damjan damjanovic tina princes damjanovic 49 Odkrito.si

Tretja poroka! Nekdanji žirant na Pop TV se je ...

horoskop_napoved Svet24.si

Horoskop za ponedeljek, 24. junija

jupiter_venus_mercury_leo Petisvet.si

Tedenski horoskop od 24. 6. do 30. 6. 2019

velenje jezero bobo Svet24.si

Nove podrobnosti v zvezi s smrtjo v Velenjskem ...

meghan markle 1 Svet24.si

Meghan Markle ima sovražnike tudi v svoji ...

Ana Dolinar Njena.si

Ana Dolinar končno pokazala nosečniški trebušček

tanja žagar miki šarac Njena.si

Se je Tanja Žagar poigrala z oboževalci?

Odklenjeno

Nisem sodnik, ampak tolažnik

V moderni draveljski cerkvi, kjer je Miran Žvanut župnik in hkrati vodja jezuitov, piše na steni: »Bog vse vidi! Kamere v cerkvi pa tudi!« Nekje v ozadju je, skrbno skrita pred radovedneži, skupina mladih pripravljala ogromne jaslice, ki so vsako leto drugačne in jih hodijo občudovat od blizu in daleč. »Vesel sem, da se družijo in skupaj ustvarjajo,« pravi pater in pokaže na okoliške bloke, ki so zrasli v zadnjih desetletjih. V njih je ogromno osamljenih ljudi in njihov obup je med prazniki, ko se drugi prešerno družijo, še toliko večji.

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Najbrž se zgodi, da se med osamljenimi kdaj znajde tudi kakšen duhovnik? Seveda, ampak pater Miran ima za zdaj drugačne probleme – komaj kdaj najde trenutek zase, da se lahko posveti svojim mislim. Med župljani je zelo priljubljen, pravijo, da je iskriv, duhovit, zmeraj pripravljen na pogovor, pomoč in sodelovanje. »No, najbrž pa tudi nisem vsem všeč, gotovo kdo godrnja, da nimam nobenega pametnega dela, ko me vidijo, kako tečem in se vozim s kolesom,« se smeje. Najbrž ga redki opazijo, kako leze ob petih zjutraj na Rožnik ali na Šmarno goro, ker takrat povečini še spimo. Visoki, vitki jezuit, ki se bo prihodnje leto srečal z abrahamom, je nedvomno kdaj igral košarko. Mimogrede, pred župniščem je košarkarsko igrišče.

Vse je bilo pretehtano. Kako je prišel do spoznanja, da želi biti duhovnik? Je  zaslišal oziroma začutil nenaden klic, o katerem pričajo nekateri? Pater se nasmeje (nasploh se veliko smeji). »Ne, nič ni šlo na hitro. Človek ima v različnih obdobjih drugačne poglede na življenje. Iskal sem, kaj me najbolj zadovoljuje, uresničuje, izpolnjuje. V srednji šoli je bila najprej košarka, šola je bila bolj za zraven. Igral sem v postojnskem klubu, zelo močni smo bili, dobra ekipa. Potem sem služil vojsko v nekdanji JLA in takrat sem sklenil, da bom končal z aktivnim športom. V nasprotju z mnogimi imam zelo lepe spomine na vojsko, ki mi je spremenila pogled na življenje. Doživel sem zanimivo izkušnjo medverskega dialoga, ko ni bilo popolnoma nič pomembno, če si bil katolik, pravoslaven ali musliman. Še zdaj imam zelo dobre stike s pravoslavnim prijateljem iz Beograda. Vojska je bila pomemben prehod v zrelo obdobje,« pravi, jaz pa pripomnim, da mnoge matere še danes žalujejo, ker so njihovi razvajeni sinovi oropani za to izkušnjo.

