vogrinec Odkrito.si

Kaj se dogaja s Tonetom Vogrincem?

Katarina Venturini Svet24.si

Jezi se le na določene ljudi

Retrogradni Merkur Petisvet.si

Marsikaj se bo končalo, želje se bodo ...

profimedia-0338601124 Svet24.si

Pozor! Nikar še ne oblecite kratkih hlač

kraljica elizabeta, velika britanija, združeno kraljestvo, zastava Svet24.si

Kaj se bo zgodilo, ko bo umrla britanska kraljica ...

vichy bff, prijateljstvo Njena.si

Zahvali se svoji BFF in ji podari darilo!

Lado Bizovičar Njena.si

Lado Bizovičar zajokal na javni televiziji

Odklenjeno

Pustimo jim vsaj dostojanstvo!

Ne prav lepa resnica za sijočim obrazom humanitarnosti.

Avtor:

Simona Furlan, Lara Jelen

Značke:

December je mesec predpraznične mrzlice, pa tudi dobrodelnosti. Slovenci imamo veliko različnih humanitarnih organizacij, ki pomagajo ljudem v stiski, srčno podpiramo tudi številne in zelo raznovrstne dobrodelne akcije. Veljamo torej za sočuten narod, vendar ta razširjena dobrodelnost pri marsikom zbuja tudi nekaj nelagodja in pomislekov. Prvi je ta, da v dobro delujoči socialni državi skrb za ljudi v stiski ne bi smela biti prepuščena nevladnim organizacijam. Te lahko blažijo stiske, ne morejo pa jih sistemsko odpravljati, kar je seveda naloga države. Drugi pomislek pa se dotika dobrodelnosti same. Pri nas v zvezi z revščino vlada kar nekaj stereotipov, zlasti razširjen je ta, da si je vsak sam kriv, da mu gre slabo, in pomoč, kadar je dana kot miloščina slabšemu od nas, mu tako morda pomaga do kakšnega obroka, hkrati pa mu odvzame temeljno človeško dostojanstvo in ga potiska v manjvreden položaj.

Zanimivo je tudi, da je dobrodelno sicer dejavni slovenski narod tako sumničav in nezaupljiv do prejemnikov državne socialne pomoči, na primer. Pogosto veljajo za zajedavce poštenih, delavnih državljanov, za lenuhe, prevarante ..., kar pa seveda še zdaleč ni res. Drži, da se včasih dogajajo tudi zlorabe socialne pomoči, a delež tistih, ki na tem področju zlorabljajo sistem, je komaj vreden omembe. Glasovi tistih, ki tovrstnim stereotipom ostro nasprotujejo in dokazujejo, da ne držijo, pa se žal prevečkrat izgubijo v političnih kalkulacijah in leporečju.

Država se pohvali in požuga. Zdi se namreč, da državi, ki bi morala skrbeti za to, da nobeden od njenih državljanov ne bi bil reven, lačen in bos – mislimo zlasti na ogrožene skupine, kot so delavci z minimalno plačo, prekarci, brezposelni, starejši … – ustreza razširjenost tovrstnih predsodkov. Med seboj sprto ljudstvo je pač lažje nadzorovati in od njega tudi ne gre pričakovati usklajenega protestnega odhoda na ulice, na primer. 

Zdaj bo najbrž marsikdo skočil v zrak, češ da se država trudi po najboljših močeh, saj »s celotnim sistemom socialnovarstvenih prejemkov zagotavlja osnovno socialno varnost pomembnemu delu ljudi in učinkovito blaži revščino«, kot smo na primer izvedeli v eni od izjav ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Drži, da je v marsikateri državi še veliko huje biti reven kakor pri nas, ampak to je za tiste, ki ždijo v osami brezposelnosti, pomanjkanja in načetega dostojanstva, nekoristni, neopaženi in obsojeni na miloščino, kaj slaba tolažba. Sploh kadar slišijo besede – blagohotno jim recimo nerodne – generalne direktorice GZS Sonje Šmuc o »deželi bogatih revežev« ali Anje Kopač Mrak, takrat še ministrice, o prekarcih, ki da zaradi prednosti tega statusa itak nočejo v redno službo.

Mimogrede – človek bi (malce stereotipno, priznam) pričakoval, da bodo ženske na odgovornih položajih vendarle premogle več empatije ali vsaj sočutja oziroma – in, če hočete – preproste zdrave pameti kakor moški kolegi. Pa tudi, da se bodo bolj zavedale nujnosti dolgoročnega urejanja  področja socialne varnosti, ne nazadnje zato, ker analize kažejo, da so v veliki nevarnosti, da pristanejo v revščini, prav ženske po 65. letu starosti oziroma po upokojitvi.

