damjan damjanovic tina princes damjanovic 49 Odkrito.si

Tretja poroka! Nekdanji žirant na Pop TV se je ...

horoskop_napoved Svet24.si

Horoskop za ponedeljek, 24. junija

jupiter_venus_mercury_leo Petisvet.si

Tedenski horoskop od 24. 6. do 30. 6. 2019

velenje jezero bobo Svet24.si

Nove podrobnosti v zvezi s smrtjo v Velenjskem ...

meghan markle 1 Svet24.si

Meghan Markle ima sovražnike tudi v svoji ...

Ana Dolinar Njena.si

Ana Dolinar končno pokazala nosečniški trebušček

tanja žagar miki šarac Njena.si

Se je Tanja Žagar poigrala z oboževalci?

Odklenjeno

Svetovne religije mi gredo čedalje bolj na živce

Naš najmarkantnejši fotograf v mondeno okolje Adriaticove galerije prispe v sedemnajst let stari bundi, ki mu jo je poklonil Tomaž Humar. Tudi njegov predpotopni avto, ki ga je kupil za en evro, je zgodba zase. »Mnogi mi ne verjamejo, da imam s sabo vedno tole,« se nasmehne in izza sedeža potegne sekiro. »In sicer zato, da lahko z njo potolčem rjo, ko mi začne pritiskati na zadnjo gumo.« Vse to bi bila lahko seveda krasna iztočnica za klasičen pogovor o breznu, v katerega nas peha potrošniški kapitalizem. Arne Hodalič je pri nas na to vsekakor opozarjal med prvimi. A tokrat sva se dobila z drugim namenom. V prej omenjeni galeriji so namreč visele fascinantne fotografije v sklopu njegove zadnje razstave Pozabljene podobe moje Indije. Tja se je prvič odpravil pred natanko tridesetimi leti. In ker bi bilo škoda, da bi bila njegova Indija res pozabljena, se je moje prvo vprašanje glasilo …

Avtor:

Jure Aleksič

Značke:

Pred tridesetimi leti se je mladi Arne Hodalič prvič odpravil v deželo fakirjev in plešočih kober. Kakšen je bil ta mladenič in v kakšno deželo je prispel?

To je bilo sploh moje prvo veliko svetovno popotovanje, vsekakor moja prva Azija. Tja sem se odpravil po tem, ko sem dolgo postavljal svoje podjetje za najemanje jadrnic. Ko je posel zacvetel, me je začelo vse skupaj dolgočasiti, zato sem potreboval nov izziv. Indija je bila takrat pri nas zelo popularna dežela. Mnogi moji prijatelji so napol živeli tam. Spomnim se recimo, da je moj prijatelj Bojan Brecelj nekoč stopil iz svoje hiše in brez ficka v žepu odštopal naravnost v Indijo. Mislim, da je bil celo bos. Če pa je imel slučajno obute sandale, se je nazaj definitivno vrnil bos.

Je bila pot v Indijo tudi za vas spiritualna?

Oh, kje pa! Ta plat Indije mi je šla vedno strašno na jetra – sploh ne morem povedati, kako zelo!

Še danes?

Danes bolj kot kdajkoli! Ravno lani sem obiskal enega od najpopularnejših ašramov na jugu države in se mi je vse skupaj še do konca zagabilo.

Ampak zakaj?

Ker gre samo za poceni nategovanje naivnih Zahodnjakov. »Materialni svet je nepomemben,« učijo tamkajšnji »preroki«, »zato nam izročite vse svoje imetje.« Klasika. Mislim, recimo Sai Baba! Saj so ga vendar posneli, kako goljufa pri čudežu z zlatim prahom med molitvijo! Ko bi bil vsaj dober iluzionist! Pa še to ni bil. In iluzionisti so bili tudi vsi drugi sveti možje, ki sem jih srečal. Indija je pod svojo tanko kvaziduhovno skorjo izjemno trda dežela. Saj glede na izhodišča tudi mora biti. Zahodni obiskovalci pa so še vedno tako nepojmljivo naivni. Res ne razumem, zakaj hodijo ljudje iskat svojo spiritualnost k slabim čarovnikom v Indijo. Zakaj je vendar raje ne poiščejo doma?

A čeprav zavračate njene spiritualne čare, Indiji osebno ogromno dolgujete.

