabo je trdo, a nadvse smiselno. Čisto vso vloženo energijo dobiš nazaj z bogatimi obrestmi. In to te motivira, da greš naprej. Kolikor sem se terapij zaradi čustvene razviharjenosti bala, se jih že dolgo tudi veselim. In največja nagrada od vseh je to, da se čedalje pogosteje kar tako, brez kakega konkretnega razloga zdrznem: pa saj je življenje lahko tudi lepo!«

Objavljeno v reviji Zarja št. 1, 31. 12. 2108.