Sociala na ramenih prostovoljcev. Na področju socialne varnosti je težava te države vsekakor tudi velika prenormiranost, torej preveč zakonov, podzakonskih aktov, predpisov ... Centri za socialno delo, seveda čast izjemam, torej ena tistih institucij na ravni države, ki bi se morala prva odzvati na stiske ljudi in jim pomagati, se bolj ukvarjajo s seboj in s prelaganjem papirjev kakor z ljudmi in njihovimi (individualnimi) stiskami. V socialni politiki ni premišljenih sistemskih pristopov, ampak zgolj odzivanje na trenutno situacijo, so že pred leti opozarjali  v Nacionalnem forumu humanitarnih organizacij Slovenije (NFHOS).

V letu 2017 so prostovoljske organizacije s skoraj 300.000 prostovoljci opravile 9,5 milijona prostovoljskih ur, od tega v socialni dejavnosti dve tretjini, smo lahko brali v sporočilu za javnost po letošnjem sprejemu predstavnikov NFHOS pri predsedniku Pahorju. Kot tudi, da je bilo v socialne programe in storitve statistično vključenih več kakor 700.000 uporabnikov. »Slovenci iz izkušenj vemo, da o narodovi usodi odloča socialna povezanost. Krepitev socialne povezanosti je zato v najbolj elementarnem državniškem interesu,« je ob koncu nagovora humanitarcem v plemenitem slogu rekel predsednik in se še enkrat zahvalil »vsem ljudem dobrega srca«. 

In ti ljudje dobrega srca, ki pogosto dajejo potuho državi, večinoma res delajo z najboljšimi nameni. Ampak saj veste, »pot v pogubo je tlakovana z dobrimi nameni«, kot je modro povedal sveti Bernard; ali kot je precej stoletij pozneje zapisala Mary Wollstoecraft, britanska pisateljica, filozofinja in feministka: »Svet potrebuje pravičnost, ne dobrodelnosti.«

Dobrodelnost kot dejanje arogance. No, ta svet žal ni pravičen in še vedno potrebuje dobrodelnost, vprašanje je le, kakšno. O duhovni moči daru je pred dobrim letom pisal naš kolumnist Anton Komat. Ta odločni naravovarstvenik, raziskovalec, oster kritik neoliberalizma in brezdušnega potrošništva, je tedaj med drugim zapisal tole: »Zaradi rastoče bede ljudi so nastale različne 'dobrodelne' organizacije in prireditve, na katerih se zbira pomoč žrtvam barab, ki so ljudem uničile družbo in ukradle državo. Miloščina je še vedno žaljiva za tistega, ki jo sprejme, in naša prizadevanja bi morali usmeriti v zatrtje sramotilnega pokroviteljstva 'dobrodelnežev' … Z 'dobrodelnostjo' si bogataši trajno podrejajo nižje sloje in reveže, ker dobrodelni dar vedno poteka od močnih k šibkim, od nadrejenih k podrejenim. Dobrodelni dar namreč ni dar usmiljenja in sočutja, je dejanje arogance močnih, s čimer šibkim trajno ukinejo možnost doseči enakost z njimi.«

Zgoraj praznik, spodaj beda in sram. Naj opišem eno od mojih neposrednih izkušenj z dobrodelnostjo. Prijatelj, ki prejema socialno pomoč – pa ne zato, ker je len – me je prosil, da ga peljem po paket pomoči. Da mu pripada, ga je obvestil center za socialno delo, a ker je za pakete tisto leto poskrbela ena od znanih dobrodelnih organizacij, je bilo treba ponje 20 kilometrov v Ljubljano. Čeprav ljudje, ki nimajo za kruh, prav mogoče nimajo niti za bencin? Ne vem, zgolj razmišljam. 

In tako se je tistega mrzlega decembrskega dne pred podzemnim skladiščem v ljubljanskem BTC-ju zbrala dolga vrsta ljudi, potrpežljivo čakajoč na svoje pakete. V polnih trgovinah nad njimi so se svetile praznične lučke in zvezdice, donela je praznična glasba, slišal se je smeh in čutilo praznično razpoloženje. Tam doli, pred tistim mrzlim skladiščem, pa je bilo precej tiho. Revščino in stisko se nerado kaže v javnosti, pa četudi med sebi enakimi, v tem primeru celo iz istega kraja. Napis na zidu, »prostor za odpadke«, se nikomur v vrsti ni zdel prav zabavno naključje in modno oblečeni mladenič na vratih skladišča, ki se je pohvalil, »veste, mi to delamo zastonj in v svojem prostem času«, prav tako ni zbujal simpatij. Je pričakoval silno hvaležnost ali kaj, ker je tako zelo plemenit? 