Drži, Indija mi je dala največ, kar bi mi sploh lahko. To je dežela, ki je iz mene naredila fotografa. Na tej poti sem posnel fotografijo, ki je švicarskega urednika prepričala, da je odkupil slike in me pobaral: »Kam greš pa na naslednjo pot?« Ob tem sem bil prav presunjen, saj prej v tej smeri sploh nisem razmišljal. A sem se hitro spomnil: »S čolnom bi rad po reki Nil prečkal puščavo med Sudanom in Egiptom!« In je urednik zraven honorarja za slike iz Indije lepo odštel še nadaljnjih pet jurjev, da sem lahko odrinil. Zanimivo, sliko, ki je iz mene naredila fotografa, sem posnel v katmandujskem templju na dan, ko mi je doma umrl oče.

Prav na isti dan?

Tega se še kako dobro spomnim. Bilo je po tem, ko smo se na strehi avtobusa peljali iz Varanasija do Nepala. Kakšni norci. Čez celo Himalajo smo se tri dni in dve noči pozimi vozili na strehi avtobusa.

Ampak kako? Kaj vas ni zeblo?

Saj sem imel kapo. Pa mlad in nor sem bil. Zanimalo me je pač, kako je v Nepalu.

Ledolomilec Arne! Gotovo ste se torej tudi okopali v Gangesu.

Seveda, kopaš se in piješ iz te reke, iz nje tudi zajemaš za čaj … Sčasoma se nekako navadiš na to, da se vanjo vsak dan zlivajo iztrebki desetin in desetin milijonov ljudi. In da je za povrh polna trupel. Enkrat se mi je v Tomosov propeler, ki sem ga pretihotapil s sabo, zapletel dojenček. Pravzaprav se je zapletla vrvica za cvetje, v katerega so ubožca okrasili za poslednje zakramente. Kasneje sem naredil tudi fotografijo, kako se za nekega drugega dojenčka tepejo psi. Taka je bila in marsikje še vedno ostaja realnost Indije. Priznam, da v taki pokrajini zelo težko najdem prostor za spiritualnost. To seveda ne pomeni, da ne čutim pristnega spoštovanja do starodavnih izročil.

Ampak?

Ampak preprosto ne morem prebaviti te zahodnjaške zagledanosti v orientalske religije. Iz katerih potem ljudje poberejo nekaj za svoje udobje najprimernejših reči in mislijo, da so zaradi tega blazno razsvetljeni. Z vsakim letom potovanj mi grejo v resnici vse svetovne religije čedalje bolj na živce. Po eni strani so krasno sredstvo za lupljenje naivnih, za povrh so pa tudi izgovor in opravičilo za vse najhujše možne svinjarije. Če je vera raznih prerokov in pridigarjev tako močna in goreča, zakaj se potem ne grejo v božjem imenu sami razstrelit v samomorilskem napadu? Zakaj vedno raje najdejo rahlo butaste in zgubljene mlade fante, da to storijo namesto njih?

arne3.jpg
Reka Ganges leta 1988 (Arnejeva prva pot v Indijo)
Arne Hodalič

Prav res. No, od vseh teh imenitnih fotografij, ki visijo po zidovih okrog naju – katera skriva v sebi najboljšo indijsko zgodbo?

Hm … V resnici se za prav vsako skriva neka štorija.

Ampak če izberete vam osebno najljubšo?

Oh, to bi bila pa definitivno tale!

(Popelje me k fotografiji dveh čolnov na sončni obali, kjer se izkrcava nekaj Indijcev, medtem ko jih bodro opazuje trop potepuških psov.)

Hm, saj ne rečem, da ni lepa … Ampak zgodbe pa ne vidim nobene prav dramatične.

Vprašali ste me po tisti, ki v sebi skriva najmočnejšo zgodbo! Ta slika je z Andamanskega otočja leta 2001. Bil sem del ekspedicije na francoski jadrnici, ki je prevažala znanstvenike, od biologov do antropologov. Osem mesecev sem na krovu služil kot uradni fotograf ekspedicije. Namenili smo se obiskati pripadnike plemena Jarawa. To je bilo eno zadnjih plemen, ki so se še upirala temu, da bi jih »civilizirali«. Ko je nastala ta fotografija, sploh še niso imeli nobenega resnejšega stika z belim človekom, saj je svet zanje izvedel šele tri leta pred mojim obiskom. Ravno te dni smo lahko prebrali, da je njim bližnje sentinelsko ljudstvo spet ubilo nekega misijonarja, mormona, ki je šel tja širit svojo bebavo ideologijo. Še vedno torej očitno nič ne vprašajo, ampak samo začnejo prožiti puščice. Tudi na helikopter, če je treba. In prav je tako!