Po prihodu iz vojske je študiral, najprej je diplomiral na lesarstvu, potem se je odločil za farmacijo, nazadnje je po temeljitem premisleku pristal na teologiji. »Za kaj takega se ne odločiš kar tako, to je dolg proces, gotov moraš biti, da je to zate in ti prinaša srečo. Tudi dovolj trdnosti je treba, da se lahko soočiš z okoljem. Starši so bili začudeni, izhajam sicer iz verne družine, niso pa pričakovali, da bom duhovnik. Z dekletom sva se sporazumno razšla, tudi to je bil dolg proces, ni se zgodilo v trenutku. 'Lej, če je to res božja volja, potem ne morem nič proti temu,' mi je rekla.«

zupnik1b.jpg
Pater Miran Žvanut je pretekel 16 maratonov, med njimi bostonskega.
Mateja J. Potočnik

Celibat se preveč napihuje. Za njegovim hrbtom na steni visi slika Ignacija Lojolskega, ki je ustanovil jezuitski red. »Jezuiti so mi bili zmeraj malce skrivnostni,« pravi. »Ignacij je bil vojak, rad je imel dobro družbo in dekleta, rad je bral viteške romane. Potem je bil v neki bitki ranjen, zdravljenje je bilo dolgo, viteških romanov ni imel, zato je bral življenja svetnikov. Ugotovil je, da se ob viteških romanih dobro počuti le za trenutek, spoznanja o svetnikih pa kar ostajajo v njem. Zapustil je vojsko in šel na Sorbono študirat teologijo, z nekaj prijatelji je potem ustanovil jezuitski red.« 

Mislite, da je bil celibat zanj problem, vprašam. Globoko vzdihne. »Ma ne, jaz mislim, da se celibat malo preveč napihuje. Ko sem se odločil za duhovništvo, mi je marsikateri prijatelj rekel, a si zmešan, kaj se greš, si normalen, še moj brat je bil zelo zadržan. Potem pa sem jih povabil v svojo skupnost, da vidijo, kako živimo, in so z vzdihom ugotovili, 'pa saj vi ste normalni'. Ja, kakšni pa?«

Najprej moraš spremeniti sebe. Ampak duhovnikov je vse manj, če bi lahko imeli družine, bi jih bilo najbrž več, pravim. Da ne govorimo o ženskah, ki ne vidijo nobenega pametnega razloga, zakaj ne bi bile dobre duhovnice. »Veste, mi razmišljamo z vidika zahodnega sveta. Živel sem na Irskem in v ZDA, kjer je feminizem močan in zahteve po enakopravnosti v Cerkvi velike, v nekaterih drugih predelih sveta pa revščina, neizobraženost in zatiranje potiskajo ženske v popolnoma drug položaj. Papeževe odločitve pa zadevajo ves svet. Vprašali ste me, kaj bi v vesoljni Cerkvi spremenil, če bi bil papež. Najprej bi vsekakor spremenil sebe, kot sem se, ko sem prišel v Dravlje. Imel sem tisoč načrtov, kaj vse bi lahko napravil, ampak zdrava pamet ti pravi, počakaj, da boš videl, kje sploh si. Šele ko začutiš ljudi okrog sebe, lahko kaj spremeniš.« V Dravljah je štiri leta.

Nič nimajo, pa so srečni. Pater Miran je živel in deloval marsikje po svetu, tu in tam ga na kakšen konec sveta zapelje tudi šport. Dobesedno. Prevozil je znameniti španski Camino (s kolesom), z istim prevoznim sredstvom se odpravi tudi na Murter (če ne veste – to je otok blizu Šibenika!), kjer imajo jezuiti dom, v katerem prirejajo delavnice za mlade. Koliko časa potrebuje do tja? No, če se odpravi ob polnoči, je ob sedmih zvečer že tam.