Paketi so bili izdani na ime prejemnika, drži, a samskim enako kot družinam. Bolnim enako kot zdravim. Če si reven, se od tebe očitno preprosto pričakuje, da boš brez ugovora sprejel vse podarjeno. Vsakršno miloščino, če hočete. V duhu reka, da se podarjenemu konju ne gleda v zobe. Od ponošenih oblačil do večinoma precej nekakovostne hrane. Pomeni to, da si revni preprosto ne smejo privoščiti alergij, diabetesa in podobnih reči? Kajti tisti paket je bil poln živil, ki jih ne boste našli na seznamu zdrave hrane, od bele moke in sladkorja do jušnih kock in mlečne čokolade. Češ, bo vsaj za praznike ...  Fant, ki je previdno vprašal, ali imajo morda kaj za vegetarijance, je slišal le odrezavi ne. Starejši gospod z zgolj dvema preostalima zoboma je nemočno zrl v vrečko arašidov ...

Ob izhodu so prejemnikom paketa radostno dali še paketek bio tablet za gnojenje ali nekaj podobnega. Najbrž se je podjetju, ki jih je prispevalo, to zdelo precej plemenito. Moj prijatelj je le tiho zaklel.

Ne hranite svojega sebičnega ega. Ljudje, ki se znajdejo v stiski – in verjemite, da se to lahko zgodi vsakomur tako rekoč čez noč, pa naj gre za nesrečo, bolezen, smrt … ali morda zgolj za eno slabo odločitev – najbrž res potrebujejo tudi makarone, še bolj od tega pa pogovor, nekoga, ki jih bo poslušal in slišal, razumel, predvsem pa začutil njihove potrebe in jim pomagal, da bodo lahko sami upravljali svoje življenje. Saj poznate tisto, raje kot da človeku daste ribo, mu pomagajte, da se jih nauči loviti. Dobrodelnost zaradi hranjenja svojega sebičnega ega, zmanjševanja slabe vesti, iskanja javnega priznanja ali kazanja svoje večvrednosti nad »ubogimi« zato ni niti posebej lepa niti plemenita. Pomagajte, vsekakor, dobrodelnost je dobra, a naj bo tako iskrena kot premišljena, kot pravita tudi izjemno in iskreno dobrodelna človeka, Anita Ogulin in Boris Krabonja.

Boris Krabonja, profesor zgodovine in humanitarec:

dobrodelnost_krabonja_fotoMJP.jpg
Boris Krabonja
Revija Zarja

Zaradi meseca dobrodelnosti mi gre na bruhanje

»Dobrodelnost sama po sebi je dobra. Vsako dobro delo je dobrodelnost. Dokler človek, ki opravlja dobro delo, za to ne pričakuje nobene koristi, plačila ali nadstandardnega položaja v družbi, je to prava stvar, narejena iskreno in iz srca. Ker pa smo ljudje pod kožo krvavi, se prevečkrat dogaja, da človek izgubi ta pravi čut za dobrodelnost. Glede na moje izkušnje z ljudmi, ki se promovirajo kot dobrodelneži in prostovoljci, vidim, da ti na začetku svoje delo res opravljajo zelo iskreno, s čustvenim nabojem, sčasoma pa jim to postane rutina. Takrat dobijo občutek, da so prikrajšani za neko priznanje, pohvalo ali finančno stimulacijo, in takrat se ta dobrodelnost spremeni v ne najprijetnejšo zadevo. Ravno iz tega razloga ima tudi Up-ornik težave s svojim kadrom – skoraj večje kot z donacijami.

Sicer pa mi gre ob mesecu dobrodelnosti na bruhanje. Poln kufer imam te evforije okrog dobrodelnosti, ko ljudje dejansko po enajstih mesecih ugotovijo, da je treba malo zmanjšati slabo vest zaradi turbokapitalistično usmerjene potrošniške družbe, kjer vsi histerično nabirajo in 'hrčkajo' stvari, ki jih sploh nikoli ne bodo potrebovali, potem pa se še malo spomnijo, da je treba pospraviti omare. Takrat smo humanitarne organizacije zasute z nošenimi oblačili, s katerimi ni nič narobe, je pa zanimivo, da se to dogaja samo decembra. December mi gre zato, že odkar se ukvarjam s humanitarnostjo, zelo na živce in odštevam ure do tega, da se konča.