Ste bili vi z znanstveniki morda tam, da bi vzpostavili stik?

Tako je. S sabo smo imeli direktorja glavnega antropološkega muzeja v Franciji, ki se je pred upokojitvijo namenil opraviti še največje antropološko delo stoletja. Cilj je bil naslednji: ponoči z dvema gumenjakoma dosežemo obalo, kjer ju potem zakopljemo in se utaborimo. Tabor naj bi bil obdan z žico in zavarovan z minskim poljem. Nasploh smo bili oboroženi do zob. Prav res do zob! Pri Rdečih Kmerih v Kambodži smo prej nakupili pravo malo orožarno, mislim, da kar petnajst kosov mitraljeza M 16, pa ročne bombe, metalec granat M203 in vsega skupaj 40.000 kosov municije. Vse skupaj mi ni sicer prav nič dišalo, a sem bil pač del odprave in sem se moral s tem sprijazniti.

Kakšna štorija! Ampak kako naj bi vendar francoski družboslovci vihteli težaške mitraljeze?

Saj smo imeli s sabo kapitana, ta je bil eden najbolj utrganih likov, kar sem jih spoznal v življenju. Tri univerzitetne diplome, trideset napisanih knjig, IQ preprosto neizmerljiv … Za povrh pa Mosadov trenirani komandos, ki je med drugim v Pakistanu pripravljal afganistanske mudžahide za borbo proti Rusom.

arne2 Kogi_068.jpg
Indijanci Kogi iz pogorja Sierra Nevada de Santa Martha v Kolumbiji
Arne Hodalič

In kako se je vse skupaj izteklo?

Ne prav posebej slavno. Nekje vmes so pripluli indijski specialci in se vkrcali na našo ladjo, medtem ko so na nas ves čas merili s topom. Vodja specialcev nam je povedal, da smo osumljeni terorističnega napada na Indijo. Če bodo na barki našli orožje, bomo nedvomno obsojeni na 25 let zapora.

Orožje ste seveda imeli?

Seveda. Na srečo smo ga imeli ob vdoru specialcev zelo dobro skrito. Veliko večino v kuhinji, v posebej vgrajenem skritem predelu za začimbami. Indija je bila sicer že takrat zelo varna država, a nam je prišlo orožje še kako prav, ko smo morali v Indoneziji pred tem odbiti napad morskih roparjev.

Ker nič ne vemo, da bi četrt stoletja gnili v indijskih zaporih, sklepam, da ga niso našli?

Na srečo ne! Čeprav so ga zagrizeno iskali štiri ure in so vmes tudi že začeli odvijati dele kuhinje. Neke druge Francoze, ki so se tam blizu ilegalno potapljali, so takrat v resnici za dolgo zaprli. Lahko vam povem, da nas je med preiskavo vse na barki pošteno oblivala zona. Na srečo niso našli ničesar, a so nas vseeno izgnali iz Indije. Antropološko delo stoletja je sicer spodletelo, mi pa smo bili vseeno presrečni, da smo lahko oddrveli daleč daleč stran.

S pripadniki ljudstva Jarawa pa se niste nikoli srečali?

V resnici smo se, saj smo se na hitro uspeli izkrcati na njihovem ozemlju. Včasih so prišli iz gozda ven do ceste in se zastrmeli v prišleke. Ogljeno črni, ogromne oči, nagi, agresivni kot hudiči … Neki njihov otrok me je z nožem iz bambusa pošteno zabodel v roko, ker sem ga hotel fotografirati. Meril je v srce, a sem na srečo še ravno pravi čas dvignil roko, da se zaščitim.

Glede na to, kje vse ste že bili in kaj vse doživeli, je na tem planetu sploh še kak kotiček, kamor vas nezadržno vleče?