In povsod seveda srečuje ljudi. Kakšne so izkušnje z njimi? Čudovite, pravi. »Kamorkoli grem, skušam spoznati vse, kar je najboljšega. Sicer nisem bil navdušen, ko so me poslali na Irsko, tam sta dež in veter, sem godrnjal, raje bi v Francijo. Ampak v duhu pokorščine sem pač šel. In se zaljubil v Irsko. Irci so kleni in vztrajni ljudje, od njih sem se naučil veliko o komunikaciji, ki jo odlično obvladajo. Na začetku vsakega stavka ponovijo tvoje ime, da si ga zapomnijo, znajo poslušati človeka. Najprej obnovijo, kaj je kdo povedal, in šele potem s premislekom odgovorijo. Latinska Amerika me je naučila topline med ljudmi. Tam se ljudje objemajo, veselijo življenja, in to ljudje, ki nimajo nič! Veseli so, vse bi ti dali, nobene depresije. Ko sem prišel domov, sem se spraševal, zakaj so vsi tako hladni okrog mene. Kaj nam manjka? Pred leti sem obiskal jezuitske misijone v Mehiki med Indijanci Tarahumara, tam so šole slabše od hlevov, ampak otroci so srečni, da sploh kdo pride in jih uči. Mi se preveč radi primerjamo z Nemčijo, Švico, Ameriko, pojdimo raje kdaj v države, kjer je uboštvo vsesplošno, pa bomo bolj znali ceniti, kar imamo.«

Prenašate to na svoje vernike? Jim pripovedujete o tem? »Seveda. Več kot beseda jim pove način mojega življenja. Vsako nedeljo je pri maši 1300 ljudi, skozi našo župnijo gre nekaj tisoč vernikov. Enim sem všeč, drugim nisem, a se s tem ne obremenjujem. Ljudem želim prinašati optimizem, upanje. Najhuje za človeka je, če nima upanja. Upanje nam prinaša pravo svobodo. Pri zadnji maši smo brali pismo, ki ga je napisal apostol Pavel somišljenikom iz zapora in jim želel, naj se veselijo. Lahko je o tem govoriti, ko ti gre vse kot po maslu, a pisati o veselju iz ječe? Notranje veselje te drži pokonci, tudi če padeš. To so me pa Američani naučili – zakaj so padci. Zato, da se kaj naučimo iz njih. Sprejmi poraz in premišljaj, kako se boš pobral, to je zame filozofija življenja.«

Kdo sem, da bi sodil? Jezuiti se ukvarjajo z dobrodelnostjo, duhovnimi vajami, izobraževanjem, ena od njihovih prioritet je tudi delo z begunci in zaporniki. Skratka, veliko bede srečujejo na svojih poteh. Ste utrjeni, ga vprašam. Tudi sam je velikokrat v stiski, kaj naj reče, kako naj  potolaži družino, kjer se je zgodilo kaj hudega, recimo neozdravljiva bolezen ali samomor. Navsezadnje imamo takšne težave vsi, Slovenci smo namreč precej zadrti, ne vemo, kako bi se obnašali, ko se komu kaj hudega zgodi, zato smo raje tiho in se umaknemo. »Saj ni treba veliko besed, dovolj je, da si ob nesrečniku, da čuti podporo. Jaz sem iz Primorske in v šoli smo velikokrat brali Gregorčičeve pesmi, še posebej si velja zapomniti verz 'gorje mu, kdor v nesreči biva sam, a srečen ni, kdor srečo uživa sam'. Zberi pogum in pojdi k človeku v nesreči, lahko si tiho, bodi ob njem in z njim. Lažje je, če bolečino deliš z nekom, sicer pa tudi lepa doživetja nimajo prave vrednosti, če jih zadržiš zase.«

zupnik3.jpg
Pater Miran Žvanut ne zapravlja časa, ko je slabo vreme, opravi jutranje molitve kar na sobnem kolesu.
Mateja J. Potočnik

Gotovo se k njemu zatekajo tudi ljudje, ki se čutijo krive pred Bogom in ljudmi? So se mu kdaj zaupale ženske, ki so naredile splav? »Seveda,« pravi. In kaj ste naredili? Kakšno kazen ste jim naložili, saj je to vendar smrtni greh, vprašam. 