Vsem posameznikom in podjetjem, ki se v tem času ali nasploh ukvarjajo z dobrodelnostjo, pa svetujem, da najprej vedno zelo natančno preverijo, komu in na kakšen način pomagajo. Nikoli ne pomagajte ljudem, ki direktno prosijo za pomoč, še najmanj pa jim dajte denar v roke. Tudi tisti, ki res potrebujejo pomoč, izgubijo orientacijo, kaj je prav in kaj ne, ko dobijo malo večjo količino denarja. Posledično denar zelo hitro zapravijo za kaj, kar ni življenjskega pomena. Ljudem in organizacijam prav tako predlagam, da natančno preverijo tudi humanitarne organizacije, ki se pojavljamo v javnosti. To vam bo mogoče vzelo pol ure časa. V vsakem primeru pa zahtevajte povračilne informacije od prejemnika vaše donacije, ne glede na višino zneska, ki ste ga podarili. Tudi če boste na Up-ornikov račun nakazali en evro, je vaša sveta pravica, da od mene zahtevate, da znam v vsakem trenutku, v vsakem dnevu tedna in leta pojasniti, kam je šel ta evro. To informacijo dobrodelne organizacije moramo in smo dolžne posredovati donatorjem.

Naloga vseh, ki se ukvarjamo s humanitarnostjo, je tudi naravnanost k temu, da ohranimo dostojanstvo ljudi, ki potrebujejo našo pomoč. Kako so druge humanitarne organizacije pri tem uspešne, ne morem komentirati, ker ne poznam dovolj dobro njihovega delovanja, lahko pa povem zase, da striktno zahtevam, da se pri Up-orniku z ljudmi pogovarjamo. Moja največja zmaga, odkar obstaja Up-ornik, je ravno ta, da ljudje, ki prihajajo po pomoč, k nam radi pridejo in se počutijo zelo domače. To je dokaz, da naša filozofija, da človek ostane človek, ne glede na to, v kakšnem socialnem položaju se znajde, deluje. In, kar je zelo pomemben podatek, ne zahteva veliko časa, da ji sledimo.«

Anita Ogulin, predsednica Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje:

dobrodelnost_ogulin_foto_Dimc.jpg
Anita Ogulin
Revija Zarja

Če želimo ponuditi pravo pomoč, moramo najprej prisluhniti

»Dobrodelnost je vsako dejanje, ki je usmerjeno v nesebično pomoč nekomu, če se seveda osredotočamo na pomoč ljudem v stiski. Da pa lahko ljudem ponudimo tisto pomoč, ki jo najbolj potrebujejo, je izjemno pomembno, da jim prisluhnemo. Da diskretno zmoremo slišati njihova sporočila, tesnobo. In prav vsako dejanje pomoči vselej dosega obe plati. Tistemu, ki mu iskreno pomagamo, nudi olajšanje, vsakemu od nas, ker to zmoremo, pa topel občutek zadovoljstva. In nikoli, prav nikoli ni nobena dobrodelnost povezana s kakršnimikoli pričakovanji. Ker to ne bi bila več dobrodelnost.

Pri ZPM Ljubljana Moste-Polje že skoraj 70 let skrbimo za zdrav razvoj otrok, hkrati pa več kot 20 let pomagamo družinam v stiski iz vse Slovenije. Izjemno pozorni smo, da družine, ko so v najobčutljivejšem obdobju, tudi zaščitimo, jim omogočimo ohranjanje dostojanstva. Zato družin po nepotrebnem ne izpostavljamo, donatorje pa prosimo, da sredstva za družine, ki bi jim želeli pomagati, donirajo v namenske sklade. Iz teh namenskih skladov družinam v stiski pomagamo plačevati položnice in račune, s tem pa zagotavljamo namensko in transparentno porabo sredstev ter zaupanje v donirana sredstva.

Lepo je, kadar ljudje pomagamo drug drugemu. Pa naj bo to v mesecu dobrodelnosti ali tudi sicer. A najpomembneje je, da se vsak od nas zaveda, da lahko prav vsak dan v letu nekomu polepša dan. Nikoli ne vemo, kdo potrebuje našo pomoč. Lahko so to sorodniki, sosedje, prijatelji, znanci ali sodelavci. Zato je izjemno pomembno, da smo sočutni, pozorni na stiske ljudi v okolju, kjer živimo ali delujemo. Vsak od nas lahko pomaga, kajti sleherni od nas ni odgovoren le zase, ampak tudi za tiste, ki ne zmorejo sami. In nikoli in nikomur ne dajemo občutka več- ali manjvrednosti, ampak smo spontani, srčni, človekoljubni ...«

Objavljeno v reviji Zarja št. 51, 18. 12. 2018.