Oh, seveda! Lepo vas prosim, kam vse me vleče! Morda najbolj od vsega na Antarktiko. Moje velike sanje so, da bi šel za leto dni živet na kakšno tamkajšnjo raziskovalno postajo. A možnosti za take poti so danes povsem okrnjene, saj ti jih nihče ne financira. Ne vem, kdaj so me nazadnje poslali na kakšno resnejšo pot, ki ni bila pro bono. Danes živim pretežno od predavanj, vsake toliko si sam financiram kakšno ne predrago pot, da dobim »štof«. No, Antarktika je seveda za kaj takega bistveno predraga. Kot tudi moje druge velike neizpolnjene sanje … Namreč da bi šel v orbito!

V orbito!

Ja, da bi vsaj kake tri ali štiri dni krožil nad planetom. O, kako si to želim!

Haha, lepo da ste tako realistični pri svojih sanjah.

Ja, saj vem. (smeh) No, od morda uresničljivejših projektov pa me najbolj mika … Če dobro razmislim, bi se najraje vrnil med kolumbijske Indijance Kogi. Ta avantura se me je med vsemi mojimi morda celo najbolj dotaknila. To niso »kar eni« Indijanci, to so veliki misleci in filozofi. Tam nekje okrog leta 2005 sem bil pri tem hribovskem ljudstvu z Andov. In jih kar ne morem pozabiti.

Kako to?

Ker sem ob njih edinkrat v življenju verjel še v nekaj več kot v »s kamnom po glavi«.

Slikovito srhljiv opis.

Kogiji verjamejo, da ima vsaka stvar svojo dušo, od kamna do ptiča do človeka. So totalni vegetarijanci, ki ne skačejo z višine v vodo, češ da to vodo boli. Če res morajo posekati kako drevo, se mu na veliko opravičujejo, saj vejo, da ga boli.

Pa saj ga res! To je bilo tudi znanstveno potrjeno.

Sami sebe imenujejo »starejši bratje«, ki morajo mlajše brate, torej našo »razvito« civilizacijo, še res ogromno naučiti, da bomo sploh preživeli. Nepozabni liki. Ko smo jih povabili v Pariz, so se jim blazno smilile vse rastline, ki morajo rasti skozi beton. Ko so jih z avtobusom peljali na izlet v Alpe, so se kategorično uprli temu, da bi jih peljali skozi predor pri Grenoblu. Raje so se sedem dodatnih ur vozili po stranskih poteh. Češ da je bila s kopanjem predora zadana velika bolečina in da bo gotovo sledilo bridko maščevanje. In naj me vrag, če ni samo nekaj tednov po tem v taistem predoru izbruhnil sloviti požar in terjal skoraj 50 življenj.

Neverjetno!

Tudi mene je ob tem takrat pošteno požgečkalo po želodcu. Vsak dan z njimi je bil neka čisto svoja pustolovščina. No, k tem mojim Indijancem me strašno vleče nazaj.

Morda zato, da bi lahko spet vsaj za kak teden verjeli še v kaj več kot v »s kamnom po glavi«.

Predvsem me zanima, kaj se je z njimi zgodilo. Ker mi je bilo že takrat jasno, da njihova čistost in varnost ne moreta trajati. Videl sem, s kakšnim hrepenenjem so mnogi strmeli v baterijsko svetilko na moji glavi. Ne glede na to, kako kategorično jim šamani prepovedujejo »napredek«. Ko sem jim jo na koncu hotel pokloniti, so mi to strogo prepovedali. A kot rečeno, jasno je bilo, da se ne bodo mogli večno upirati. Zelo me zanima, kaj je zdaj z njimi. No, saj tudi že malo bolj aktivno raziskujem opcije za to pot. In morda vam bom v naslednjem pogovoru že lahko poročal, ali in kako so se uspeli ubraniti. CITAT:  »Preprosto ne morem prebaviti te zahodnjaške zagledanosti v orientalske religije. Iz katerih potem ljudje poberejo nekaj za svoje udobje najprimernejših reči in mislijo, da so zaradi tega blazno razsvetljeni. Z vsakim letom potovanj mi grejo v resnici vse svetovne religije čedalje bolj na živce.« »Ko so Indijance Kogi z avtobusom peljali na izlet v Alpe, so se kategorično uprli temu, da bi jih peljali skozi predor pri Grenoblu, češ da je bila s kopanjem predora zadana velika bolečina in da bo gotovo sledilo bridko maščevanje. In naj me vrag, če ni samo nekaj tednov po tem v taistem predoru izbruhnil sloviti požar in terjal skoraj 50 življenj.«

Objavljeno v reviji Zarja št. 51, 18. 12. 2018.