»Kakšno kazen naj bi naložil, saj nisem sodnik! Vem, da so to zelo težke rane, žensko skušam razumeti in potolažiti, včasih pomaga, če da otroku ime in moli zanj, molitev pa obljubim tudi jaz. Meni se zdi velika stvar, da trpečemu pomagaš. In da se zavedaš, da smo vsi grešniki.«

Za zdaj iščem samoto. Je tudi duhovnik kdaj osamljen in bi komu dal glavo na ramo? »V skupnosti nas je trinajst in trenutno imam drugačne probleme – iščem trenutke, da bi se lahko umaknil na samo, da bi imel malo miru. Imam dobra kaplana in odlično katehetsko ekipo, pa mi še zmanjka časa za vse, kar bi rad postoril. Na srečo imamo jezuiti vsako leto osem dni duhovnih vaj v tišini, dvakrat v življenju pa po en mesec. S pomočjo svojega duhovnega spremljevalca takrat skušaš ugotoviti, kaj ti Bog v danem trenutku sporoča.« Previdno vprašam, koliko je star najstarejši jezuit v skupnosti. Pravi, da 92 let. Torej bratje seveda skrbijo zanj. Kdaj pomisli na čas, ko mu bodo pohajale moči in si bo morda želel koga bližnjega? »Ne razmišljam o tem, ko pa bo prišel ta čas, se bom soočil s tem. Zdaj skrbim za zdravje, da sem lahko čim bolj aktiven, nimam pa časa, da bi se obremenjeval s tem, kaj bo čez dvajset let.«

Gotovo upa, da bodo okrog njega ljudje, ki bodo poskrbeli zanj? »Upam, da bodo, če pa jih ne bo, jih pač ne bo,« pravi smeje. 

Edina zapoved je ljubezen. Tole vprašanje sem postavila že marsikateremu duhovniku in dobivala sem precej različne odgovore: če torej živiš po božjih zapovedih, pa ne hodiš v cerkev, morda niti zakramentov nimaš, boš vseeno sprejet v božje kraljestvo? 

»Samo ena zapoved je – to je ljubezen. Najpomembnejše je – ljubi Boga, ki ti je dal življenje, in svojega bližnjega, kakor ljubiš samega sebe. Da bom jaz nekoga obsojal, ker je naredil splav ali samomor? Delal sem z zaporniki pri nas in v Ameriki, pa sem se neredko čudil, kako je obsojenec sploh takšen, kot je, glede na to, v kakšnih grozljivih razmerah je odraščal.«

Kaj bi zaželeli našim bralkam in bralcem za božič?  »Da ugasnejo TV, radio in računalnik ter gredo s prijatelji ven na sprehod, vseeno kam, v naravo ali na kavo, samo da se družimo. Kaj me briga, s kom je Putin in kašnega kužka ima neka princesa, zanima me življenje tu z vami. V tej sobi je življenje. Zdaj živim. Jezuiti imamo navado, da preden gremo spat, naredimo t. i. ekzamen, pregled vsega dne. Zelo pomembno je, s kakšnimi mislimi smo vstali, ker nam to zakoliči dan. Smo se razveselili lepega jutra ali nergali, ker moramo spet v službo? Ne zavedamo se, kako pomembno je, da vzgojimo svoje misli,« pravi sogovornik. Pa je to mogoče – da streniramo svoje misli? O, seveda je mogoče, pravi. »Prepričan sem, da se vsak človek sam odloči za svobodo in srečo.«     

zupnik2.jpg
»Škoda, da se ljudje preveč obremenjujemo s politiko, raje bi si vzeli čas za svoje bližnje.«
Mateja J. Potočnik

Kaj vas najbolj osrečuje?

»Zanimivo vprašanje. O sreči ne razmišljam. Bolj mi je všeč, če me vprašate, kaj me najbolj razveseli. Vsekakor dobra družba.«

So to predvsem verni ljudje?

»Samo v Sloveniji dobivam takšna vprašanja. Družim se z dobrimi in zanimivimi ljudmi, pri tem vera ni nikakršna ovira.«

Objavljeno v Zarji št. 52, 24. 12. 2018.